Jedro

Tožena stranka je po ugotovitvi, da tožnik ni dal svojega soglasja za mediacijo, čeprav je to soglasje dala nasprotna stranka v postopku, pravilno ocenila, da tožnik s tem ni izpolnil pogoja iz četrtega odstavka 28. člena ZBPP. Res je sicer, da je bila ponudba za mediacijo poslana le tožniku osebno in ne njegovemu odvetniku. Je pa tožena stranka po tem, ko je bilo s strani druge stranke dano soglasje za mediacijo, o tem seznanila tožnikovega odvetnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. Bpp 261/2010 z dne 5. 7. 2013 je Organ za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju Organ za BPP) ugotovil, da tožnik kot upravičenec od 2. aprila 2013 dalje ni več upravičenec do brezplačne pravne pomoči (I. točka izreka) ter da v individualnem delovnem sporu, ki se na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani obravnava pod opr. št. I Pd 731/2010, ne more več zaprositi za brezplačno pravno pomoč (II. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku z odločbo opr. št. 261/2010 dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) od 16. junija 2010 dalje za pravno svetovanje in zastopanje, vročitev sodne odločbe ter oprostitev plačila sodnih stroškov na prvi stopnji v individualnem delovnem sporu. Nato je navedeno, da je upravičenec do BPP dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije tudi sodelovati, kot to določa 28. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Če tega pogoja ne izpolni, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali; upravičenec pa v tej zadevi tudi ne more več zaprositi za brezplačno pravno pomoč, razen če dokaže, da okoliščine za opustitev potrebnih dejanj niso bile na njegovi strani. Z vpogledom v spis opr. št. I Pd 731/2010 je bilo ugotovljeno, da je bila skladno z Zakonom o alternativnem reševanju sporov obema strankama poslana ponudba za podajo soglasja k začetku postopka mediacije, da je druga stranka soglasje podala, o tem pa je bil obveščen tudi tožnikov pooblaščenec. Tožnik pa soglasja k mediaciji ni podal. Glede na navedeno je tožena stranka pričela z ugotavljanjem upravičenosti do BPP. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik ni podal soglasja za mediacijo, kljub temu, da je nasprotna stranka takšno soglasje podala, takšna obveznost pa izhaja iz samega zakona, je bilo odločeno, da je glede na 42. člen ZBPP tožniku prenehala upravičenost do BPP. Glede na deseti odstavek 28. člena ZBPPP pa tožnik v individualnem delovnem sporu, ki se vodi pod opr. št. I Pd 261/2010 (pravilno 731/2010, op. sodišča), ne more več zaprositi za dodelitve BPP: Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V njej zatrjuje, da mu je mu je bila pravica do BPP ukinjena neutemeljeno. Tožnik je sicer prejel osebno vabilo za udeležbo na mediaciji, vendar v njem ni bil opozorjen, da lahko izgubi pravico do BPP, če soglasja k mediaciji ne da. Tožnik pa ni vedel niti ni bil dolžan vedeti, da ima njegova odločitev zanj tako hude posledice. Dodaja, da organ za BPP drugače kot druga sodišča pošilja poziv za mediacijo strankam neposredno in ne njihovim zastopnikom. Nato opisuje okoliščine konkretnega delovnega spora in opozarja na svoj težek socialni položaj in težke razmere, v katerih živi s svojo družino. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Res je sicer, da je bila ponudba za sodelovanje pri mediaciji poslana neposredno tožniku in ne njegovemu zastopniku, kot to tožena stranka izvaja v vseh primerih. Ob tem se sklicuje na Zakon o alternativnem reševanju sporov iz katerega izhaja, da je mediacija neformalen postopek, namenjen temu, da med strankama spora pride do medsebojnega osebnega stika in pogovora o mirni rešitvi spora. Organ za BPP v primeru, ko ena od strank soglasje poda, druga pa ne, o tem obvesti drugo stranko. To je bilo storjeno tudi v tem primeru, ko je bil o soglasju obveščen tožnikov odvetnik, a tožnik kljub temu ni dal soglasja. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik v nadaljnji vlogi navaja, da trditve iz odgovora sicer držijo, vendar je odločitev za tožnika hudo obremenjujoča, saj živi v težkih socialnih razmerah.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta odločila, da tožnik od 2. aprila 2013 dalje ni več upravičenec do brezplačne pravne pomoči ter da v individualnem delovnem sporu pod opr. št. I Pd 731/2010 ne more več zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

V 28. členu ZBPP, na katerega je tožena stranka oprla odločitev, je med drugim določeno, da je prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati (četrti odstavek 28. člena). Če prosilec ne izpolni tega pogoja, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali (peti odstavek 28. člena ZBPP). Prosilec v tej zadevi tudi ne more več zaprositi za brezplačno pravno pomoč, razen če dokaže, da okoliščine za opustitev potrebnih dejanj niso bile na njegovi strani (šesti odstavek 28. člena ZBPP).

Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in glede na to, da v zadevi ni sporno, da tožnik soglasja k predlogu za mediacijo ni podal, je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna. Tožena stranka je po ugotovitvi, da tožnik ni dal svojega soglasja za mediacijo, čeprav je to soglasje dala nasprotna stranka v postopku, pravilno ocenila, da tožnik s tem ni izpolnil pogoja iz četrtega odstavka 28. člena ZBPP. Res je sicer, da je bila ponudba za mediacijo poslana le tožniku osebno in ne njegovemu odvetniku. Je pa tožena stranka po tem, ko je bilo s strani druge stranke dano soglasje za mediacijo, o tem seznanila tožnikovega odvetnika, ki je vlogo prejel 2. aprila 2013. Po presoji sodišča je tožniku po tem še vedno ostalo dovolj časa, da bi predlog za mediacijo sprejel, saj je bila izpodbijana odločba izdana šele julija 2013. Glede na tožbene navedbe sodišče še dodaja, da ob ugotovitvi, da tožnik kot upravičenec do BPP soglasja za mediacijo ni dal, soglasje pa je dala nasprotna stranka, glede na vsebino določb 28. člena ZBPP razlogi, zaradi katerih soglasje ni dano, niso pomembni.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno. Sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti in je tako izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je tožnik skupaj s tožbo vložil tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse sodišče pojasnjuje, da je tožeča stranka sodnih taks v tem upravnem sporu, ki se nanaša na odločanje o BPP, oproščena že po samem zakonu. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah je namreč določeno, da se med drugim v postopkih odločanja o dodelitvi BPP o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks in o pritožbi zoper sklep o tem predlogu, taksa ne plača. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.