Jedro

Pritožnik se sme v pritožbi sklicevati na kršitev 2. odstavka 371. člena v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP le, če je pravočasno, to je v okviru zakonskih rokov, zahteval izločitev, pa je bila zahteva zavrnjena. Ne more pa tega odklonitvenega razloga prvič uveljavljati šele v pritožbenem postopku, ne glede na to, kdaj je zvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbuditi dvom v sodnikovo nepristranskost, še manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih F.G. in A.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati povprečnino, vsak po 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu je bil obsojeni A.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja samovoljnosti v sostorilstvu po 2. odstavku 313. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (točka I), kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ (točka III) ter kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v sostorilstvu po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (točka IV); obsojeni F.G. pa je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja samovoljnosti v sostorilstvu po 2. odstavku 313. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (točka I) ter kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v sostorilstvu po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (točka II). Obema sta bili izrečeni pogojni obsodbi ter določeni enotni kazni: obsojenemu A.P. sedem mesecev zapora, obsojenemu F.G. pa štiri mesece zapora, obema s preizkusno dobo enega leta. Obsojenca sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino, vsak po 45.000,00 SIT.

Višje sodišče v Celju je deloma ugodilo pritožbama obdolženih A.P. in F.G. ter izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe kaznivega dejanja samovoljnosti v sostorilstvu po 2. odstavku 313. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter obsojenemu P. enotno kazen znižalo na pet mesecev zapora, obsojenemu G. pa na tri mesece zapora. Odločilo je tudi, da stroški oprostilnega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun, v ostalem pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti: dne 25.03.2003 zagovornik obsojenega F.G., odvetnik B.M. in dne 07.03.2003 zagovornica obsojenega A.P., odvetnica T.M. Zagovornica vlaga zahtevo iz "razlogov po 420. členu ZKP", zagovornik G. pa iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP.

Predlagata, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Na obe zahtevi je odgovorila vrhovna državna tožilka B.B. (2. odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj ju zavrne kot neutemeljeni. Mnenja je, da zahtevi, v kateri zagovornika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila kršena pravica obsojencev do nepristranskega sodnika, nista utemeljeni. Seznanjenost sodnika z obvestili, ki jih je potrebno iz spisa izločiti, sama po sebi ne predstavlja izločitvenega razloga, pač pa le odklonitveni razlog. Zagovornika pa v svojih zahtevah nista izkazala, da bi seznanjenost razpravljajoče sodnice z obvestili osumljencev policiji vplivala na njeno pristranskost in da bi bila zato sodba nezakonita.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Iz obeh zahtev za varstvo zakonitosti, ki sta ju vložila zagovornik obsojenega F.G. in zagovornica obsojenega A.P. in ki sta vsebinsko enaki, je mogoče strnjeno povzeti naslednje ugotovitve in poudarke. Obe zahtevi najprej ugotavljata, da je sodnica M.K. po vložitvi obtožnega predloga na podlagi določbe 3. odstavka 83. člena ZKP s sklepom z dne 13.1.2000 izločila iz spisa policijske uradne zaznamke (148. člen ZKP) na list. št. 19, 20, 42, 43 in 44, med njimi tudi izjavi obsojenih G. in P. Ista sodnica je v zadevi opravila tudi zadnjo glavno obravnavo dne 17.05.2002, na kateri je ponovila celoten dokazni postopek in izrekla izpodbijano sodbo. Obe zahtevi se v navedeni procesni situaciji sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 21.03.2002, U-I 92/96, iz katere povzemata njene bistvene poudarke in trdita, da sta sodišči prve in posledično tudi druge stopnje obsojencema kršili njuno ustavno pravico do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) v zvezi z določbami 39. člena ZKP, ki urejajo institut izločitve sodnika. Po navedbah zagovornikov je bistvo omenjene pravice prav v tem, da se razpravljajoči sodnik ne seznani z listinami, ki jih je treba izločiti. Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri sodniku niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile dvom, da o zahtevi ne bi mogel odločati nepristransko.

Zakonski institut, ki zagotavlja nepristranskost sojenja, pa je tudi institut izločitve sodnika, opredeljen v 39. členu ZKP, ki v 6. točki predvideva izločitev sodnika, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti.

Vložnika zahteve, sklicujoč se na navedeno ustavno odločbo, pravilno ugotavljata, da je institut izločitve sodnika (39. člen) temeljni pogoj za zagotovitev nepristranskega sojenja. Zakon o kazenskem postopku pri uresničevanju pravice do izločitve sodnika strankam postavlja nekatere časovne omejitve in določa, do katerega trenutka oziroma faze postopka sme stranka zahtevati izločitev (41. člen ZKP). Če stranka zaradi neupravičenih razlogov teh omejitev ne upošteva, mora računati z neugodnimi posledicami svoje opustitve.

Po določbah 2. odstavka 41. člena ZKP, ki so veljale v času izpodbijanih procesnih dejanj (sklep o izločitvi, glavna obravnava), morajo stranke izločitev zahtevati, brž ko izvejo za razlog zanjo, vendar najkasneje do konca glavne obravnave. V primeru iz 6. točke 39. člena ZKP (če so podane okoliščine, ki vplivajo na sodnikovo nepristranskost) pa samo do začetka glavne obravnave. Z novelo ZKP, ki je začela veljati 13.07.2003 (Uradni list RS, št. 56/2003, ZKP-E), ki sledi odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I 149/99, je bila enaka časovna omejitev kot za ostale izločitvene razloge, določena tudi glede izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi, opr. št. I Ips 333/2003 z dne 19.02.2004, sprejelo stališče, da je stranka prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve sodnika, pa bi to lahko storila. To pomeni, da se v pritožbenem postopku ne more sklicevati na kršitev določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP), razen v primeru, če na kršitev ni mogla opozoriti med glavno obravnavo ali je nanjo opozorila, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (384. člen ZKP). Ob enakih zakonskih pogojih (to velja za obravnavani primer) se sme pritožnik v pritožbi sklicevati na kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP le, če je pravočasno, to je v okviru zakonskih rokov, zahteval izločitev, pa je bila zahteva zavrnjena. Ne more pa tega odklonitvenega razloga prvič uveljavljati šele v pritožbenem postopku, ne glede na to, kdaj je zvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbuditi dvom v sodnikovo nepristranskost. V nasprotnem primeru bi zakonska določitev časovnih omejitev, ko stranke smejo zahtevati izločitev sodnika, izgubila svoj pomen. Zaradi učinkovite izvedbe kazenskega postopka je sodišče v skladu z določbo 15. člena ZKP dolžno preprečiti morebitno zlorabo pravice za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP zaradi očitnega zavlačevanja postopka.

V konkretnem primeru sta vložnika zahteve za varstvo zakonitosti imela možnost uveljavljati izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, na katerega se smiselno sklicujeta, že takoj na začetku glavne obravnave, ki se je začela znova, ko je sodnica, ki je izdala sklep o izločitvi uradnega zaznamka, prevzela vodstvo glavne obravnave, vendar tega nista storila. Če stranki, ki v zakonskem roku ne izkoristi pravice zahtevati izločitev sodnika, pa zato ni bilo objektivnih ovir, v pritožbenem postopku ni dovoljeno uveljavljati kršitev zakona, sme to še toliko manj v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednem pravnem sredstvu.

Ker po navedenem zagovornika izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP nista uveljavljala v zakonskem roku, čeprav bi to lahko storila, te kršitve tudi ne moreta uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev, ugotovljenih pred nižjima sodiščema.