Jedro

Prvostopenjsko sodišče je izvajalo obsežen dokazni postopek, predvsem s postavitvijo izvedenke, v katerem je ugotavljalo, ali so v zapisniku SDK kot javni listini dejstva resnično ugotovljena. S tem je ravnalo v skladu z določbo tretjega odstavka 224. člena ZPP in tudi v skladu z navodili vrhovnega sodišča glede oprave pravnih dejanj in obravnavanja spornih vprašanj, kar je v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP. Dajatveni zahtevki iz naslova oškodovanja družbene lastnine niso neutemeljeni že samo zato, ker tožeča stranka ni izrecno uveljavljala ničnosti posameznih ravnanj, ki so bila podlaga za zatrjevano oškodovanje družbene lastnine.

Ničnost lahko opredeljujejo različna dejstva, ki pa jih mora zainteresirana oseba vsaj zatrjevati za to, da lahko sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti tretji toženki stroške odgovora na revizijo v znesku 550.000 SIT v petnajstih dneh po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je to v točki 1 zavrnilo tožbeni zahtevek, v točki 2 pa naložilo tožeči stranki, da mora toženkam povrniti njihove pravdne stroške. Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške.

Zoper takšno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutnega značaja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila poslana toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revident se v reviziji sklicuje na določbe Zakona o pravdnem postopku, ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ, št. 4/77 s spremembami - ZPP 1977. Prvostopenjska sodba je bila izdana po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP. Zato revizijsko sodišče pri presoji revizije uporablja določbe ZPP, skladno z določbo 498. člena ZPP.

Iz revizijskih navedb se da smiselno povzeti očitek, naj bi bilo prvostopenjsko sodišče prekršilo določbo prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 224. člena ZPP, ker odločitve ni oprlo na ugotovitve v zapisniku SDK, ki je javna listina. Prekršilo naj bi tudi določbo prvega odstavka 362. člena ZPP, ker naj bi pri tem ravnalo v nasprotju z napotkom Vrhovnega sodišča, ki naj bi bilo "priznalo", da je tožeča stranka dokazovala višino oškodovanja družbenega premoženja z javno listino. Te kršitve, če bi jih bilo sodišče res zagrešilo, bi lahko predstavljale bistveno kršitev določb pravdnega postopka relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP) v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka jih je uveljavljala že v pritožbi; če bi bile te njene pritožbene navedbe utemeljene, drugostopenjsko sodišče pa bi kršitev ne odpravilo, bi s tem samo zagrešilo te kršitve, kar bi predstavljalo upošteven revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje naj bi tudi ne opravili nobene kritične primerjave pri ugotavljanju, katero mnenje (SDK ali izvedenke) je pravilno in naj bi tudi ne utemeljili, zakaj eno mnenje sodišče sprejema, drugega pa ne. V tej revizijski navedbi bi lahko tičal očitek o kršitvi pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navedenih kršitev določb pravdnega postopka v izpodbijani odločbi ni. Prvostopenjsko sodišče je - glede na ugovore tožene stranke - izvajalo obsežen dokazni postopek, predvsem s postavitvijo izvedenke finančne stroke, v katerem je ugotavljalo, ali so v zapisniku SDK kot javni listini dejstva resnično ugotovljena. S tem je ravnalo v skladu z določbo tretjega odstavka 224. člena ZPP in tudi v skladu z navodili Vrhovnega sodišča glede oprave pravdnih dejanj in obravnavanja spornih vprašanj, kar je v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP.

Ne drži tudi očitek, da izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje ne navajata razlogov o odločilnem dejstvu, zakaj sodišče sprejema kot dokazana dejstva, ki jih je ugotovila izvedenka, ne pa tistih, ki jih je v javni listini ugotovila SDK. Sodišče prve stopnje je opravilo izčrpno primerjavo podatkov, ki jih je ugotovila SDK v svojem revizijskem poročilu z dne 3.11.1993, s podatki, ki izhajajo iz izvedenskega poročila (glej zlasti str. 4 prvostopenjske sodbe) in ugotovilo, da med podatki tako glede kosmatega donosa oziroma prihodka kot glede dobička druge in tretje toženke ni bistvenih razlik. V nadaljevanju (glej zlasti prvi odstavek na 5. strani prvostopenjske sodbe) pa daje utemeljitev, zakaj ocene SDK o višini oškodovanja zaradi prenosa dela dejavnosti s prve toženke na drugo in tretjo toženko ni upoštevalo kot ugotovitve o obstoju tega dejstva, izpričane z javno listino.

V zvezi s temi očitki revident tudi nasprotuje mnenju izvedenke, ki da je izbrala nedopustno in strokovno neprimerno podlago za izdelavo finančnega poročila. Namesto da bi se bila oprla na listine, ki so predpisane s knjigovodskimi, računovodskimi in davčnimi predpisi, naj bi bila svoje ugotovitve črpala iz druge dokumentacije, med drugim tudi iz intervjujev oziroma podatkov, ki jih je posredovala tožena stranka. V tem delu revizijskih navedb gre lahko le za očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa revizijsko sodišče ne more preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem nič ne spremeni okoliščina, da revident nasprotuje predvsem metodi, ki jo je pri svojem delu uporabila izvedenka. Tudi pri izvedenčevi izbiri in uporabi takšne ali drugačne strokovne metode oziroma postopka namreč ne gre za vprašanje pravilne uporabe določb pravdnega postopka, saj izvedenec ni organ v postopku, ampak gre lahko le za pravilnost oziroma primernost uporabljenih pravil stroke. Morebitni po-misleki zoper te postopke pa še vedno zastavljajo le vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno zato, ker sodišči nista ugotovili ničnosti določenih ravnanj tožene stranke. Iz določbe 109. člena ZOR, po kateri je sodišče dolžno paziti na ničnost po uradni dolžnosti, naj bi izhajala dolžnost sodišča, da mora samo ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, kadar se uveljavlja ničnost. Takšna obveznost sodišča naj bi izhajala tudi iz določbe drugega odstavka 7. člena ZPP pa tudi iz določbe prvega odstavka 7. člena ZPP 1977. Poleg zmotne uporabe materialnega prava torej tudi ta očitek meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka relativnega značaja.

Te zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka sodišči nista zagrešili. Tožeča stranka je v tožbi med drugim zahtevala, naj sodišče ugotovi ničnost sklepa delavskega sveta pravnega prednika prve toženke z dne 3.10.1991 in multilateralne pogodbe, ki so jo sklenile toženke dne 26.11.1991. Ta dva zahtevka sta bila pravnomočno zavrnjena s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani VIII Pg 876/94 z dne 8.4.1994, ki jo je po pritožbi tožeče stranke potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo Cpg 877/94 dne 7.7.1994, Vrhovno sodišče pa je tožničino revizijo zoper to sodbo v tem delu zavrnilo z odločbo III Ips 99/94 dne 14.4.1995. V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče res opozorilo na to, da je glede na določbo drugega odstavka 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 s spremembami - ZLPP) kljub pravnomočni odločitvi, da navedeni sklep delavskega sveta in tudi multilateralna pogodba nista nična, še vedno mogoče opredeliti kot nična posamezna dejanja, ki izhajajo iz multilateralne pogodbe. Revizijsko sodišče še dodaja, da to stališče ne izključuje možnosti, da so nična tudi kakšna druga oškodovalna dejanja, četudi ne izhajajo iz multilateralne pogodbe. Iz omenjene odločbe Vrhovnega sodišča nadalje izhaja, da utemeljenost dajatvenih zahtevkov (ki so še predmet tega postopka) tudi ni odvisna od tega, ali so utemeljeni nedenarni zahtevki glede ničnosti - iz tega pa izhaja, da dajatveni zahtevki niso neutemeljeni že samo zato, ker tožeča stranka ni izrecno uveljavljala ničnosti posameznih ravnanj bodisi povezanih z multilateralno pogodbo bodisi z drugimi podlagami za zatrjevano oškodovanje družbene lastnine. Še več, iz obrazložitve omenjene odločbe izhaja, da prvi odstavek 109. člena ZOR od sodišča zahteva, da ničnost upošteva, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje - če je le navedla dejstva, ki tvorijo podlago za ničnost. Iz obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje in izpodbijane sodbe je razvidno, da razlog za zavrnitev dajatvenih zahtevkov ni bila morebitna pomanjkljivost, ki bi jo sodišči videli v tem, da tožnik ni postavil tudi ugotovitvenega zahtevka o ničnosti ali pa morda oblikovalnega zahtevka za razveljavitev posameznih dejanj ali pogodb, sklenjenih v škodo družbenega premoženja. Sodišči sta se spustili v meritorno obravnavo dajatvenega zahtevka in na ta način skladno z omenjenim pravnim stališčem Vrhovnega sodišča implicitno kot predhodno vprašanje morali presojati tudi veljavnost dejanj ali pogodb, sklenjenih v škodo družbenega premoženja. To jasno izhaja tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki pove, da je preizkušalo tudi možno ničnost posameznih dejanj, ki izhajajo iz multilateralne pogodbe, vse to pa tako, da je kot oškodovanje družbene lastnine upoštevalo le tako njeno prikrajšanje, ki se kaže hkrati kot povečanje zasebne lastnine. Če je očitek o kršitvi materialnega prava, češ da ničnosti nista ugotavljali po uradni dolžnosti, mišljen tako, da bi morali sodišči o ničnosti posameznih dejanj odločiti v izreku, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da v tem primeru ob zavrnitvi dajatvenega zahtevka vsekakor nista bili dolžni še ugotoviti, da posamezna (katera ?) dejanja niso nična, ravno tako pa zahtevka na ničnost nista mogli formalno zavrniti, ker ta ni bil postavljen.

Tudi s tem povezani procesni očitek, da bi morali sodišči sami ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki bi potrdili domnevno ničnost posameznih dejanj, ni utemeljen. Celo v primeru, ko stranka izrecno uveljavlja zahtevek na ugotovitev ničnosti, mora stranka navesti pravno relevantna dejstva, ki tvorijo podlago za zatrjevano ničnost, če naj jih sodišče upošteva. Če sodišče celo v primerih, kadar je predmet tožbenega zahtevka ravno ničnost, ne more preverjati obstoja vseh hipotetično možnih okoliščin, ki bi lahko privedle do ničnosti pogodbe, je to toliko manj dolžno storiti, kadar naj bi ugotavljanje ničnosti izhajalo iz njegove dolžnosti, da na ničnost - v tem primeru celo dejanj - pazi po uradni dolžnosti. V že omenjeni odločbi III Ips 99/94 je sodišče utemeljilo tak pomen določbe o upoštevanju ničnosti po uradni dolžnosti tudi, kolikor gre za ničnost po 50. členu ZLPP. Opozorilo je na to, da ničnost lahko opredeljujejo različna dejstva, ki pa jih mora zainteresirana oseba vsaj zatrjevati za to, da lahko sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti (glej zadnji odstavek na 4. strani obrazložitve navedene odločbe). Na takšno pravno stališče sta svojo odločitev pravilno oprli tudi sodišči prve in druge stopnje, ko ugotavljata, da tožeča stranka ni opredelila, katera dejanja, izhajajoča iz multilateralne pogodbe, naj bi bila nična. Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da tožeča stranka tega ni opredelila tudi glede nobenih drugih dejanj, povezanih z domnevnim oškodovanjem.

Glede na navedeno razlogi, ki jih navaja revident, niso podani, kršitev, na katere mora po določbi 371. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pa revizijsko sodišče ni našlo, zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Znesek 550.000 SIT predstavlja stroške, ki jih je imela tretja toženka s plačilom takse za odgovor na revizijo (190.000 SIT) in s plačilom nagrade odvetniku za sestavo odgovora (3000 točk - vrednost točke 100 SIT - po tretjem odstavku tarifne številke 13 v času vložitve odgovora veljavne odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95 in 94/2000), povečane za 20% DDV.