Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 22.814 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.
2. Tožnik je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je stališče izpodbijane sodbe, da je zahtevek zastaral, ker bi odškodnino lahko uveljavljal že v skladu z odločbo Ustavnega sodišča z dne 04. 02. 1999, napačno. Pravico do stalnega bivanja je ponovno pridobil z odločbo z dne 06. 03. 2004, škoda pa mu še vedno nastaja. Navedel je, da v R. S. biva že od leta 1961, nepretrgano pa od leta 1976. Dne 18. 04. 1999 mu je iz operativnih razlogov prenehalo delovno razmerje. Ko se je želel prijaviti v evidenco brezposelnih oseb in uveljaviti pravico do denarnega nadomestila, je ugotovil, da je bil 25. 02. 1992 neupravičeno izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in dokumenta o stalnem ali začasnem prebivanju ni mogel predložiti. Zaradi tega je izgubil pravico do polovice letnega nadomestila zaradi brezposelnosti, kasneje, tj. od 18. 10. 2000 in za naslednjih 42 mesecev pa pravico do pokojnine. Z odločbo z dne 06. 03. 2004 mu je bilo priznano stalno bivanje v R. S. od 25. 02. 1992 do 09. 06. 2003, odtlej pa je že imel dovoljenje za stalno prebivanje. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.
3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sklicujoč se na stališče sodne prakse, da je zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi nedopustnega izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva pričel teči z objavo odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 04. 02. 1999 (Uradni list RS, št. 14/99), (1) izpodbijana sodba zavzema stališče, da je zahtevek, ki ga je tožnik postavil 23. 04. 2010, zastaran. Dodaja stališče, da je tožbeni zahtevek zastaran tudi v primeru, če je zastaranje pričelo teči z izdajo odločbe o priznanju stalnega bivanja v obdobju od 1992 do 2003. 6. Pritožnikovo stališče, da zahtevek ni zastaran, ker mu škoda še vedno nastaja, je v nasprotju z njegovimi navedbami, po katerih zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega nadomestila in pokojnine, ki bi ju prejemal do izdaje odločbe o priznanju stalnega prebivanja, tj. do marca 2004. Glede na to se niti ni treba izreči o tem, ali bi kontinuirano nastajanje škode lahko vplivalo na presojo o začetku teka zastaralnega roka. Prav tako ni pomembno, ali je za pričetek teka zastaralnega roka odločilna objava odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94, izdaja odločbe o priznanju stalnega bivanja ali kakšen drug zgodnejši trenutek. V skladu z drugim odstavkom 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 352. člena Obligacijskega zakonika namreč odškodninska terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Ker tožnik zahteva povrnitev škode, nastale do marca 2004, tožba pa je bila vložena v aprilu 2010, se je zastaralni rok ob vložitvi tožbe že iztekel ne glede na to, ali je začel teči s trenutkom, ko je tožniku škoda prenehala nastajati, ali pred tem.
7. Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
8. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške, nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
(1) Sodba se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 315/2010 z dne 21. 10. 2010 in sodbe VSL, II Cp 725/2008 z dne 10. 9. 2008, II Cp 1291/2008 z dne 15. 10. 2008, II Cp 678/2009 z dne 1. 7. 2009, II Cp 1512/2009 z dne 9. 9. 2009 in II Cp 4395/2009 z dne 3. 3. 2010.