Jedro

Toženka, ki se samostojno ukvarja s trgovsko dejavnostjo, odgovarja za škodo, ki jo je z vnovčenjem ukradenih čekovnih blanketov povzročil tožnici delavec, zaposlen pri toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o obrestih spremeni tako, da tečejo obresti od prisojene glavnice 9.436,50 SIT od 25.7.1991 (in ne od 15.7.1991) dalje.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 9.436,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1991 daje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici v znesku 13.560,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili tožnici ukradeni čekovni blanketi, skupaj s čekovno kartico. Sedem čekov v skupni vrednosti 13.900,00 SIT pa je bilo vnovčenih v trgovini tožene stranke. Uveljavljani znesek v tožbi, ki presega 11.009,00 tolarjev z obrestmi, je bil s sodbo višjega sodišča, že pravnomočno zavrnjen. V preostalem delu zahtevka je sodišče prve stopnje ponovno odločalo. Z izpodbijano sodbo priznani znesek skupaj z obrestmi pa predstavlja škodo, ki je tožeči stranki nastala, ker je morala navedeni znesek povrniti banki, kjer je imela tekoči račun.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi navaja, da je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati prisojeno glavnico z obrestmi od 15.7.1991 dalje, v obrazložitvi pa je navedlo od 25.7.1991 dalje. Ko je A. B. sprejel sporne čeke, je ravnal pravilno, saj je stranka čeke podpisala pred njim, podpisi na blanketih in čekovni kartici pa so identični. Čeki so bili pravilno vnovčeni in niso bili zavrnjeni, iz česar sledi, da račun ni bil v blokadi. Iz naslovne strani čekovne kartice je razviden samo priimek in ime, naslov na hrbtni strani čeka je stranka zapisala samoiniciativno. Priložena fotokopija nove čekovne kartice je brezpredmetna, saj ni bila tista, ki jo je stranka predložila A. B. Tožeča stranka je glede skrbnosti varovanja dokumentov ravnala skrajno malomarno. Sodišče ni razjasnilo, koliko časa je preteklo od prispetja čekov do prijave kraje UNZ. Sodišče brez dokazov tožeči stranki ne more verjeti, saj je ta večkrat podala nasprotne si izjave (tako npr. glede mesta v avtomobilu, kjer je pustila torbico, časa prijave tatvine pri UNZ, dneva dviga 20 čekovnih blanketov, uporabe skrajšanega podpisa tožnice, pokritje negativnega salda...). Nadalje pritožba navaja, da bi bilo sodišče dolžno razjasniti, ali je bilo vseh 20 izgubljenih blanketov vnovčenih isti dan. Zanimiva bi bila primerjava podpisov na ostalih eventualnih vnovčenih čekih, oz. ali je tožeča stranka vložila tožbo tudi proti ostalim vnovčiteljem.

Sodišče naj bi razjasnilo, kdaj je negativni saldo nastopil, in pa vprašanje pridobitve nove kartice ob tako velikem negativnem stanju.

Vprašanje je, kako lahko nova kartica nosi isto št. tekočega računa, ki je blokiran. Skrajšani podpis tožnice na kartici ni v skladu s pristopnico. Glede na navedeno je tožena stranka ravnala v skladu z vsemi zakonskimi predpisi, zato naj sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov toženke. Podrejeno predlaga, da sodišče sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena, in sicer glede teka zamudnih obresti.

Tožeča stranka v tožbenem zahtevku uveljavlja obresti od glavnice od dne 25.7.1991 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje pa je v izreku izpodbijane sodbe odločilo, da zamudne obresti tečejo od 15.7.1991 dalje. Ker je tožeča stranka svojo obveznost banki poravnala dne 25.7.1991, ni nobenega dvoma, da je odtlej dalje upravičena uveljavljati plačilo zamudnih obresti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča v tem delu pravilno ugotovljeno) je sodišče druge stopnje v skladu s 4. tč. 373. člena ZPP v tem delu sodbo spremenilo tako, da obresti tečejo od 25.7.1991 dalje.

V ostalem delu pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri ponovnem obravnavanju zadeve dejansko stanje tudi v ostalem delu pravilno in popolno ugotovilo. Pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 354. člena ZPP. V izvedenem dokaznem postopku je sodiše ugotovilo vsa odločilna dejstva, v sodbi pa je svojo odločitev zadostno in pravilno obrazložilo. Tožbeni zahtevek je po temelju utemeljen. A. B., ki je bil zaposlen pri toženki, pri sprejemanju čekov ni ravnal z zadostno skrbnostjo. Sam je povedal, da je podpisa preveril na "brzino".

Vendar pa bi ob potrebni skrbnosti moral opaziti, da se podpisi na blanketih in čekovni kartici razlikujejo. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da v skladu z 171. členom Zakona o obligacijskih razmerjih za ravnanje svojega delavca odgovarja toženka, ki je bila lastnica trgovine, v kateri so bili sporni čeki vnovčeni. Dovolj pa je raziskalo tudi okoliščine, ki so odločilne za oceno soodgovornosti tožnice. To pa je pomembno za odločitev o višini škode, ki jo je dolžna tožnici povrniti tožena stranka. Sodišče prve stopnje je po presoji vseh dokazov (8. člen ZPP) zaključilo, da je do tatvine čekov prišlo v A. Nedvomno je, da tožnica čekovnih blanketov in kartice ni hranila s potrebno skrbnostjo. Sokrivda tožnice je zato podana, sodišče prve stopnje pa jo je ocenilo na 40 %. Pritožbeno sodišče to oceno sprejema, saj ugotavlja, da je glede na izvedene dokaze in glede na malomarnot tožnice, pravilna.

Pritožbeni razlogi v tem delu niso podani, zato je sodišče izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (368. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR so uporabljene na podlagi I. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).