Jedro

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče vloženo pritožbo najprej preizkusilo v smeri, ali obsega vse kar določa 153. člen ZP-1 (v zvezi z 168. členom ZP-1), to je ali vsebuje navedbo odločbe (sklepa), proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ima pritožba vse obvezne sestavine in ne gre za nepopolno vlogo, ko bi moralo sodišče postopati po tretjem odstavku 76. člena ZKP, ki se v obravnavani zadevi smiselno uporablja, ampak za pritožbo, ki jo je podala oseba, ki nima pravice do pritožbe (ni oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (storilec), ni zakoniti zastopnik prej navedene osebe niti zagovornik ali lastnik odvzetih predmetov). Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1 zavrglo, ker tega ni storilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba D. B. se kot nedovoljena zavrže. Vlagatelj pritožbe D. B. je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR v petnajstih dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se taksa prisilno izterja.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za sodno varstvo storilca J. B.. Glede stroškov postopka je odločilo, da je vlagatelj zahteve za sodno varstvo D. B. dolžan kot strošek postopka plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Proti takemu sklepu je vložil pritožbo D. B.. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določil postopka in kršitve materialnega prava ter posledično nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožba v postopku zahteve za sodno varstvo se obravnava v skladu s 66. členom Zakona o prekrških (ZP-1) ter po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Drugi odstavek 161. člena ZP-1 določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je podalo oseba, ki nima pravice do pritožbe ali oseba, ki si je pritožbi odpovedala, če je bila pritožba umaknjena ali pa po umiku pritožbe ponovno vložena ali če pritožba po zakonu ni dovoljena.

V obravnavani zadevi gre za pritožbo, ki jo je podala oseba, ki nima pravice do pritožbe.

Iz drugega odstavka 66. člena ZP-1 izhaja, da lahko pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje v postopku zahteve za sodno varstvo vložijo osebe iz prvega odstavka 59. člena Zakona o prekrških, torej osebe, ki imajo tudi pravico vložiti zahtevo za sodno varstvo. To so: oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (storilec), njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov. V obravnavani zadevi je pritožbo vložil D. B., ki trdi, da je pooblaščenec za vročitve in zakoniti zastopnik J. B..

Zakoniti zastopnik je oseba, ki je to že po samem zakonu, ali pa oseba, ki je postavljena z odločbo sodišča ali skrbstvenega organa (npr.: starši kot zakoniti zastopniki mladoletnega otroka, zakoniti zastopnik osebe, ki ji je odvzeta opravilna sposobnost, ipd.). Zakoniti zastopnik ni pogodbeni zastopnik (na podlagi pooblastila), niti to ni pooblaščenec za vročitve. Pritožnik se sklicuje na pooblastilo notarke N. T., ki ga je predložil sodišču prve stopnje, vendar mu ta statusa zakonitega zastopnika ne daje.

Iz pritožbe nadalje izhaja navedba, da ima pritožnik opravljen pravniški državni izpit (pravosodni izpit), vendar tudi ta okoliščina pritožniku ne daje pravice do vložitve pritožbe kot zagovorniku storilca, saj je zagovornik lahko le odvetnik ali odvetniški kandidat (četrti odstavek 90. člena Zakona o prekrških).

Pritožnik se nepravilno sklicuje na uporabo določil Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se uporabljajo pri odločanju prekrškovnega organa. V obravnavanem primeru gre za odločanje sodišča, v konkretnem primeru pritožbenega sodišča, ko se pritožba obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1). V rednem postopku pa se, poleg določb ZP-1 (razen glede vročanja pisanj), smiselno uporabljajo nekatere določbe Zakona o kazenskem postopku (67. člen ZP-1), med drugim tudi poglavje o vlogah in zapisnikih.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče vloženo pritožbo najprej preizkusilo v smeri, ali obsega vse kar določa 153. člen ZP-1 (v zvezi z 168. členom ZP-1), to je ali vsebuje navedbo odločbe (sklepa), proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ima pritožba vse obvezne sestavine in ne gre za nepopolno vlogo, ko bi moralo sodišče postopati po tretjem odstavku 76. člena ZKP, ki se v obravnavani zadevi smiselno uporablja, ampak za pritožbo, ki jo je podala oseba, ki nima pravice do pritožbe (ni oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (storilec), ni zakoniti zastopnik prej navedene osebe niti zagovornik ali lastnik odvzetih predmetov). Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1 zavrglo, ker tega ni storilo sodišče prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v 147. členu ZP-1 ter tarifni številki 8221 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).