Jedro

Toženka je ugotovila, da je tožnica v postopku pregleda poslovanja podajala neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja o vsebini in/ali številu primerov aktivnosti, ki so jih izvajali ZZ, da je huje kršila 545. člena ZZavar-1 ter da je sistematično huje kršila dobre poslovne običaje.

Sodišče pritrjuje tožnici, da v izpodbijani odločbi niso navedena dejstva, kdo naj bi kdaj katerega zavarovalca večkrat in ponavljajoče iskal, obiskoval in se dogovarjal za termine, takšna dejstva ne izhajajo niti iz zapisnika.

Izrek

I. Tožbi zoper odločbo o odvzemu dovoljenja Agencije za zavarovalni nadzor št. 0602-10/2019-13 z dne 20. 1. 2021 se ugodi, ta odločba se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožba zoper odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja Agencije za zavarovalni nadzor št. 0602-10/2019-11 z dne 16. 9. 2020 se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka z izpodbijano odločbo: 1. ugotavlja, da je tožnica: 1.1. v postopku pregleda poslovanja toženki podajala neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja o: 1.1.1. vsebini primerov izvajanja aktivnosti s strani zavarovalnih zastopnikov tožnice (v nadaljevanju **ZZ**) v zvezi z že obstoječimi zavarovalnimi pogodbami ob pridobivanju novih ponudb za življenjsko zavarovanje Fleks za starejše Zavarovalnice Triglav (v nadaljevanju **ŽZF**) pri zavarovalcih v okviru Poročila o reševanju sporov v letu 2018 in 2019, 1.1.2. številu in vsebini primerov izvajanja aktivnosti s strani ZZ v zvezi z že obstoječimi zavarovalnimi pogodbami ob pridobivanju novih ponudb za ŽZF pri zavarovalcih v okviru Pojasnitve glede sklepanja zavarovalnih pogodb / ponudb in izvajanja aktivnosti zastopnikov pri sklepanju oz. prekinjanju obstoječih pogodb / ponudb, 1.1.3. vsebini primerov izvajanja aktivnosti s strani ZZ v zvezi z že obstoječimi zavarovalnimi pogodbami ob pridobivanju novih ponudb za ŽZF pri zavarovalcih v okviru Pojasnitve glede sklepanja zavarovalnih pogodb / ponudb in izvajanja aktivnosti zastopnikov pri sklepanju oz. prekinjanju obstoječih pogodb / ponudb - dopolnitev zahteve za pregled poslovanja z dne 15. 1. 2020 in Pojasnitve glede sklepanja zavarovalnih pogodb / ponudb in izvajanja aktivnosti zastopnikov pri sklepanju oz. prekinjanju obstoječih pogodb / ponudb - dopolnjena verzija 29. 1. 2020; 1.2. huje kršila določbe 545. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) s tem, ko so ZZ zavarovalcem v podpis izročali obvestila po cit. členu, ki so se glasila na druge ZZ, čeprav ti pri zavarovalcih ob pridobivanju ponudb sploh niso bili prisotni, ampak so ta obvestila podpisovali prej ali kasneje na sedežu tožnice; 1.3. sistematično huje kršila dobre poslovne običaje pri opravljanju dejavnosti zavarovalnega zastopanja s tem, ko so: 1.3.1. ZZ ob pridobivanju novih ponudb za ŽZF pri zavarovalcih izvajali aktivnosti tako v obliki pomoči kot tudi s svetovanjem, nagovarjanjem in prepričevanjem zavarovalcev, pri čemer so zavarovalci izgubili vsa zavarovalna kritja ali zavarovalna kritja v polni višini oz. so izgubili vse ali pomemben del vplačane premije oz. so plačali nepotrebne izstopne stroške in davščine oz. so izgubili vse ali pomemben del dotlej pripisanih dobičkov oz. so zapadli v ponoven čakalni rok, 1.3.2. ZZ zavarovalcem napačno pojasnjevali vsebino zavarovanj pri Zavarovalnici Sava (v nadaljevanju **ZS**) in pri Zavarovanici Triglav (v nadaljevanju **ZTR**) ter posledice odkupa, kapitalizacije, stornacije oz. prekinitve obstoječih pogodb, pri čemer so zavarovalci zato sklepali nova ŽZF in se odločili za spremembe obstoječih zavarovanj pri ZS ter izgubili kritja, premije, pripisane dobičke, plačali stroške in davščine, zapadli v ponovni čakalni rok, 1.3.3. ZZ po predhodnih klicih prek klicnega centra tožnice aktivno večkrat in ponavljajoče iskali, obiskovali in se dogovarjali za termine pri istih starejših zavarovalcih in jih nagovarjali in prepričevali, da so sklenili v zelo kratkem času po več istovrstnih naložbenih življenjskih zavarovanj pri različnih zavarovalnicah ali isti zavarovalnici, pri čemer pa takšni zavarovalci pogosto ne zmorejo več plačevati in prenehajo s plačevanjem premij ali zavarovanja predčasno prekinejo in ob tem izgubijo vso vplačano premijo,1.3.4. ZZ sklepali zavarovanja in zavarovalcem v podpis izročali ponudbe in pripadajočo dokumentacijo, kjer so bili kot zavarovalni zastopniki navedeni drugi ZZ, čeprav ti pri zavarovalcih ob pridobivanju ponudb sploh niso bili prisotni, ampak so ponudbe in pripadajočo dokumentacijo podpisovali prej ali kasneje na sedežu tožnice; 2. ugotavlja, da so na podlagi dejanj iz tč. 1 izreka podani razlogi iz 2. in 3. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, zato se tožnici dovoljenje, ki ga je pridobila z odločbo toženke z dne 28. 8. 2002, odvzame; 3. tožnico opozarja, da bodo na podlagi petega odstavka 281. člena ZZvar-1 informacije o njeni identiteti skupaj s kršitvijo javno objavljene na spletni strani toženke po pravnomočnosti odločitve o izreku ukrepa; 4. tožnici v plačilo nalaga takso.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri tožnici opravila pregled poslovanja, o tem izdala zapisnik, na katerega je tožnica podala pripombe, nato pa je toženka izdala odločbo z dne 16. 9. 2020 o začetku postopka za odvzem dovoljenja (v nadaljevanju odločba o začetku postopka), nakar je s strani tožnice prejela izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja. Toženka citira 468. člen ZZavar-1, ki določa začetek postopka za odvzem dovoljenja, 472. člen, ki ureja odločbo o odvzemu dovoljenja, in 570. člen, ki določa primere, ko se odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja. V dokazne namene je toženka vpogledala v zahtevo za pregled poslovanja ter prvo in drugo dopolnitev zahteve ter dokumentacijo, prejeto na njihovi podlagi, zapisnik, pripombe, odločbo o začetku postopka in izjavo.

3. K točki 1.1.1. izreka na podlagi zapisnika toženka ugotavlja, da je tožnica v Poročilu o reševanju sporov v primeru zavarovalcev D. D., E. E. in F. F. navedla (povzeto), da zastopniki ne svetujejo in ne prekinjajo, da tega ne svetujejo in da na to ne vplivajo. Hkrati pa je toženka ugotovila, da je ZZ G. G. v primeru teh zavarovalcev ročno vpisovala podatke v ponudbo za ŽZF in v izjave o kapitalizaciji oz. stornaciji že sklenjenih zavarovanj pri ZS, zato navedbe tožnice v cit. poročilu niso resnične. Tožnica je aktivnosti omenjene zastopnice, povezane s spremembami pri obstoječih zavarovanjih, zanikala tudi pri podaji odgovora na pritožbo ZS.

4. K točki 1.1.2 izreka na podlagi zapisnika toženka ugotavlja, da je tožnica v okviru cit. pojasnitve pri izbranem vzorcu iz obdobja januar 2018 - september 2019 102/906 ponudb za življenjsko zavarovanje (kjer so ZZ pri zavarovalcih pridobili novo ponudbo za ŽZF, nato pa je pri obstoječih pogodbah teh zavarovalcev pri ZS prišlo do odkupa, kapitalizacije, stornacije ali prekinitve) v le 8 primerih navedla, da so ZZ izvajali aktivnosti v zvezi z morebitnimi že obstoječimi pogodbami, pri čemer naj bi šlo le za administrativno pomoč. A toženka ugotavlja, da pri izbranem vzorcu za izvajanje aktivnosti v zvezi z že sklenjenimi pogodbami ni šlo le v 8 primerih, temveč je bilo takšnih primerov dokazano najmanj še 11 (primeri zavarovalcev H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. , M. M., N. N., F. F., O. O., P. P. in R. R.). Ker je šlo pri tem za zahteven dokazni postopek, kjer je tožnica izjavljala in dokazovala drugačno dejansko stanje in ker je bil za pojasnjevanje določen le vzorec, toženka predpostavlja, da je takšnih primerov še več. V 8 primerih ni šlo le za administrativno pomoč, brez svetovanja, nagovarjanja ali prepričevanja in za samostojne, zavestne odločitve zavarovalcev, kot je to navajala tožnica, temveč so ZZ zavarovalcem tudi svetovali, jih nagovarjali in prepričevali ter pri tem celo napačno pojasnjevali vsebino obstoječih zavarovanj pri ZS in novih zavarovanj pri ZTR ter posledice odkupa, kapitalizacije, stornacije, prekinitve obstoječih pogodb.

5. K točki 1.1.3 izreka na podlagi zapisnika toženka ugotavlja, da je tožnica v okviru cit. pojasnitve pri dodatno izbranem vzorcu 23/906 ponudb za življenjsko zavarovanje v 3 primerih, v katerih je tožnica priznala izvajanje aktivnosti ZZ v zvezi z že obstoječimi pogodbami in navedla, da naj bi šlo le za administrativno pomoč, a ni šlo le za to, brez svetovanja, nagovarjanja ali prepričevanja in za samostojne, zavestne odločitve zavarovalcev, ampak so ZZ zavarovalcem tudi svetovali, jih nagovarjali in prepričevali ter pri tem celo napačno pojasnjevali vsebino obstoječih zavarovanj pri ZS in novih zavarovanj pri ZTR ter posledice odkupa, kapitalizacije, stornacije, prekinitve obstoječih pogodb.

6. Pri navedenih primerih po ugotovitvah toženke ne gre za morebitne napake pri pripravi poročil ali posamično podajanje neresničnih podatkov, temveč gre za sistemsko, večkratno in namensko delovanje tožnice v postopku pregleda s ciljem toženki onemogočiti odkriti in ugotoviti dejansko stanje.

7. Nadalje se k točki 1.2. izreka na podlagi zapisnika ugotavlja, da so ZZ, ki pri določeni zavarovalnici niso imeli šifre za sklepanje, zavarovalcem izročali obvestila po 545. členu ZZavar-1, ki so glasila na druge ZZ, ki so te šifre imeli, čeprav slednji tedaj niso bili prisotni, temveč so jih podpisovali prej ali kasneje. Iz vpogleda v ponudbe za zavarovanja iz obravnavanega obdobja s pripadajočo dokumentacijo, med katero sodijo tudi ta obvestila, izhaja, da je zastopnik S. S., ki pri ZS in ZTR ni imel šifre za sklepanje, zavarovalcem izročal svoja obvestila in obvestila direktorja tožnice, T. T., čeprav slednji ob pridobivanju ponudb ni bil prisoten (gre za primere zavarovalcev U. U., V. V., Z. Z. in Č. Č.).

8. K točki 1.3. izreka toženka citira 558., 544. in 543.b člen ZZavar-1 ter definira skrbnost dobrega strokovnjaka, ki velja za profesionalne udeležence obligacijskih razmerij. Nadalje definira tudi poslovne običaje ter interese zavarovalcev in zavarovalnic, na podlagi tega pa tudi dolžnosti zavarovalno zastopniških družb in njihovih zastopnikov pri opravljanju zavarovalnega zastopanja. Dalje definira tudi dobre poslovne običaje ter posamezne oblike nemoralnega in neetičnega ravnanja družb in zastopnikov. Pri opredelitvi hujših kršitev dobrih poslovnih običajev toženka presoja časovni okvir, število kršitev, število zastopnikov, zavarovalcev ter posledice, ki jih imajo kršitve. Glede sistematičnosti toženka presoja, ali je šlo za splet naključij ali vzorec ravnanja.

9. K točki 1.3.1. izreka na podlagi zapisnika ugotavlja, da so v primerih zavarovalcev Š. Š. (80 let), Ž. Ž. (73 let), X. X. (76 let) in Y. Y. (80 let) od 8 primerov, pri katerih je tožnica navajala le administrativno pomoč, pri vzorcu 102/906 ponudb ZZ izvajali tudi svetovanje, nagovarjanja in prepričevanje za odkup, kapitalizacijo, stornacijo, prekinitve obstoječih zavarovanje, pri čemer so imeli zavarovalci izgube. Enako ugotavlja v primerih zavarovalcev AB. AB. (75 let) in AC. AC. (76 let) od 3 primerov, pri katerih je tožnica navajala le administrativno pomoč, pri dodatnem vzorcu 23/906 ponudb. Tu gre za kršitev dobrih poslovnih običajev, skrbnosti profesionalnega udeleženca poslov, načela vestnosti in poštenja, tožnica pa tudi ni delovala v korist zavarovalcev. Gre za hujše kršitve, kar kaže njihovo število in tudi število v izbranem naključnem vzorcu (4/8 in 2/3), kršitve so se pojavile pri več ZZ (S. S., AD. AD., G. G., AE. AE.), v vseh primerih pa so zavarovalci utrpeli resne in visoke finančne posledice, bili pa so tudi iz bolj ranljive skupine starejših. Ne gre za splet naključij, ampak vzorec ravnanja, zato gre za sistematične hujše kršitve dobrih poslovnih običajev.

10. K točki 1.3.2. izreka na podlagi zapisnika toženka ugotavlja, da je tožnica pri prej omenjenih 8 primerih (od vzorca 102/906 ponudb) in 3 primerih (od dodatnega vzorca 23/906 ponudb) navedla, kako so ZZ pojasnjevali zavarovalcem vsebino zavarovanj pri ZS in ZTR ter posledice odkupa, stornacije, kapitalizacije, prekinitve. Vendar so po ugotovitvah toženke to v primerih zavarovalcev Š. Š. (80 let), Ž. Ž. (73 let), X. X. (76 let) in Y. Y. (80 let) ter AB. AB. (75 let) in AC. AC. (76 let) in tudi v drugih primerih storili napačno, pri čemer je zlasti sporno enačenje kapitalizacije s stornacijo / prekinitvijo. S tem so zavarovalci zato sklepali nova ŽZF in se odločili za navedene spremembe obstoječih zavarovanj pri ZS, zaradi česar so imeli izgube (kritja, premije, stroški, pripisani dobički, čakalni rok). Gre za kršitev dobrih poslovnih običajev tožnice, nemoralno in neetično ravnanje ZZ; gre za hujše kršitve, in to sistematične.

11. K točki 1.3.3. izreka na podlagi zapisnika toženka ugotavlja, da je tožnica pri dodatno izbranem vzorcu 4/166 ponudb za življenjsko zavarovanje (kjer so ZZ pri istih zavarovalcih v kratkem obdobju pridobili več istovrstnih ponudb za naložbeno življenjsko zavarovanje) pojasnila ravnanja in aktivnosti. V primeru zavarovalcev U. U. (75 let), V. V. (69 let), Z. Z. (80 let) in Č. Č. (76 let), po zgoraj navedenih 4 primerih, so ZZ po predhodnih klicih iskali, obiskovali in se dogovarjali za termine pri istih starejših zavarovalcih, te pa so nagovarjali in prepričevali (tudi z napačnim pojasnjevanjem vsebine zavarovanj), da so v zelo kratkem času sklenili po več istovrstnih zavarovanj pri isti zavarovalnici. Gre za kršitev dobrih poslovnih običajev, in sicer hujšo ter sistematično.

12. K točki 1.3.4. izreka na podlagi zapisnika toženka ugotavlja, da je tožnica pri dodatno izbranem vzorcu 4/166 ponudb za življenjsko zavarovanje pojasnila ravnanja in aktivnosti. V primeru zavarovalcev U. U. (75 let), V. V. (69 let), Z. Z. (80 let) in Č. Č. (76 let), po zgoraj navedenih 4 primerih, so ZZ sklepali zavarovanja ter zavarovalcem ob pridobivanju ponudb izročali ponudbe in pripadajočo dokumentacijo, v katerih so bili kot zavarovalni zastopniki navedeni drugi ZZ, čeprav ti pri sklepanju zavarovanj oz. pridobivanju ponudb sploh niso bili prisotni, temveč so dokumentacijo podpisovali prej oz. kasneje. Gre za kršitev dobrih poslovnih običajev, in sicer hujšo ter sistematično.

13. Pri navedenih primerih gre po ugotovitvah toženke za različne vrste sistematičnih hujših kršitev, pri čemer pa gre le za en subjekt nadzora, zato so še toliko bolj obremenjujoče. 14. V pripombah je tožnica zapisala, da je bil zapisnik napisan pravilno, korektno in da izraža dejansko stanje. Navedla pa je, da sama ni vedela za dejanja svojih ZZ in da so jo ti zavestno zavajali. Toženka tem navedbam ni sledila, upoštevaje da je že ZS na tožnico večkrat naslovila svoje pritožbe glede prekinjanja zavarovalnih pogodb s strani ZZ, tožnica pa temu ni sledila in ni niti skušala pridobiti od ZS dodatne dokumentacije, ampak je sledila le izpovedim svojih ZZ, tako v odgovorih toženki kot ZS pa je vztrajala in zanikala očitke. Glede kršitev ni sprejela nobenih ukrepov, temveč je trdila, da bi šlo za hujše kršitve teh ZZ le, če bi bili na prekinitvenih obrazcih žigi tožnice. Vendar pa se ravnanje tožnice presoja prek ravnanj njenih ZZ. Toženka tudi ne sledi navedbam tožnice glede primerjave produkta Modra naložba ZS. ZS in ŽZF ter opisu primera zavarovalke U. U. ZZ AG. AG. je namreč, kot to izhaja iz predložene dokumentacije (po dopolnitvi zahteve za pregled poslovanja), pri dotični pridobila ponudbo za Modro naložbo, hkrati pa tudi pristopno izjavo za dodatno nezgodno zavarovanje Modra odločitev; torej ne drži trditev tožnice, da nezgodno zavarovanje ni vključeno. Zato to ne more biti argument za pristop zavarovalke k ŽZF. Primerjave produkta Modra naložba in ŽZF so neutemeljene in nestrokovne. Ker je v primeru U. U. do prekinitve zavarovanja po Modri naložbi. prišlo pred potekom treh let od pričetka, ji dotlej plačane premije niso bile vrnjene, izgubljena so bila vsa privarčevana sredstva in takoj so prenehala vsa kritja, pri ZTR pa je zapadla v čakalni rok. Tožničine primerjave so zato neutemeljene, zavarovalcem pa se povzroča s takšnimi aktivnostmi tožnice in njenih ZZ velika in nepoporavljiva škoda.

15. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe se toženka opredeli še do posameznih navedb, ki jih je tožnica podala v pripombah (da tožnica ni vedela, kakšna je resnica, da ji ZS ni predočila dokazov, da je le sledila pojasnilom svojih ZZ; da je šlo le za administrativno pomoč, o čemer predloži pisne izjave zavarovalcev; da pri izročanju obvestil po 545. členu ZZavar-1 ni šlo za kršitev zakona; o varčevalni komponenti in promocijskem materialu zavarovalnic; glede (ne)razlikovanja med kapitalizacijo in stornacijo; o stikih z zavarovalci), in jih zavrne.

16. Sklepno se obrazloži, da bo do objave prišlo po pravnomočnosti, tožnici pa se tudi pojasni, da lahko v ugovoru zoper izpodbijano odločbo uveljavlja morebitne razloge, da se informacije o identiteti kršitelja ne objavijo; nato pa je podana še obrazložitev glede naloženega nadomestila za izrekanje ukrepov nadzora.

17. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, in sicer jo izpodbija v celoti zaradi kršitev določb 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in iz razlogov v 237. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, naj izvede predlagane dokaze, opravi glavno obravnavo in zasliši predlagane priče ter tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, odpravi pa naj tudi odločbo o začetku postopka; podredno predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožnici izreče pogojni odvzem dovoljenja, ki se ne bo izvršil, če v roku leta dni ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je dovoljenje mogoče odvzeti. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. _Povzetek bistvenih tožbenih navedb_

18. K točki 1.1.1. izpodbijane odločbe tožnica trdi, da ni vedela, da je ZZ G. G. izpolnila obrazce za prekinitev, stornacijo oz. kapitalizacijo. Tožnica je toženki posredovala odgovor, kot ga je od G. G. prejela, in sicer da imenovana polic ne prekinja. Tožnica je le podala informacije, ki jih je imela, ob pregledu poslovanja pa je pooblaščeni osebi omogočila vpogled v svoj sistem evidenc za vsako posamezno stranko in v teh evidencah izjav, ki jih je toženka pridobila od ZS, ni bilo. Pooblaščeni osebi je tudi izročila vsa gesla za vstop in pregledovanje v CRM sistemu, kar je pooblaščena oseba zavrnila, a je AJ. AJ., zaslišanje katere tožnica predlaga, pred pooblaščeno osebo za vsakega zavarovalca vstopila v sistem in ji pokazala celotno dokumentacijo. Tožnica nikoli ni bila soočena z izjavami, ki jih je (po ugotovitvah toženke) na roke pisala G. G.. Te izjave je toženka očitno pridobila od ZS, tožnica pa teh izjav ni dobila ne od G. G., ne od ZS, ki svoji pritožbi nikoli ni priložila niti enega dokaza, ne od toženke, kljub temu, da sta zakoniti zastopnik tožnice in AJ. AJ. o tem večkrat poizvedovala, tudi na sestanku z ZS. V tej zvezi tožnica v dokaz našteva več elektronskih sporočil. Breme, da mora tožnica prikazati dejansko stanje takšno, kot je, ne glede na to, ali je z njim seznanjena ali ne, ni vzdržno. Poleg tega tožnici tudi noben predpis ne nalaga, da mora pridobivati ali hraniti izjave, s katerimi zavarovalci odpovedujejo pogodbe. Iz izjav o prekinitvi, stornaciji ali kapitalizaciji je razvidno, da jih tožnica ni žigosala, kar pomeni, da ji niso bile predočene ali izročene. Tožnica je dokazala, da za očitana dejstva ni vedela, opozarja pa, da ZZ G. G. pri nobenem od zavarovalcev ni izvajala aktivnosti v smeri nagovarjanja k prekinitvi polic; ona je očitno res napisala izjave, a več kot očitno na željo zavarovalcev, nudila jim je le administrativno pomoč, kar potrjujejo tudi zavarovalci v svojih pisnih izjavah.

19. K točki 1.1.2. izpodbijane odločbe tožnica navaja, da toženka ni izbrala naključnega vzorca in sploh ni mogoče ugotoviti, kako je vzorec izbrala. Tudi tu tožnica ponavlja, da z izjavami za stornacijo ni razpolagala, nadzorniku pa je v postopku nadzora omogočila vpogled v svoj CRM sistem, v katerem je vidno, da izjav ni imela. Ni dokazano, da bi ZZ zavarovalce kakorkoli nagovarjali ali prepričevali, dokazov o tem se ne navaja; tožnica pa je predložila pisne izjave zavarovalcev o nasprotnem. Izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti, tudi ne vsebuje navedb tožnice in dokazov, ki jih je tožnica predložila pred organom prve stopnje.

20. K točki 1.1.3. izpodbijane odločbe tožnica trdi, da toženka v nobeni od izpodbijanih odločb niti v zapisniku ni pojasnila, kako naj bi ZZ prepričevali stranke, enako tudi ne, katera tolmačenja vsebine zavarovanj naj bi bila napačna. Zavarovalec AB. AB. je očitno res imel finančne težave, saj se je odločil, da ŽZF ne more plačevati in polica nikoli ni bila „spolicirana“. Za zavarovalca AC. AC. toženka ne poda konkretnih trditev ali dokazov, gospod se za reaktivacijo ni odločil, zavestno je sprejel posledice prekinitve, zato je toženkino sklepanje o povzročeni škode neupravičeno in protipravno. Glede zavarovalca AK. AK. pa ni podane obrazložitve v zapisniku, zato v tem delu ni mogoč preizkus odločbe.

21. Glede očitkov iz točk 1.1.1., 1.1.2. in 1.1.3. izpodbijane odločbe tožnica navaja, da toženka ni upoštevala 543.b člena ZZavar-1; meni namreč, da je toženka ZZ očitala ravno ravnanje, ki je skladno s 3. alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom prej cit. člena, zato je izpodbijana odločba v nasprotju z zakonom.

22. Glede točke 1.2. izpodbijane odločbe tožnica trdi, da S. S. ima dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalniškega zastopnika, imel je dovoljenje tudi za sklepanje poslov za ZTR, ni pa imel interne šifre ZTR, a o njej ne govori noben zakon in je ne predpisuje, poleg tega pa je tudi ni imel, ker mu bivši delodajalec šifre pri ZTR ni zaprl in mu je posledično tožnica ni mogla odpreti (ker bi sicer imel dve šifri). Ker je stranka želela skleniti zavarovanje pri ZTR, je dotični zastopnik razložil, da interne šifre pod novim delodajalcem še nima, zato bo ponudbo in pogodbo poslal naknadno, podpisan pa bo T. T. Stranka se je s tem strinjala. Tožnica meni, da iz utemeljitve izpodbijane odločbe sploh ni mogoče ugotoviti, kaj se očita kot kršitev (to, da je zavarovalec dobil obvestilo od dveh zastopnikov, ali to, da eden od njiju pri ZTR ni imel odprte šifre). Praksa, da bivši delodajalec interne šifre ne zapre, je nepoštena. S tem novemu delodajalcu onemogoči, da bi istemu zastopniku odprl novo šifro; nova zastopniška družba mora zastopnika dobesedno odkupiti. Toženka je s to nepošteno prakso, izsiljevanjem in onemogočanjem seznanjena, a v to ne poseže, temveč celo kaznuje družbe, ki ravnajo skladno z dobrim poslovnim običajem, ki so ga razvile kot odgovor na nepoštena ravnanja konkurence. Tožnik v tej zvezi predlaga zaslišanje T. T. in AJ. AJ.. Toženka se tudi ni opredelila do ločitve med lažjimi in hujšimi kršitvami ter ni obrazložila, zakaj izročanje podatkov dveh zavarovalnih zastopnikov pomeni kršitev, ki sodi med hujše. 23. Glede točke 1.3. izpodbijane odločbe tožnica uvodoma navaja, da toženka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, katera ravnanja predstavljajo dober poslovni običaj; navedla je le splošno definicijo, morala pa bi najprej v konkretnem primeru pojasniti, kaj natančno v poslu zavarovalnega zastopanja pomeni dober poslovni običaj. Tožnica dalje meni, da po 3. alineji prvega odstavka 543.b člena ZZavar-1 štejejo vsi zahtevki, ki jih ima zavarovalec do zavarovalnice, in ne predvsem odškodninski, kot to arbitrarno navaja toženka v izpodbijani odločbi; mednje sodijo torej tudi zahtevki po prekinitvi police, stornaciji in kapitalizaciji, kar potrjuje tudi drugi odstavek cit. člena.

24. Glede točke 1.3.1. izpodbijane odločbe tožnica očita, da je obrazložitev presplošna in je ni mogoče preizkusiti. Niti v zapisniku niti v odločbi o začetku postopka niti v izpodbijani odločbi ni mogoče zaslediti dejstev, dokazov ali navedb, ki bi kazali, da so ZZ kakorkoli svetovali, nagovarjali, prepričevali ali priporočali aktivnosti v zvezi s prekinitvami obstoječih zavarovanj. Šlo je le za administrativno pomoč, to so izpovedali ZZ in zakoniti zastopnik tožnika, AJ. AJ. in celo sami zavarovalci. Tožnica je predložila izjave zavarovalcev X. X., Š. Š. (pri slednji je toženka očitno v tajnem dokaznem postopku pridobivala izjavo v januarju 2020, kar je tožnica izvedela šele septembra 2020, ko je zavarovalko prosila za izjavo, ta pa ji je povedala, da je vse to že povedala toženki; tajno delovanje toženke je v nasprotju s predpisi, zato je odločba, izdana v takšnem postopku, nična po petem odstavku 279. člena ZUP), U. U. (ki je tudi poročala o tajnem pridobivanju dokazov in dokaznem postopku) in Y. Y. ter AB. AB. in AC. AC.. Očitek toženke, da so zavarovalci Š. Š., X. X., Ž. Ž. in Y. Y. utrpeli škodo, je tako splošen, da ni mogoče ugotoviti, katera posledica naj bi nastala kateremu zavarovalcu in zakaj. Poleg tega volenti non fit iniuria, ti zavarovalci pa še vedno stojijo za svojimi odločitvami, ki so jih oblikovali avtonomno in sprejeli njihove posledice. Z nepriznavanjem njihovih odločitev jim toženka jemlje poslovno sposobnost. Očitek o nepotrebnem plačevanju davkov je tudi neutemeljen, saj so davki ne le obvezni, ampak potrebni.

25. Glede točke 1.3.2. izpodbijane odločbe tožnica ugovarja, da ni nikjer navedenih dokazov o tem, da so ZZ napačno pojasnjevali vsebino zavarovanj pri ZS in ZTR, da toženka ni navedla, komu naj bi ZZ narobe svetovali, kako je to ugotovila, niti ni navedla, kateri ZZ je to počel. Odločba ni obrazložena skladno z 214. členom ZUP. Zakoniti zastopnik tožnika pa je v postopku pojasnil, da ZS na obrazcu ne ločuje prekinitve, stornacije in kapitalizacije, saj ima za vse enoten obrazec.

26. Glede točke 1.3.3. izpodbijane odločbe tožnica navaja, da njeno klicanje zavarovalcev iz klicnega centra ni nezakonito, ne predstavlja slabe poslovne prakse in ni razlog za odvzem dovoljenja. Očitek o aktivnem večkratnem in ponavljajočem iskanju, obiskovanju in prepričevanju zavarovalcev je splošen in nekonkretiziran, ni mogoče ugotoviti, kolikokrat je to bilo. Prav tako ni mogoče ugotoviti, kaj pomeni kratek čas, v katerem na bi zavarovalce prepričevali v sklenitev več istovrstnih zavarovanj, niti koliko naj bi teh zavarovanj bilo. V tem, da ima posameznik več življenjskih zavarovanj, ni kršitve, tega zakon ne prepoveduje, obe zavarovalnici pa to omogočata. Tožnik se sklicuje na izjave zavarovalcev U. U., Z. Z., Č. Č. in V. V.. Tudi če bi v štirih očitanih primerih šlo za kršitve, pa ne gre za ponavljajoče kršitve, saj je bilo v pregledovanem obdobju sklenjenih več kot 4000 ponudb.

27. Glede točke 1.3.4. izpodbijane odločbe se tožnica sklicuje na navedbe v zvezi s točko 1.2. izpodbijane odločbe (točka VI. tožbe) in dodaja, da njeno ravnanje ne predstavlja kršitve, temveč zavarovalcu nudi več varstva od zakonskega minimuma.

28. Tožnica trdi, da izjave zavarovalcev, ki jih je predložila, dokazujejo, da so ZZ ravnali v skladu z dobrimi poslovnimi običaji ter da zavarovalcev ni nihče silil pri sprejemanju odločitev. Toženka je te izjave neupravičeno zavrnila, saj zavarovalci niso dolžni ničesar pojasnjevati; če izjavijo, da niso bili zavedeni, je temu tako. Zavarovalci so polno poslovno sposobni, odločajo se sami in svojih miselnih procesov niso dolžni pojasnjevati. V postopku velja domneva nedolžnosti in je dokazno breme na toženki. ZS tožnici ni nikoli predložila nobenih dokazov, le pritožbe. Ugotovitve toženke glede kopij ročno napisanih izjav za prekinitev polic, ki jih je na roke napisala ZZ G. G., so sporne. Toženka je to ugotovila z laičnim primerjanjem rokopisov, pri njej ni izvedenca grafologa, zato so, upoštevaje nasprotne trditve ZZ G. G., tudi ti dokazi sporni. Tožnica je te izjave prvič videla priložene odločbi o začetku postopka, zato več ni mogla izvesti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kaj je oz. ni bolje za zavarovalca, se odloča sam, svojih odločitev, čeprav se zdijo neracionalne, pa ni dolžan pojasnjevati; toženka tudi ni poklicana za njihovo presojo in da zaradi njih jemlje dovoljenja. Tožnica ni nikoli trdila, da je zavarovanje Flex bolj varčevalno in naložbeno, trdila je, da ga tako prepoznavajo zavarovalci, iz česar je toženka sklepala, da so ZZ podajali nepravilne in laične razlage, sama pa tudi tega ne ovrže. Tožnica predlaga, da sodišče tozadevno postavi izvedenca zavarovalne stroke, ki naj natančno pojasni razlike med prekinjenimi zavarovanji in zavarovanjem Flex ZTR. Toženka očitno favorizira ZS. Zakoniti zastopnik tožnice ni nikoli trdil, da so kapitalizacija, stornacija in odkup isto, povedal je le, da gre pri ZS za isti obrazec, ki, ne glede na to, kaj stranka obkroži, upošteva tisto, kar ji po polici pripada. Ravnanja ZS pa on seveda ni mogel pojasnjevati. Primeri (3), pri katerih se tožnici očita, da je šlo za več kot le administrativno pomoč, predstavljajo manj kot desetino odstotka vseh ponudb iz pregledovanega obdobja, prav tako ni dokazano, da bi ZZ prepričevali, nagovarjali zavarovalce in jim napačno pojasnjevali vsebino zavarovanj.

29. Tožnica izpostavlja, da je bila pri pregledu ves čas prisotna le ena na strani toženke pooblaščena oseba (AM. AM.), druga oseba (AN. AN.) pa le dvakrat, čeprav sta bili za pregled poslovanja tožnice pooblaščeni obe. Toženka pa je izpodbijano odločbo izdala tudi prepozno, tj. dva meseca po roku, ki ga za to določa ZZavar-1, poleg tega pa tudi več kot tri leta od prve očitane kršitve in več kot eno leto od zadnje, s čimer je izvodenel namen, ki ga zakon zasleduje (hitrost postopka zaradi zavarovanja subjektov na trgu). Zaradi tega pa je neutemeljen tudi izrek tako stroge sankcije, saj se z njim nič ne doseže, le uničenje gospodarske družbe, ki zaposluje 40 ljudi. ZZavar-1 predvideva tudi milejši ukrep, pogojni odvzem dovoljenja, iz odločbe pa ni mogoče razbrati, zakaj se toženka ni odločila zanj.

30. Toženka odgovarja na tožbo, predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov tožnici, v celoti pa se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in odločbe o začetku postopka. Navaja, da je na podlagi zahteve opravila pregled poslovanja tožnice in o njem izdala zapisnik, na katerega je tožnica podla pripombe. Na njuni podlagi je toženka ugotovila, da obstaja utemeljen sum, da so podani razlogi za odvzem dovoljenja in je izdala odločbo o začetku postopka, nakar je tožnica podala izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja, toženka pa je nato izdala izpodbijano odločbo.

31. Glede točke 1.1.1. izpodbijane odločbe toženka pojasnjuje, da je tožnica tekom pregleda navedla: v primeru D. D., da zastopniki ne svetujejo in ne prekinjajo /.../, stranka se sama odloča; v primeru E. E. _zastopniki ne prekinjajo niti to ne svetujejo; v primeru F. F. zastopnica /.../ na prekinitev ni vplivala, to je strankina odločitev /.../ je to bila zgolj in samo odločitev stranke._ To ni resnično, ZZ G. G. je ročno vpisovala podatke v ponudbe in izjave za kapitalizacijo / prekinitev / stornacijo, zato je bila nedvomno seznanjena z že sklenjenimi zavarovanji, zato ni res, da tožničini ZZ ne svetujejo in ne prekinjajo zavarovalnih pogodb. V primeru D. D. je tožnica tekom pregleda zanikala aktivnosti ZZ G. G. pri tej zavarovalki, povezane s spremembami obstoječih zavarovanj, prav tako si ni aktivno prizadevala pridobiti dokazov in ni preverila ravnanja omenjene ZZ, ampak jo je še naprej pošiljala k strankam, kjer se sporna praksa nadaljuje. Navedbe, da tožnica za nepravilnosti ne vedela, niso relevantne, saj 570. člen ZZavar-1 določa odvzem dovoljenja v primeru kršitev družbe ali zavarovalnega zastopnika oz. posrednika, ki dela zanjo; ravnanje družb se presoja glede na ravnanje njihovih zastopnikov, odsotnost vedenja o kršitvi zastopnika pa družbe ne ekskulpira.

32. Glede točke 1.1.2. izpodbijane odločbe toženka ponavlja svoje ugotovitve iz postopka, da je bilo primerov izvajanja aktivnosti v zvezi z obstoječimi pogodbami ne le 8, temveč vsaj 11 (ki jih našteva), kar izhaja iz dokumentacije, posredovane s strani ZS, ugotovitve v tej zvezi pa so v zapisniku, na katerega se toženka sklicuje. Glede vzorčenja zanika, da ni šlo za naključen vzorec; smiselno je, da se je pregled nanašal na točno določene ponudbe, ne pa kar na vse. Tako je toženka med 906 ponudbami, pri katerih se je pojavil sum nepravilnosti (tožnica je pridobila novo ponudbo, nato je pa pri obstoječih pogodbah z ZS prišlo v kratkem do odkupa/prekinitve/kapitalizacije/stornacije), naključno izbrala 102 primera, pri 11 pa nato ugotovila tožničino nepravilno poročanje (torej je šlo za ugotovitev nepravilnosti pri izbranem vzorcu v kar 11%). Toženka tudi ponovi, da argument, da tožnica ni vedela za početje svojih zastopnikov, tožnice ne ekskulpira.

33. Glede točke 1.1.3. izpodbijane odločbe toženka pojasnjuje, da je izvedla še drugo preveritev prej omenjenega vzorca 906 ponudb in izbrala od njih vzorec 23. Ugotovila je, da v 3 primerih ni šlo le za administrativno pomoč, ampak za svetovanje, nagovarjanje, prepričevanje ter celo napačno pojasnjevanje; tožnica je tako toženko zavajala glede vsebine dejavnosti njenih ZZ pri zavarovalcih, v zvezi s čimer se sklicuje na svoj zapisnik. Zanika očitek, da je prezrla 543.b člen ZZavar-1, saj vsebina pooblastila zavarovalnega zastopnika oz. kaj je vsebina zavarovalnih poslov ni predmet tega spora.

34. Glede točke 1.2. izpodbijane odločbe toženka pojasnjuje, da ravnanja tožnice ni mogoče opredeliti kot dobro prakso. ZZavar-1 v 545. členu določa, da mora zastopnik pred predstavitvijo zavarovanja in sklenitvijo pogodbe zavarovalcu izročiti pisno obvestilo s (svojimi) podatki po drugem in tretjem odstavku cit. člena, torej o svojem osebnem imenu, številki in datumu odločbe o izdaji dovoljenja ter drugimi podatki. Če se izroči obvestilo s podatki zastopnika, ki sploh ni bil prisoten, gre za hujšo kršitev in nasprotje s cit. določilom.

35. Glede točke 1.3. izpodbijane odločbe toženka poudarja, da je v odločbi o začetku postopka in v izpodbijani odločbi (str. 11-29, 33-39) obširno definirala in konkretizirala kršenje dobrih poslovnih običajev s strani tožnice. Glede točk 1.3.1. in 1.3.2. navaja, da je tožnica sama v postopku pojasnjevala aktivnosti njenih ZZ (ko se je neutemeljeno in nestrokovno tolmačilo varčevanje ter posledice odkupa oz. prekinitve). Šlo je torej za neutemeljena in napačna razlaganja, ki niso izhajala iz navedb zavarovalcev, ampak jih je v postopku pojasnila sama tožnica, kot je to že obrazloženo v izpodbijani odločbi (str. 36 in 37). Ob neposrednih stikih so zavarovalci, zlasti starejši še posebej dovzetni, zato je pri zavarovalnem zastopanju še toliko pomembneje podajati pravilno in točno vsebino zavarovanj in posledice njihovih prenehanj. Izjave strank, ki jih je predložila tožnica, so pavšalne, zavarovalci pa ne pojasnijo vsebinskih razlogov za svoje odločitve. Glede na tožničino napačno podajanje vsebine zavarovanj in posledic njihovih prenehanj, drugače ne more biti, saj zavarovalci sploh niso natančno vedeli, kaj sklepajo oz. prekinjajo ter se niso zavedali škodljivih posledic. Kršitev dobrih poslovnih običajev izhaja že iz samega poslovanja tožnice, sistematično hujše kršenje pa je izkazano že v delu, ki se nanaša na napačno pojasnjevanje vsebine ŽZF in posledic odkupa, kapitalizacije, stornacije oz. prekinitve. Posledične odločitve zavarovalcev pri tem niso ključne in je utemeljenost razloga za odvzem dovoljenja izkazana ne glede na te odločitve. Glede točke 1.3.3. navaja, da je od 4.418 ponudb, pridobljenih v obravnavanem obdobju, v 166 primerih šlo za zavarovalce, pri katerih je bilo v kratkem obdobju pridobljenih več istovrstnih ponudb. Glede na visoko število primerov in ker je vselej šlo za starejše zavarovalce, je toženka zahtevala natančnejša pojasnila in dokumentacijo za 4 naključno izbrane primere. Toženka v zvezi s tem ponovi svoje ugotovitve iz postopka in doda, da je navajala le primere, pri katerih je bilo mogoče na podlagi dokumentacije ugotoviti sklenitev večkratnih istovrstnih zavarovanj, da pa je bilo iskanj in obiskovanj zavarovalcev, kjer ni prišlo do sklenitve in kjer o tem ni dokumentacije, še mnogo več. Drži sicer, da zakon ne prepoveduje sklenitve več istovrstnih zavarovanj, a tožnici se ne očita kršenje zakona, temveč dobrih poslovnih običajev. Štiri ugotovljene kršitve zadostno kažejo na sistematične kršitve in so nesmiselni argumenti tožnice, da gre le za desetinko odstotka primerov. Glede točke 1.3.4. tožnica ponovi svoje ugotovitve glede kršenja dobrih poslovnih običajev, ki so sicer navedene v izpodbijani odločbi. V tem delu se očitana kršitev ne nanaša na obvestila zavarovalcem, temveč na ponudbe in pripadajočo zavarovalno dokumentacijo.

36. Sklepno toženka izpostavlja, da predloženim izjavam zavarovalcev ni sledila iz utemeljenih razlogov (navedeni v izpodbijani odločbi na str. 31, 32, 36, 37). Poleg tega ne drži, da bi sama svoje navedbe dokazovala z navedbami iz svojega zapisnika; v slednjem je navedeno in popisano tisto, kar je tožnica navedla v svojem poročilu in kar je navedel njen zakoniti zastopnik, česar tožnica v pripombah in v svoji izjavi ni prerekala. Zato je zavajajoče, da naj ne bi bilo ustrezne možnosti izjavljanja. Tudi iz izjave tožnice, ki jo je podala sama, izhaja, da ne loči med odkupom, prekinitvijo, stornacijo in kapitalizacijo. Najbolj sporno je, da so tožnica in njeni ZZ pri svojem poslovanju in v celotnem postopku enačili kapitalizacijo s stornacijo / prekinitvijo, čeprav je osnovno pravilo, da se pri stornaciji / prekinitvi pogodba prekine, pri kapitalizaciji pa še vedno velja. Interpretacije, ki jih v zvezi s tem tožnica podaja v tožbi, so nove in predstavljajo nedopustno novoto po 446. in 469. členu ZZavar-1. S tem ko je pretežni del opravljal le eden od pooblaščenih nadzornikov toženke in ko izpodbijana odločba ni bila izdana v roku 30 dni od prejema tožničine izjave, niso bile kršene določbe postopka. Gre za instrukcijski rok, toženka pa je več časa potrebovala zaradi obsežnosti dokumentacije. Toženka je tudi že v odločbi o začetku postopka in v izpodbijani odločbi natančno in večkrat pojasnila, za kako hude kršitve je šlo in ali je šlo za sistematične kršitve, ki narekujejo najstrožji ukrep.

37. Tožnica je naknadno vložila še pripravljalno vlogo, v kateri je replicirala na toženkin odgovor na tožbo in pretežno ponovila svoja stališča iz tožbe, dodatno pa je predlagala še zaslišanje priče G. G. in postavitev izvedenca za statistiko in vzorčenje, predložila pa je še elektronsko sporočilo z dne 10. 3. 2021, iz katerega naj bi izhajalo, da ZS potrjuje pojasnila zakonitega zastopnika tožnice T. T. (da se vedno napravi kapitalizacijo, ne glede na to, ali pride do prekinitve ali stornacije), pri čemer pojasnjuje, da ne gre za nedovoljeno novoto, ker gre za dokaz, kreiran po tem, ko je bila izdana izpodbijana odločba.

38. Tožba je delno utemeljena.

39. Sodišče tožnici uvodoma pojasnjuje, da skladno s 446. členom ZZavar-1 v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Zato so njeni dokazni predlogi za zaslišanje zakonitega zastopnika T. T., prič AJ. AJ. in G. G. ter za postavitev izvedenca zavarovalne stroke in izvedenca za statistiko in vzorčenje prepozni, saj jih, čeprav je bila v odločbi o začetku postopka opozorjena, da po izteku roka za izjavo ne bo imela več pravice predlagati novih dokazov (469. člen ZZavar-1), v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni podala. Elektronsko sporočilo z dne 10. 3. 2021 pa že pojmovno ne more predstavljati dopustne novote, saj izhaja iz časa po izdaji izpodbijane odločbe in torej ni izpolnjen prvi pogoj, ki se veže na časovno dimenzijo obstoja dokaza. Zahteva se namreč, da gre za predlog dokaza, ki je obstajal v času izdaje izpodbijanega upravnega akta, saj je materialnopravna odločitev odsev dejanskega stanja, ki ga tvorijo v času njegove izdaje obstoječa dejstva, ugotovljena s tedaj objektivno dosegljivimi dokazi.1

40. Tožnici je bilo dovoljenje za opravljanje zavarovalnega zastopanja odvzeto na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1, ki določata, da Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje, če, med drugim, družba v postopku pregleda poslovanja podaja neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja (2. točka) ali če družba ali zavarovalni zastopnik ali zavarovalni posrednik, ki dela zanjo, huje krši med drugim 545. člen ZZavar-1 ali sistematično huje krši dobre poslovne običaje pri opravljanju dejavnosti ali poslov zavarovalnega zastopanja ali zavarovalnega posredovanja (3. točka). Toženka je namreč ugotovila, da je tožnica v postopku pregleda poslovanja podajala neresnične podatke, informacije ali poročila, ki ne izkazujejo dejanskega stanja o vsebini in/ali številu primerov aktivnosti, ki so jih izvajali ZZ, da je huje kršila 545. člen ZZavar-1 ter da je sistematično huje kršila dobre poslovne običaje.

41. Skladno z drugim odstavkom 427. člena ZZavar-1 se za postopek odločanja Agencije za zavarovalni nadzor uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ni v ZZavar-1 drugače določeno. Nadalje pa cit. zakon v drugem odstavku 472. člena določa, da mora biti odločba o odvzemu dovoljenja obrazložena. Prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati med drugim tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo. Obrazložitev mora biti zlasti v dejanskem delu dovolj individualizirana in konkretizirana, prav tako pa mora odločba vsebovati obrazložitev vseh točk izreka.2 Odločba, prav tako pa tudi njena obrazložitev, morata biti napisani tudi tako, da bo njuna vsebina enostavno spoznavna in razumljiva.

_Glede tožbenih očitkov k točki 1.1.1. izreka izpodbijane odločbe_

42. Sodišče zavrača izgovore tožnice, da ni vedela za ravnanje ZZ G. G. Tako kot to pravilno izpostavlja toženka, je zastopniška družba odgovorna za ravnanje svojih zastopnikov, ki jih je sama izbrala in angažirala, zato zanjo velja _culpa in eligendo_. ZZ G. G. pri zavarovalcih ni nastopala za svoj račun, temveč za račun tožnice. Zato je za sodno presojo relevantno le, ali so navedbe, ki jih je tožnica podala v svojem Poročilu o reševanju sporov (kot so citirane v izpodbijani odločbi na str. 5 in 6), češ da ZZ G. G. obstoječih polic ob pridobivanju novih ponudb ni prekinjala, resnične ali ne.

43. Tožnica s tožbo ne zanika njihove neresničnosti (tudi sama zapiše, da je _očitno G. G. res napisala izjave o prekinitvi oziroma stornaciji ali kapitalizacijo_ - str. 7 tožbe), temveč trdi le, da za početje ZZ G. G. ni vedela, kar pa po presoji sodišča ni relevantno. Glede na to, da tožnica torej ne osporava, da je ZZ G. G. sporne izjave res napisala, so tudi njeni tožbeni argumenti, da je to toženka ugotovila samo z laičnim primerjanjem rokopisov in brez grafologa, nerelevantni. Navedbe in dokazovanje, da tožnici predmetne izjave s strani ZS niso bile predložene, za ta upravni spor niso relevantne, saj je predmet presoje v tej zadevi izpodbijana odločba toženke. Toženka pa je predmetne izjave tožnici predložila kot priloge skupaj z zapisnikom o pregledu poslovanja, ki je ena od listin, na katere se sklicuje izpodbijana odločba (in ki jo je sodišče v fotokopiji prevzelo v sodni spis pod C1), zato ne drži, kot se to navaja s tožbo, da tožnica s temi izjavami ne bi bila seznanjena. Tožbene navedbe, da bi tožnica, če bi za početje svoje ZZ vedela, proti njej ukrepala na delovnopravni podlagi, so prav tako nerelevantne za ta upravni spor, saj se tičejo notranjega razmerja med tožnico in ZZ G. G., navzven pa tožnica, kot rečeno, odgovarja za ravnanje svoje ZZ; o tem ravnanju pa je toženki v postopku pregleda poslovanja dajala pojasnila, ki so se izkazala za neresnična. Ali je ZZ G. G. ravnala na željo zavarovalcev ali ne, v zvezi z ugotovitvami iz točke 1.1.1. izreka izpodbijane odločbe ni merodajno.

44. Tožbene navedbe o tem, kaj vse je tožnica storila, da bi toženki dokazala, kako o ravnanju ZZ G. G. ni vedela ničesar (tj. da je pooblaščeni osebi toženke omogočila vpogled v svoj CRM, da je poizvedovala pri ZS, toženki in ZZ G. G., da na izjavah zavarovalcev ni bil odtisnjen tožničin dohodni žig) in predloženi dokazi v tej zvezi (tj. mail AJ. AJ., z dne 25. 12. 2020, mail AJ. AJ., z dne 9. 7. 2018, mail T. T., z dne 26. 6. 2018, mail AJ. AJ., z dne 26. 6. 2018 G. G., mail G. G., z dne 26. 6. 2018, mail AJ. AJ. G. G. 26. 6. 2018 ob 20.13h, mail G. G. 27. 6. 2018, mail AJ. AJ. dne 6. 7. 2018, mail T. T. z dne 26. 6. 2018, mail AO.AO. z dne 6. 7. 2018, mail AJ. AJ. z dne 27. 6. 2018 in dne 26. 6. 2018, mail G. G. z dne 26. 6. 2018, mail AJ. AJ. z dne 26. 6. 2018, Izjava D. D. dne 28. 6. 2020, Izjava za prekinitev, stornacijo - „Priloga 6“) se zato izkažejo za nerelevantne v tem upravnem sporu, predlogi za zaslišanje prič AJ. AJ. in G. G. ter zakonitega zastopnika tožnice pa so, kot rečeno, prepozni, tožnica pa tudi ne navaja upravičenih razlogov, da jih podaja šele v upravnem sporu.

45. Toženkina ugotovitev o tožničini kršitvi iz točke 1.1.1. izreka izpodbijane odločbe torej prestane sodni preizkus.

_Glede tožbenih očitkov k točki 1.1.2. izreka izpodbijane odločbe_

46. Iz enakih razlogov kot zgoraj, sodišče zavrača tudi navedbe tožnice, da ni vedela za aktivnosti svojih ZZ v zvezi z ugotovitvami iz točke 1.1.2. izreka izpodbijane odločbe (da je bilo primerov, ko so ZZ tožnice izvajali aktivnosti v zvezi z že obstoječimi pogodbami ob pridobivanju novih ponudb, poleg 8, ki jih je tožnica že sporočila toženki v svojih pojasnilih, še vsaj dodatnih 11). Tožbene navedbe o tem, da ni mogoče ugotoviti, kako je tožnica izbrala vzorec za pregled in da vzorca ni izbrala naključno, sodišče zavrača. Razumljivo je, da je toženka pregled, ki ga je izvajala pri tožnici, osredotočila. Tudi za tožnico ne bi bilo vzdržno, da bi toženka pregledovala skoraj 5.000 primerov zavarovanj, pri katerih je tožnica v obravnavanem obdobju posredovala. Iz izpodbijane odločbe pri tem povsem jasno izhaja, katere primere je toženka pregledovala (str. 7 izpodbijane odločbe): 906 primerov, ko so ZZ tožnice pridobili nove ponudbe za A., zatem pa je pri obstoječih pogodbah, sklenjenih pri ZS, prišlo do odkupa, kapitalizacije, stornacije ali prekinitve, od teh primerov pa jih je bilo izbranih 102 kot vzorec za nadaljnje pojasnjevanje. Od teh 102 primerov pa je tožnica za 8 od njih potrdila opisano izvajanje aktivnosti njenih ZZ, toženka pa je ugotovila, da je bilo takšnih primerov še 11. Tožnica s tožbo dejansko ne zanika, da bi njeni ZZ vršili opisane aktivnosti tudi v teh dodatnih 11 primerih zavarovalcev H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. , M. M., N. N., F. F., O. O., P. P. in R. R.. Tudi izjave teh zavarovalcev so bile priložene zapisniku C1 in tako posredovane tožnici. Dokazni predlog za postavitev izvedenca za statistiko in vzorčenje pa je ne le prepozen, kot obrazloženo zgoraj, temveč tudi nerelevanten. Toženka namreč na podlagi vzorca, ki ga je izbrala, ni sklepala na celoto spornih primerov (denimo da bi na podlagi pregledanega vzorca ugotovila kršitve v določenem odstotku primerov, na podlagi tega pa nato sklepala, da je tudi v celoti vseh primerov tolikšen odstotek primerov spornih), temveč ugotavlja kršitev le za točno omenjenih dodatnih 11 primerov zavarovalcev H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. , M. M., N. N., F. F., O. O., P. P. in R. R.. Zato vprašanje (ne)reprezentativnosti izbranega vzorca, ki ga problematizira tožnica, sploh ni važno.

47. Dodatno pa toženka v zvezi s to točko izreka ugotavlja tudi, da v 8 primerih od 102 obravnavanih, v katerih je tožnica že predhodno priznala izvajanje aktivnosti (kot izhaja iz zapisnika C1, na katerega se izpodbijana odločba na str. 7 tudi izrecno sklicuje, gre za primere zavarovalcev AP. AP., AR. AR., AS. AS., Š. Š., Ž. Ž., X. X., AT. AT. in Y. Y.), ni šlo le za aktivnosti, ki jih je tožnica predhodno priznala, temveč je bila vsebina drugačna, in sicer je šlo tudi za svetovanje, nagovarjanja in prepričevanje zavarovalcev ter napačno pojasnjevanje vsebine obstoječih in novih zavarovanj.

48. V tej zvezi po presoji sodišča tožnica s tožbo utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane odločbe ne izhajajo dokazi o tem, da naj bi njegovi ZZ zavarovalce AP. AP., AR. AR., AS. AS., Š. Š., Ž. Ž., X. X., AT. AT. in Y. Y. nagovarjali, jim svetovali ali jih prepričevali. Izpodbijana odločba se v tej zvezi sklicuje na zapisnik C1 (str. 23-28), vendar pa tudi iz besedila zapisnika na cit. straneh ne izhajajo niti konkretne ugotovitve v zvezi s takšnim nagovarjanjem niti dokazi v tej zvezi. Na cit. straneh zapisnika se ugotavlja le, da so ZZ tožnice v 4 primerih (gre za zavarovalce Š. Š., Ž. Ž., X. X., Y. Y.) izvedli med drugim potrebne aktivnosti za odkup oz. prekinitev obstoječih zavarovanj.

49. Utemeljene pa so tudi ostale tožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo, da je bila vsebina aktivnosti ZZ v teh 8 primerih drugačna od pojasnil, ki jih je dala tožnica. Izpodbijana odločba se v tej zvezi sklicuje na zapisnik C1 (str. 14-16 in 23-28), v katerem so citirane izjave, ki jih je v postopku podala tožnica in v katerih je večkrat ponovila, kako gre pri kapitalizacijah in stornacijah za eno stvar, in sicer za kapitalizacijo in ne za odkup (str. 15 in 16 zapisnika C1). A le sklicevanje na zapisnik ne more zadostovati za ugotovitev takšnih dejstev. Enako po presoji sodišča velja tudi za sklicevanje na zapisnik C1 (str. 24-26), da razlogi za prekinitev obstoječih zavarovanj v primerih zavarovalk Š. Š. in X. X. ne ustrezajo glede na vsebino novosklenjenih ŽZF. Iz zapisnika sicer izhaja, da naj bi zavarovalki iskali „bolj varčevalni produkt“ ter da je bila v primeru X. X. osteoporoza izključitveni razlog pri nezgodnem delu zavarovanja tudi po ŽZF, a to ne more nadomestiti izostanka navedbe razlogov o tem v izpodbijani odločbi in obrazložitve, ali in kako je toženka na podlagi teh ugotovitev sklepala na to, da so ZZ tožnice zavarovalce nagovarjali, jim svetovali ali jih prepričevali.

50. Toženkina ugotovitev o tožničini kršitvi iz točke 1.1.2. izreka izpodbijane odločbe torej prestane sodni preizkus le delno, in sicer glede števila primerov, ne pa tudi glede vsebine primerov izvajanja aktivnosti.

_Glede tožbenih očitkov k točki 1.1.3. izreka izpodbijane odločbe_

51. Tudi tozadevno tožnica po presoji sodišča utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane odločbe ne izhajajo dokazi o tem, da naj bi njegovi ZZ zavarovalce AB. AB., AK. AK. in AC. AC. nagovarjali, jim svetovali ali jih prepričevali. Izpodbijana odločba se v tej zvezi sklicuje na zapisnik C1 (str. 32-36), vendar pa tudi iz besedila zapisnika na cit. straneh ne izhajajo niti ugotovitve v zvezi s takšnim nagovarjanjem niti dokazi v tej zvezi. Tožnica ima prav tudi, da se v zvezi z zavarovalcem AK. AK. na cit. straneh zapisnika C1 ne navajajo nobene ugotovitve. Enako pa sodišče tožnici pritrjuje tudi, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi v primeru teh treh zavarovalcev ZZ tožnice napačno pojasnjevali posledice odkupa, kapitalizacije in stornacije / prekinitve obstoječih pogodb; cit. strani zapisnika C1 (str. 32-36) namreč ne vsebujejo ugotovitev v tej zvezi.

52. Zaradi tega, ker se je toženka le sklicevala na zapisnik C1, kot obrazloženo že zgoraj, to pomeni nezadostnost njene lastne obrazložitve v izpodbijani odločbi glede njene ugotovitve, da je bila vsebina aktivnosti ZZ v preostalih dveh primerih (AB. AB. in AC. AC.) drugačna od pojasnil, ki jih je dala tožnica. Iz zapisnika C1 (str. 32-36) sicer izhaja, da razlogi za prekinitev obstoječih zavarovanj v primerih zavarovalcev AB. AB. in AC. AC. ne ustrezajo glede na vsebino novosklenjenih ŽZF. Oba naj bi namreč iskala več varčevanja, čeprav so se sredstva že po njunih obstoječih zavarovanjih pri ZS nalagala. V primeru zavarovalca AB. AB. je toženka dodatno ugotovila še, da je neutemeljen tudi razlog za prekinitev obstoječega zavarovanja zaradi finančne stiske, ki se navaja v izjavi za prekinitev zavarovanja, saj je tudi po ŽZF premija znašala ravno tako 30 EUR. A zgolj sklicevanje na zapisnik C1 ne more nadomestiti izostanka navedbe razlogov o tem v izpodbijani odločbi in obrazložitve, ali in kako je toženka na podlagi teh ugotovitev sklepala na to, da so ZZ tožnice zavarovalce nagovarjali, jim svetovali ali jih prepričevali.

53. Toženkina ugotovitev o tožničini kršitvi iz točke 1.1.3. izreka izpodbijane odločbe torej ne prestane sodnega preizkusa.

_Glede tožbenih očitkov k točki 1.2. izreka izpodbijane odločbe_

54. Po presoji sodišča glede ugotovitve toženke iz te točke izreka obrazložitev izpodbijane odločbe jasno kaže, da se tožnici očita, da je ZZ S. S. izročal zavarovalcem (tudi) obvestila po 545. členu ZZavar-1, ki se niso glasila nanj, temveč na zakonitega zastopnika tožnice (to jasno izhaja iz str. 10 in 33 izpodbijane odločbe). Cit. člen namreč v drugem odstavku določa, da mora pred predstavitvijo vsebine zavarovanja in sklenitvijo zavarovalne pogodbe zavarovalni zastopnik zavarovalcu izročiti tudi pisno obvestilo, med drugim, o svojem osebnem imenu. Izročanje obvestila o drugi osebi torej ni skladno s tem členom. Zato tožbene navedbe o tem, da ni mogoče ugotoviti, kaj se tožnici očita kot kršitev, ne držijo; tožbene navedbe glede nepoštenih poslovnih praks tožničinih konkurentov in glede internih šifer ter v tej zvezi podani dokazni predlogi pa so pri tem nerelevantni.

55. Ima pa po presoji sodišča tožnica prav, da se toženka v izpodbijani odločbi ni ustrezno opredelila do tega, zakaj tožniku očita hujšo kršitev 545. člena ZZavar-1. Namreč, toženka na str. 11 obrazložitve izpodbijane odločbe v tej zvezi navaja le, da so takšno prakso izvajali ZZ, ki pri določeni zavarovalnici niso imeli šifre za sklepanje ter da je šlo pri tem za njihovo sistemsko delovanje. Glede na to, da toženka v predhodnem odstavku obrazložitve opisuje to kršitev le v primeru ZZ S. S. (pri zavarovalcih U. U., V. V., Z. Z. in Č. Č.), to po presoji sodišča ne more kazati, da so tako ravnali zavarovalni zastopniki pri tožnici (_op. sodišča: v množini_), saj toženka to ugotavlja le za primer enega zavarovalnega zastopnika. Prav tako pa toženka ni obrazložila, za kakšen sistem in sistemsko delovanje zavarovalnih zastopnikov naj bi šlo. Posledično tožnica utemeljeno izpostavlja, da ni jasno, zakaj se ji očita hujša kršitev.

56. Toženkina ugotovitev o tožničini hujši kršitvi iz točke 1.2. izreka izpodbijane odločbe torej ne prestane sodnega preizkusa.

_Glede tožbenih očitkov k točki 1.3.1. izreka izpodbijane odločbe_

57. Sodišče uvodoma zavrača tožbene navedbe, da naj toženka ne bi pojasnila, kaj pomeni dober poslovni običaj. Toženka je v izpodbijani odločbi opredelila poslovne običaje (str. 12 in naslednje) in nato posebej še dobre poslovne običaje (str. 14 in naslednje), prav tako pa je konkretizirala ravnanje, ki pritiče dobrim strokovnjakom, torej tudi zavarovalno zastopniškim družbam in zavarovalnim zastopnikom (str. 11 in 12).

58. Nadalje pa sodišče pritrjuje tožnici, da iz izpodbijane odločbe in v njej citiranih delov zapisnika C1 (str. 23-28 ter str. 32-37) ne izhajajo dokazi o tem, da naj bi ZZ zavarovalce Š. Š., Ž. Ž., X. X. in Y. Y. ter AB. AB. in AC. AC. nagovarjali, jim svetovali ali jih prepričevali. Izpodbijana odločba se, kot rečeno, v tej zvezi sklicuje na zapisnik C1, vendar pa tudi iz besedila zapisnika na cit. straneh ne izhajajo niti ugotovitve v zvezi s takšnim nagovarjanjem niti dokazi v tej zvezi. Na cit. straneh zapisnika se ugotavlja le, da so ZZ tožnice v teh primerih izvedli med drugim potrebne aktivnosti za odkup oz. prekinitev obstoječih zavarovanj, v odločbi o začetku postopka in izpodbijani odločbi pa se navaja le, da gre za kršitev dobrih poslovnih običajev, saj je nemoralno in neetično ravnanje ZZ, ki so izvajali aktivnosti, povezane s področjem odkupov, kapitalizacij in stornacij / prekinitev zavarovanj na način, da so s svetovanjem, nagovarjanjem in prepričevanjem zavarovalcev za izvedbo ter dejanj pri zavarovalcih, ki so temu sledili, povzročili škodo. V izpodbijani odločbi na str. 36 toženka le še dodatno pavšalno zapiše, da so zavarovalci ob neposrednih stikih močno dovzetni za razna „svetovanja / nagovarjanja / prepričevanja“. Glede na to, da toženka ne konkretizira, kdo, kdaj in v kakšnih okoliščinah je koga nagovarjal, mu svetoval in ga prepričeval, ter da ne opredeli, iz katerih dokazov to izhaja, po presoji sodišča tožnici ni mogoče utemeljeno očitati, da je s svetovanjem, nagovarjanjem in prepričevanjem zavarovalcev kršila dobre poslovne običaje, posledično pa tudi ne, da je to storila na hujši in sistematičen način.

59. Toženkina ugotovitev o tožničini sistematični hujši kršitvi iz točke 1.3.1. izreka izpodbijane odločbe torej ne prestane sodnega preizkusa.

_Glede tožbenih očitkov k točki 1.3.2. izreka izpodbijane odločbe_

60. Izpodbijana odločba se v obrazložitvi te točke izreka sklicuje na zapisnik C1 (str. 15-16, 23-28 in 32-37), v katerem so citirane izjave, ki jih je v postopku podala tožnica in v katerih je večkrat ponovila, kako gre pri kapitalizacijah in stornacijah za eno stvar, in sicer za kapitalizacijo in ne za odkup (str. 15 in 16 zapisnika C1). Vse te tožničine navedbe toženka ponovi in se do njih opredeli tudi v izpodbijani odločbi (str. 34-35) in iz njih tudi po presoji sodišča izhaja, da je tožnica to dvoje enačila, čeprav, kot to neprerekano izpostavlja toženka, to dvoje ni enako (str. 35 izpodbijane odločbe).

61. Iz zapisnika C1 (str. 24-26) pa sicer izhaja tudi, da razlogi za prekinitev obstoječih zavarovanj v primerih zavarovalk Š. Š. in X. X. ne ustrezajo glede na vsebino novosklenjenih ŽZF. Obe naj bi namreč iskali „bolj varčevalni produkt“, čeprav so se sredstva že po njunih obstoječih zavarovanjih pri ZS nalagala. V primeru zavarovalke X. X. je toženka dodatno ugotovila še, da je bila osteoporoza izključitveni razlog pri nezgodnem delu zavarovanja tudi po ŽZF, enako kot po že obstoječem zavarovanju. Prav tako iz zapisnika C1 (str. 32-36) izhaja, da razlogi za prekinitev obstoječih zavarovanj v primerih zavarovalcev AB. AB. in AC. AC. ne ustrezajo glede na vsebino novosklenjenih ŽZF. Oba naj bi namreč iskala več varčevanja, čeprav so se sredstva že po njunih obstoječih zavarovanjih pri ZS nalagala. V primeru zavarovalca AB. AB. je toženka dodatno ugotovila še, da je neutemeljen tudi razlog za prekinitev obstoječega zavarovanja zaradi finančne stiske, ki se navaja v izjavi za prekinitev zavarovanja, saj je tudi po ŽZF premija znašala ravno tako 30 EUR. Vendar po presoji sodišča le sklicevanje toženke na cit. strani zapisnika ne zadostuje z vidika obrazloženosti izpodbijane odločbe, saj bi le-ta morala o tem vsebovati lastne razloge. V izpodbijani odločbi (str. 33) se toženka sicer tozadevno sklicuje še na primer V. V., vendar pa primer te zavarovalke ni eden izmed tistih, glede katerih se tožnici očita napačno pojasnjevanje vsebine obstoječih in novih zavarovanj (na str. 19 izpodbijane odločbe se to omeji poimensko na zavarovalce Š. Š., Ž. Ž., X. X., Y. Y., AB. AB. in AC. AC., drugi primeri pa niso navedeni).

62. Iz opisanega po presoji sodišča izhaja napačno pojasnjevanje le glede posledic odkupa, kapitalizacije in stornacije/prekinitve obstoječih pogodb, ne pa tudi glede vsebine obstoječih in novih zavarovanj. Vendar pa se hujša in sistematična kršitev dobrih poslovnih običajev, ki je pogoj za odvzem dovoljenja po 3. točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1, tožnici po 1.3.2. točki izreka očita ravno zaradi števila primerov (Š. Š., Ž. Ž., X. X., Y. Y., AB. AB. in AC. AC.) v vzorcu (4/8 oz. 2/3), ker je šlo za več ZZ (S. S., AD. AD., G. G. in AČ.AČ.), daljše časovno obdobje (januar 2018 - september 2019) in ker so zavarovalci utrpeli finančne posledice (resne in visoke), zavarovalci pa so bili tudi iz bolj ranljive skupine. Glede tega pa, kot rečeno, v izpodbijani odločbi ni konkretnih ugotovitev, temveč izpodbijana odločba vsebuje le sklic na zapisnik C1, kar ni ustrezno z vidika njene obrazloženosti.

63. Toženkina ugotovitev o tožničini sistematični hujši kršitvi iz točke 1.3.2. izreka izpodbijane odločbe torej ne prestane sodnega preizkusa.

_Glede tožbenih očitkov k točki 1.3.3. izreka izpodbijane odločbe_

64. Sodišče pritrjuje tožnici, da v izpodbijani odločbi niso navedena dejstva, kdo naj bi kdaj katerega zavarovalca večkrat in ponavljajoče iskal, obiskoval in se dogovarjal za termine, takšna dejstva ne izhajajo niti iz zapisnika C1. Na str. 38 izpodbijane odločbe toženka sicer še dodatno zapiše, da se zavarovalci niso sami obračali na tožnico, temveč je šlo izključno za aktivno večkratno in ponavljajoče iskanje in obiskovanje zavarovalcev ter dogovarjanje za termine s strani tožnice po predhodnih klicih prek klicnega centra. Vendar to po presoji sodišča za primere štirih zavarovalcev, ki jih je toženka pregledala, ni niti konkretizirano niti dokazano.

65. Prav ima tožnica tudi, da ni opredeljeno, kaj naj bi pomenil „zelo kratek čas“, ki se izpostavlja v 1.3.3. točki izreka. Na str. 37 izpodbijane odločbe toženka piše o obravnavanem obdobju enega leta in devetih mesecev, v katerem so ZZ v 166 primerih pri istih zavarovalcih pridobili več istovrstnih ponudb. Vendar to po presoji sodišča ni zadostno, saj obdobje enega leta in tričetrt ni zelo kratko obdobje, vsaj ne v splošnem pomenu te besede, toženka pa vseh 166 primerov niti ni obravnavala, temveč je v tej zvezi obravnavala le štiri vzorčne primere zavarovalcev U. U., V. V., Z. Z. in Č. Č.. Glede teh štirih primerov pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kdaj naj bi zavarovalci sklenili katera istovrstna zavarovanja.

66. Toženkina ugotovitev o tožničini sistematični hujši kršitvi iz točke 1.3.3. izreka izpodbijane odločbe torej ne prestane sodnega preizkusa.

_Glede tožbenih očitkov k točki 1.3.4. izreka izpodbijane odločbe_

67. Tu se tožnici očita, da je kršila dobre poslovne običaje, ker so ZZ sklepali zavarovanja ter izročali ponudbe in pripadajočo dokumentacijo, kjer so bili navedeni drugi ZZ, čeprav ti sploh niso bili prisotni, tožnica pa se s tožbo le sklicuje na svoje navedbe glede ugotovljenih kršitev s točko 1.2. izreka izpodbijane odločbe.

68. Tožnica tega, da so njeni ZZ sklepali zavarovanja ter izročali ponudbe in pripadajočo dokumentacijo, kjer so bili navedeni drugi ZZ, čeprav ti sploh niso bili prisotni, s tožbo niti ne prereka. Ob sklicevanju na svoje navedbe glede očitane kršitve 545. člena ZZavar-1 le trdi, da njeno ravnanje ne predstavlja kršitve. Vendar pa ob zgolj takšni tožbeni trditvi sodišče tožnici ne more dati prav. Toženka v tem delu namreč tožnici ne očita kršitev 545. člena ZZavar-1, temveč nemoralno in neetično ravnanje, ker lahko zavarovalec in zavarovalnica uveljavljata zahtevke le napram zavarovalnim zastopnikom, ki so pri zavarovalcu dejansko sklepali pogodbe in izvajali aktivnosti. To pa, kot rečeno, med strankama niti ni sporno.

69. Z naknadno pripravljalno vlogo je tožnica v tej zvezi sicer dodatno navajala še, da naj ne bi bilo razvidno, za katere ZZ je šlo, ter da ostaja nepojasnjeno, katera naj bi bila sporna druga zavarovalna dokumentacija. V tej zvezi sodišče tožnico opominja, da se glede na 36. člen ZUS-1 prepozna tožba zavrže, ker to velja za tožbo kot takšno, pa mora enaka posledica veljati tudi za njeno dopolnitev in s tem tudi za pripravljalno vlogo, če je vložena po preteku roka in se ne nanaša na razloge, ki bi jih morebiti nasprotna stranka podala v odgovoru na tožbo. Toženka je v odgovoru na tožbo v tej zvezi le izpostavila nerazumnost tožničinega sklicevanja na njene navedbe glede ugotovljenih kršitev s točko 1.2. izreka izpodbijane odločbe. Zato sodišče šteje tožničine navedbe v pripravljalni vlogi v tej zvezi za širitev tožbenih razlogov po poteku roka za tožbo, kar pa ni dopustno. Ker ta pripravljalna vloga ni samostojna vloga, je sodišče sicer ni zavrglo, vendar pa se obenem tudi ne bo opredeljevalo do teh njenih razlogov.3

70. Toženkina ugotovitev o tožničini sistematični hujši kršitvi iz točke 1.3.4. izreka izpodbijane odločbe torej prestane sodni preizkus.

_Glede ostalih tožbenih navedb_

71. Sodišče tožbene navedbe glede tega, da je bila ves čas postopka prisotna le ena pooblaščena oseba, ne pa obe, zavrača kot neutemeljene, saj sta bili za postopek pregleda poslovanja pooblaščeni dve osebi, v tem upravnem sporu pa se presoja ravnanje toženke v postopku za odvzem dovoljenja. Sodišče tudi zavrača tožničin očitek, da je bila izpodbijana odločba izdana prepozno, saj je rok iz prvega odstavka 470. člena ZZavar-1 instrukcijske narave, kot to izpostavi tožnica tudi sama v svoji pripravljalni vlogi (za navajanje, da sicer razvodeni namen zakona, tj. zavarovanje subjektov na trgu, pa tožnica ni upravičena, ker upravni spor ni namenjen varovanju tujih pravic in interesov). Očitek o zlorabi pooblastil, ki ga tožnica v tej zvezi še navrže v pripravljalni vlogi, pa ostaja pavšalen in nedokazan.

72. Pritrjuje pa sodišče tožnici, da je v izpodbijani odločbi umanjkala obrazložitev 2. točke izreka. Četudi prvi podnaslov v razdelku B.II izpodbijane odločbe glasi „K 1. in 2. točki izreka“, dejansko obrazložitev ne vsebuje omembe tega, da se tožniku dovoljenje odvzame in zakaj je temu tako. Šele na str. 39 izpodbijane odločbe se navaja, da se je toženka odločila tožnici odvzeti dovoljenje, „kot to izhaja iz 1. in 2. točke izreka te odločbe“. Po presoji sodišča tožnica v tej zvezi utemeljeno opozarja na nezadostnost te obrazložitve, zlasti še glede na to, da se po drugem odstavku 570. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja smiselno uporabljajo tudi določbe 313. člena ZZavar-1, ki določa možnost pogojnega odvzema dovoljenja (zavarovalnici za opravljanje zavarovalnih poslov). Ker so sodno presojo, kot obrazloženo zgoraj, prestale le ugotovitve toženke iz točk 1.1.1. in 1.3.4. ter delno 1.1.2. izreka izpodbijane odločbe, pa, glede na to, da toženka ni obrazložila, zakaj izreka najstrožji ukrep, sodišče tudi ne more pretehtati, ali že zgolj te ugotovitve lahko same po sebi narekujejo odvzem dovoljenja oz. ali ne bi v primeru zgolj teh ugotovitev morebiti zadostoval milejši ukrep.

73. Tožnica s tožbo predlaga tudi odpravo odločbe o začetku postopka. Vendar pa v tej zvezi v tožbi le skopo navrže, da glede očitkov iz točk 1.1.2., 1.1.3 in 1.3.1. izreka tudi v odločbi o začetku postopka ni mogoče zaslediti dejstev in dokazov, da so ZZ kakorkoli svetovali, nagovarjali, prepričevali zavarovalce. Drugih navedb glede odločbe o začetku postopka s tožbo ne podaja. Vendar pa sodišče tožnici ob zgolj takšni trditveni podlagi ne more dati prav. Skladno s prvim odstavkom 468. člena ZZavar-1 Agencija za zavarovalni nadzor začne postopek za odvzem dovoljenja, če obstaja utemeljen sum, da je podan razlog za odvzem dovoljenja. Po presoji sodišča okoliščine, ki jih je toženka ugotovila in ki izhajajo iz odločbe o začetku postopka (oz. iz zapisnika, na katerega se ta odločba sklicuje) in ki jih tožnica niti ne prereka, zadostujejo za doseganje utemeljenega suma kot dokaznega standarda, nižjega od gotovosti. Namreč, v primerih zavarovalcev Š. Š., Ž. Ž., X. X. in Y. Y. ter AB. AB. in AC. AC. toženka ugotavlja, da razlogi, zakaj naj bi ti zavarovalci sklenili nova ŽZF, ne morejo biti utemeljeni, ker so se sredstva tudi po novem ŽZF nalagala po izbrani naložbeni strategiji, ker je osteoporoza izključitveni razlog pri nezgodnem delu zavarovanja tudi po ŽZF in ker je tudi po ŽZF premija znašala ravno tako 30 EUR. Te okoliščine pa po presoji sodišča kažejo na verjetnost nagovarjanja, svetovanja oz. prepričevanja zavarovalcev k sklenitvi novih zavarovanj.

_Sklepno_

74. Tožbi zoper 1.1.3, 1.2, 1.3.1., 1.3.2., 1.3.3., 2. in delno tudi 1.1.2. točko izreka izpodbijane odločbe je torej treba ugoditi zaradi tega, ker se je v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 427. člena ZZavar‑1, ki je sodišče zaradi narave kršitve ne more odpraviti samo. Ker so preostale točke 1.1.1., 1.3.4. in v preostanku tudi 1.1.2. le ugotovitvene narave in ker same, brez pravne posledice, ki jo vsebuje točka 2. izreka, ne morejo obstati, je tožbi glede na vsebino zadeve treba ugoditi tudi v tem delu ob smiselni uporabi drugega stavka tretjega odstavka 64. člena ZUS-1. Enako pa je treba tožbi ugoditi tudi glede točk 3. in 4. izreka, saj sta javna objava in v plačilo naložena taksa le posledična ukrepa, odvisna od preostanka odločbe.

75. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi zoper izpodbijano odločbo ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Tožnica je sicer predlagala izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije (to je odpravo izpodbijane odločbe oz., podredno, izrek pogojnega odvzema dovoljenja), vendar sodišče na to ni vezano4 in je v tem delu izdalo ugodilno sodbo, kot bi šlo za izpodbojno tožbo.

76. Tožbo zoper odločbo o začetku postopka pa je treba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 zaradi zgoraj navedenih razlogov zavrniti, saj tožbene navedbe v tem delu niso utemeljene, sodišče pa tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (447. ZZavar-1).

77. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (448. člen ZZavar-1).

78. Ker je sodišče tožbi (delno) ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka povrniti tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Nataša Smrekar, komentar k 52. členu, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Mira Dobravec Jalen in drugi, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 311. 2 Polonca Kovač, komentar k 214. členu v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, avtorji Janez Čebulj in drugi, ULRS, PFUL, Ljubljana, 2020, 2. knjiga, str. 444. 3 Prim. podobno tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019. 4 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.