Jedro

Škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zajema oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka (tako na psihičnem kot na telesnem področju). Te prizadetosti laho obsegajo različne izvore duševnih bolečin (npr. nezmožnost za delo, povečanje potreb, povečanje telesnih naporov, zmanjšanje ali uničenje možnosti za nadaljni razvoj ali napredovanje...). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da ima tožnik določene težave zaradi poškodbe, ki mu jo je povzročil toženec še danes; pojavljajo se mu občasne bolečine v nosu; prisotna je lažja stopnja oviranega dihanja skozi nos ter občutek pečenja v nosu, kar pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Iz izpodbijane sodbe, niti tožnikovega zahtevka ter njegove izpovedbe pa v ničemer ne izhaja, da bi bile zaradi omenjenih posledic tožnikove življenjske aktivnosti kakorkoli zmanjšanje oz., da bi bile pri tožniku zaradi tega prisotne duševne bolečine; zato je treba tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zavrniti.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: "1. Toženec B. . je dolžan plačati tožniku R. P. odškodnino v višini 850.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.3.1999 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Toženec je dolžan v 15 dneh plačati tožniku 187.880,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2000 do plačila, pod izvršbo." V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.

Pritožba zoper sklep se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 1.150.000,00 SIT ter pravdne stroške v višini 237.336,90 SIT, oboje v 15 dneh, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.3.1999 do plačila; v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom je sodišče zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje toženec, ki navaja, da iz pravnomočne kazenske sodbe v zadevi K 54/96 izhaja, da je bil toženec pred dejanjem močno izzvan zaradi neprimernega obnašanja tožnika in njegove družbe. Sodišče prve stopnje soprispevka tožnika sploh ni upoštevalo, po mnenju toženca pa gre najmanj za njegovo sokrivdo v višini 40%. Toženec tudi meni, da je odškodnina v višini 400.000,00 SIT glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin pri tožniku (1 dan močne, 1 teden zmerne, 1 teden zmerne do lahke ter 14 dni lahke bolečine) previsoka. Po prepričanju pritožnika, sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo zakaj in kakšen primarni strah je utrpel tožnik, zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih; enako pa velja glede sekundarnega strahu. Glede skaženosti toženec meni, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo kakšne so deformacije pri tožniku. Glede na to, da je splošno znano, da je nos lahko različnih oblik, opisana nepravilnost ne opravičuje višine prisojene odškodnine za skaženost. Tožnik ima le lažje ovirano dihanje skozi nos ter občutek pečenja v nosu, kar ne opravičuje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 300.000,00 SIT. Toženec še navaja, da ne zmore plačati sodnih taks, saj opravlja delo v bistroju poleg rednega šolanja na gostinski šoli, preživljajo pa ga starši. Zaradi navedenega toženec predlaga, da višje sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

V skladu z določbo prvega odstavka 359. člena ZPP/77 je bila pritožba vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril; pojasnil, da so toženčeve pritožbene navedbe povsem neutemeljene in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena; pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 154. in 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

V izpodbijani sodbi so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni ter med seboj niso v nasprotju; enako velja za obrazložitev sodbe v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za strah; zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ni podana. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti.

Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZPP/77, je sodišče v pravdnem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. K 54/96-36 z dne 19.12.1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča opr. št. I Kp 188/97 z dne 22.4.1997 izhaja, da je bil toženec pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika, saj je 7.5.1995 R. P. najmanj dvakrat z nogo brcnil v obraz in ga s tem tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno in znatno oslabljen njegov pomemben organ. Tožniku je namreč prizadejal prelom nosnih kosti in desne ličnice ter številne obtolčenine in odrgnine na levi strani obraza. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje glede temelja ni navajal ničesar (ko je bil kazenski postopek še v fazi preiskave, pa je dejanje zanikal), zato je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega povsem pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in je odločalo le še o višini zahtevka. Pritožbene trditve, da je tožnik toženca s svojim nedostojnim ravnanjem izzval ter je zato deloma kriv za nastalo škodo, predstavljajo povsem novo trditev v pritožbenem postopku. Pritožnik zanjo ne predlaga nobenih dokazov; razen vpogleda v kazensko sodbo, katere vsebino je povsem pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Poleg tega je toženčeva trditev o delni tožnikovi sokrivdi povsem pavšalna, saj niti ne pojasni, s kakšnim oz. konkretno katerim ravnanjem naj bi tožnik deloma prispeval k nastanku škode; zato se pritožbeno sodišče s temi pritožbenimi trditvami ni moglo ukvarjati.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zajema oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka (tako na psihičnem kot na telesnem področju). Te prizadetosti lahko obsegajo različne izvore duševnih bolečin (npr. nezmožnost za delo, povečanje potreb, povečanje telesnih naporov, zmanjšanje ali uničenje možnosti za nadaljnji razvoj ali napredovanje...). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da ima tožnik določene težave zaradi poškodbe, ki mu jo je povzročil toženec, še danes; pojavljajo se mu občasne bolečine v nosu; prisotna je lažja stopnja oviranega dihanja skozi nos ter občutek pečenja v nosu, kar pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so takšne posledice za tožnika neprijetne. Iz izpodbijane sodbe pa v ničemer ni razvidno, da bi bile zaradi omenjenih posledic tožnikove življenjske aktivnosti kakorkoli zmanjšanje oz., da bi bile pri tožniku zaradi tega prisotne duševne bolečine. Tožnik v pripravljalnem spisu z dne 25.11.1998, v katerem tožbeni zahtevek razširja še na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, z ničemer ne pojasni, v čem naj bi prestajal takšne duševne bolečine; zaslišan kot stranka pa je celo izpovedal, da zaradi poškodbe nima problemov pri svojem delu ali drugih aktivnostih. Iz povedanega torej izhaja, da je tožniku poškodba sicer pustila nekatere posledice trajnejše narave, ki se kažejo predvsem v obliki nevšečnosti, vendar pa te posledice ne povzročajo duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, obstoja takšnih duševnih bolečin namreč tožnik ni niti zatrjeval. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je zavrnilo še nezavrnjeni del zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (300.000,00 SIT).

V nadaljevanju je potrebno pojasniti, da bi bilo zgoraj omenjene nevšečnosti pravilno upoštevati pri prisoji denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, ki lahko zajema tudi bodoče bolečine in nevšečnosti, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi v bodočnosti. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri že prisojeni odškodnini za telesne bolečine, tožnik tudi ob upoštevanju omenjenih nevšečnosti, ne bi mogel uspeti z višjim zneskom, kot je že prisojenih 400.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe pri prisoji odškodnine za telesne bolečine že upoštevalo tudi bodoče bolečine.

V preostalem delu pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, je odškodnina za telesne bolečine v višini 400.000,00 SIT pravična odškodnina za bolečine, ki so trajale skupaj mesec dni (1 dan hude; 1 teden zmerne; 1 teden zmerne do lahke in 14 dni lahke). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščine, da je bil tožnik izpostavljen RTG sevanju, da je dobil mehko Schantzovo ovratnico; prestal operativni poseg na nosu, jemal antibiotike ter sredstva proti bolečinam.

Tudi denarna odškodnina za strah v višini 150.000,00 SIT je primerna. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožniku, da se je ob dogodku močno ustrašil, saj ga je toženec večkrat brcnil v glavo. Nedvomno pa je tožnik prestajal tudi strah za izid zdravljenja, kar je potrdil tudi izvedenec dr. M. Ž.

Pritožba pa je neutemeljena tudi glede odmerjene odškodnine zaradi skaženosti. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tožnika videlo in pojasnilo, da je skaženost nosu opazna ter verjelo tožniku, da zaradi tega trpi, saj mu ni vseeno za njegov videz. Enako izhaja iz mnenja izvedenca, ki je pojasnil, da gre za opazno estetsko deformacijo. Glede na tožnikovo mladost pa je razumljivo, da ga estetska napaka močno moti. Odmerjena odškodnina v višini 300.000,00 SIT je primerna odškodnina iz tega naslova.

Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 850.000,00 SIT (po zavrnitvi zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) ustreza vsem zakonskim kriterijem pravične odškodnine. V obravnavani zadevi gre z medicinskega ter kazenskopravnega stališča sicer za hudo telesno poškodbo; vendar pa je pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine potrebno subjektivno doživljanje oškodovanca tudi objektivizirati, ugotovljeno stanje pa primerjati z drugimi, podobnimi primeri v sodni praksi. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Ta stališča pa so v izpodbijani sodbi, kot je bilo pojasnjeno, prišla do ustreznega odraza.

V nespremenjenem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo toženca v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Neutemeljena je tudi pritožba toženca zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pogoji iz 172. in 173. člena ZPP/77 za oprostitev plačila sodnih taks niso izpolnjeni. Kljub temu, da se toženec redno šola in da ga preživljajo starši, iz potrdila N. ., ki se nahaja v spisu, izhaja, da toženec prejema reden mesečni honorar. Glede na to pa plačilo sodnih taks zmore brez škode za svoje preživljanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper sklep v skladu z določbo 2. točke 380. člena ZPP/77 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

V skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZPP/77 je pritožbeno sodiše odločilo o stroških celotnega postopka. Ker je tožnik v pravdi deloma uspel, mu je toženec v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP/77 dolžan povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov; tožnik pa je tožencu dolžan povrniti pravdne stroške sorazmerno delu, s katerim ni uspel. V skladu z določbo 155. člena ZPP/77 je sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z veljavnim Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Stroški pravdnih strank predstavljajo stroške za zastopanje in za sodne takse. V skladu z določbo 16. člena Odvetniške tarife je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke po tarifi ob odmeri (90 SIT), število točk pa ob opravi posameznega dejanja. Sodišče je tožniku priznalo vse stroške, ki so nastali v zvezi z izdano začasno odredbo ter jih je toženec dolžan plačati v celoti, saj je tožnik s predlagano začasno odredbo v celoti uspel. Prav tako je toženec dolžan tožniku v celoti povrniti stroške za izdelavo izvedenskega mnenja (100.000,00 SIT). Ostale stroške je sodišče tožniku priznalo glede na njegov uspeh, ki je bil do razširitve tožbenega zahtevka 50%; po razširitvi 23%; v pritožbenem postopku pa 74%. Sodišče je priznalo tožniku stroške za zastopanje na prvi stopnji in v pritožbenem postopku v višini 1747 odvetniških točk (od priglašenih stroškov za odsotnost iz pisarne ni priznalo po 80, ampak po 60 točk; za poročila stranki je priznalo po 10 odvetniških točk v skladu s tar. št. 33, enako za pripravljalni spis z dne 27.5.1997, ki ga je glede na vsebino štelo za prošnjo za razpis obravnave), kar znaša 157.230,00 SIT. Natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki se nahaja v spisu. Sodišče je priznalo tudi stroške sodnih taks za predlog za izdajo začasne odredbe, pritožbo in sklep o začasni odredbi ter tožbo, sodbo in odgovor na pritožbo, (upoštevaje uspeh skupaj 31.500,00 SIT) in stroške kilometrine v znesku 5.550,00 SIT. Skupaj znašajo stroški tožnika, ki jih je dolžan plačati toženec 294.280,00 SIT. Tudi tožencu je sodišče priznalo stroške glede na uspeh v pravdi, ki je do razširitve tožbe 50%, po razširitvi 77%, v pritožbenem postopku pa 26%. Sodišče je priznalo tožencu stroške za zastopanje na prvi stopnji in v pritožbenem postopku v višini 1096 odvetniških točk (od priglašenih stroškov ni priznalo stroškov v zvezi z izdano začasno odredbo, saj je tožnik z njo uspel v celoti; stroškov za narok dne 22.4.1996, ki ni bil opravljen; za poročila stranki je priznalo po 10 odvetniških točk v skladu s tar. št. 33; za posvet s stranko pa stroškov ni priznalo, saj je to opravilo že zajeto v stroških za sestavo pritožbe), kar znaša 98.640,00 SIT. Natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki se nahaja v spisu. Sodišče je priznalo tudi stroške sodnih taks za odgovor na tožbo ter pritožbo, ki upoštevaje toženčev uspeh znašajo skupaj 7.760,00 SIT. Skupaj torej znašajo stroški toženca, ki jih je dolžan plačati tožnik 106.400,00 SIT; po opravljenem pobotanju pa je toženec dolžan plačati tožniku še 187.880,00 SIT pravdnih stroškov.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15.4.1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku.