Jedro

Razlikovanje v strogosti presoje pogojev kot razlikovanje ureditvene z zavarovalno začasno odredbo se v konkretnem primeru izkaže za pravno nebistveno zaradi neizpolnjevanja predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, v zvezi s katero sta se tožnika sklicevala na nastanek težko nadomestljive škode. Omenjeno okoliščino bi bila namreč za uspešen predlog dolžna izkazati, ne glede na to, ali sta zasledovala izdajo ureditvene (zaradi nujnosti, ker bi kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka težko nadomestljive škode sicer ostalo brezpredmetno) ali zavarovalne začasne odredbe (izdane zaradi zagotovitve možnosti uveljavitve terjatve), v okviru katere se opravi klasična presoja nadaljnjih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka v celoti zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke z dne 15. 12. 2023, s katerim je ta zahtevala, da se tožencu prepove sečnja drevja in lesa in odvoz ter prodaja lesa s stodvaintridesetih nepremičnin z identifikacijskimi znaki, opredeljenimi v izreku izpodbijanega sklepa (točka 1) in da se takšna prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi (točka 2), vključno s predlogom glede veljavnosti, trajanja in učinkovanja predlagane začasne odredbe (točka 3, 4), glede naložitve denarne kazni v primeru kršitve (točka 5) in glede stroškovne odločitve (točka 6). Pod točko II izreka je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške, povezane s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep v celoti se pravočasno pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tudi tožnika, pritožnika) po pooblaščencu; uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter členoma 15 in 239 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kot tudi kršitev ustavnih pravic in kršitev temeljnih človekovih pravic, zagotovljenih z EKČP.1 Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni, tako da predlogu za začasno odredbo v celoti ugodi, in podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožnika navajata, da je sklep nepravilen in nezakonit. Ob izkazanem verjetnem obstoju terjatve, ki ga je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, so kljub drugačnim nadaljnjim in napačnim zaključkom sodišča izpolnjene vse predpostavke za izdajo začasne odredbe po 272. in 273. členu ZIZ, ne glede na to, če se izkaže kot pravilno stališče sodišča, da je predlagana začasna odredba regulacijska, čeprav menita, da je ta zavarovalne narave, ker se njen predlog v bistvenem ne pokriva s tožbenim zahtevkom. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo; ZIZ regulacijske začasne odredbe normativno niti ne ureja niti zanjo ne predvideva drugačnih oz. strožjih zakonskih pogojev. Ob izpolnjevanju kateregakoli zakonskega pogoja po drugem odstavku 272. člena ZIZ je zato mogoče izdati vsako začasno odredbo, ki doseže namen zavarovanja terjatve, čeprav sodišče glede pogoja po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (nevarnost onemogočene ali precej otežene uveljavitve terjatve), meni, da zgolj ob njeni izpolnjenosti regulacijske začasne odredbe ni moč izdati. Sodišče bi začasno odredbo moralo izdati tudi v primeru izpolnitve pogoja iz tretje alineje istega člena. Glede zaključka o neizkazanosti predpostavke potrebnosti začasne odredbe zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ sta tožnika sodišču predložila oz. ponudila tako listinske dokaze kakor tudi dokaze v smeri zaslišanja prič (uradnih oseb), česar sodišče ni dokazno ocenilo. Ustavno sodišče v svoji odločbi, na katero se sklicuje sodišče, regulacijskih začasnih odredb ni izrecno omejilo na pogoj preprečitve nastanka škode oziroma sile, ampak je njihovo izdajo omejilo le na "nujne" primere, v katerih bi zaradi določenih okoliščin sodno varstvo izgubilo svoj namen. Tožnika bi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku na podlagi naknadno izvedenega dednega postopka postala solastnika nepremičnin, katere bi toženec tekom sodnega postopka popolnoma "izropal" z opravo nezakonitega in protipravnega goloseka. Sečnja gozda je ireverzibilna, kar predstavlja splošno znano dejstvo, tožnika kot zakonita dediča po pokojni pa sta, upoštevajoč zakonsko domnevo o skupnem premoženju, solastnika nepremičnin, ki so predmet pravdnega postopka pod opr. št. P 42/2022. Sodišče je povsem prezrlo, da je toženec opravljal nezakonito sečnjo, brez odobritve Zavoda za gozdove, kar je v nasprotju z določbami Zakona o gozdovih (ZG), kot to izhaja iz listinskih dokazil (predloženi odkazilni manuali), ki jih sodišče ni ocenilo dovolj kritično, prav tako bi slednje lahko potrdili predlagani priči (A. A., B. B.). Glede na obstoječe zakonske pravne predpise (ZG, Kazenski zakonik - KZ-1) je mogoče govoriti ne le o nastanku nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode, temveč toženec golosek opravlja protipravno oz. nezakonito, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav gre za evidentno škodo gozdovom kot pravno zavarovani dobrini in tožnikoma, zaradi bistvene manj vrednosti nepremičnin zaradi posekanega drevja. Toženec zmanjšuje premoženje, ki med drugim spada tudi v zapuščino, in obstaja velika verjetnost, da bo s takšnim ravnanjem nadaljeval. Sodišče prve stopnje se z ničemer ni opredelilo do pogoja reverzibilnosti, čeprav je ta pogoj izpolnjen, saj je prepoved sečnje le začasna, s prepovedjo pa se predlaga le prepoved sečnje po volji lastnika.

Neutemeljen in protispisen je zaključek sodišča, da začasne odredbe ni mogoče izdati ob izpolnjenosti predpostavke po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, in da tožnika svojih trditev o nastanku nevarnosti nista konkretizirala; navedena so bila konkretna dejstva in ponujeni dokazi, s katerimi sta izkazala protipravno ravnanje toženca, ki je sečnjo gozda izvrševal že večkrat, vse brez odločbe pristojnega organa. Pogoj za izdajo začasne odredbe je objektivna in ne subjektivna nevarnost, zato konkretnega ravnanja dolžnika upnika nista bila dolžna izkazati. Ne glede na navedeno sta navedla konkretna dejstva, ki kažejo na več kot le hipotetično nevarnost, sodišče pa je že v svojih predhodnih sklepih opr. št. Z 19/2022 ugotovilo, da je dolžnik izključni lastnik premoženja (nepremičnin in poslovnega deleža) in z njim lahko prosto razpolaga; da je dolžnik upokojenec, ki prejema pokojnino ter da v primeru odtujitve oz. obremenitve nepremičnin in poslovnega deleža dolžnik nima drugega premoženja, ki bi omogočala realizacijo upnikove nedenarne terjatve, kar velja tudi v primeru sečnje gozda. Sodišče je kršilo načelo materialne resnice in je zmotno oz. nepopolno raziskalo dejansko stanje, ker konkretnih navedb o dolžnikovem izvrševanju goloseka oz. sečnje drevja brez odločbe Zavoda za gozdove Slovenije ni ugotavljalo. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem strank in obeh že navedenih prič - uradnih oseb pri Zavodu za gozdove Slovenije ter uradnih poizvedb pri Zavodu je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka - pravico stranke do izjavljanja, kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijani sklep ima nadalje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oz. sploh nima razlogov in v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, je zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, izkaz vzroka, ki naj bi dal posledico, se ne zahteva. Prepoved sečnje drevja oz. lesa, njegov odvoz in prodaja, služi temu, da bo pravno stanje nepremičnin omogočalo izvršitev morebitne ugodilne sodbe oziroma na njeni podlagi izvedbo dedovanja nepremičnin v stanju zapustničine smrti, kar predstavlja tipično zavarovalno začasno odredbo zaradi ohranitve pogojev za izvršitev upnikove terjatve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje najprej izpostavlja, da sklep sodišča prve stopnje, ob tem, ko je predmet pritožbenega preizkusa sklep v celoti,2 preizkuša le v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, ter pri tem po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Zato je sklep le v takšnem obsegu predmet pritožbenega preizkusa.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe terjatve pravilno presojalo na podlagi določb ZIZ iz 25. poglavja, ki ureja področje začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev. Pritrditi gre tudi načelnim stališčem, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo in se nanašajo na pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe po odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, katerih namen je v varstvu obstoječega stanja do zaključka postopka, ker sodno varstvo sicer svojega namena ne bi več moglo doseči. Za izdajo regulacijske začasne odredbe se tako zahteva kumulativna izkazanost pogoja po prvem odstavku 272. člena ZIZ (ta pritožbeno ni sporen) in predpostavke po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, po delu sodne prakse pa je mogoča tudi kumulativna izkazanost s predpostavko iz tretje alineje iste določbe.3 Kot je namreč pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, je bistvo regulacijskih začasnih odredb v vsebini, ker gre za sredstvo, ki ob izpolnitvi predpostavk, začasno, do končne rešitve v sodnem postopku ureja sporno razmerje, ker je to nujno, saj bi kasnejše sodno varstvo zaradi sile4 ali nastanka težko nadomestljive škode ostalo brez pomena. Ob tem, ko (kljub drugačnemu stališču v pritožbi) ni nujno, da se vsebina takšne ureditvene začasne odredbe (bistveno) pokriva z vsebino tožbenega zahtevka, upoštevaje lastne navedbe tožnikov v predlogu za izdajo začasne odredbe, da je toženec s sečnjo zmanjševal premoženje, ki spada v zapuščino po pokojni, na kateri imata pričakovano pravico na podlagi zakonitega dedovanja, ne glede na to, da pritožba prvenstveno (ne pa izključno5) vztraja, da ni bila predlagana ureditvena, temveč le zavarovalna začasna odredba, stališče prvostopnega sodišča, da je bila predlagana ureditvena začasna odredba, ni nujno napačno. Normativno takšne začasne odredbe res niso posebej urejene, kot to pravilno izpostavlja pritožba, vendar pa sodna praksa po izdaji Ustavne odločbe Up-275/97 izpolnjenost pogojev presoja strožje. Ne glede na navedeno se tako razlikovanje v strogosti presoje pogojev kot razlikovanje ureditvene z zavarovalno začasno odredbo v konkretnem primeru izkaže za pravno nebistveno zaradi neizpolnjevanja predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, v zvezi s katero sta se tožnika sklicevala na nastanek težko nadomestljive škode. Omenjeno okoliščino bi bila namreč za uspešen predlog dolžna izkazati, ne glede na to, ali sta zasledovala izdajo ureditvene (zaradi nujnosti, ker bi kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka težko nadomestljive škode sicer ostalo brezpredmetno) ali zavarovalne začasne odredbe (izdane zaradi zagotovitve možnosti uveljavitve terjatve), v okviru katere se opravi klasična presoja nadaljnjih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

6. Določba 272. člena ZIZ je torej tista, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe, ki jo sodišče v zavarovanje nedenarne terjatve izda, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, ter še, če verjetno izkaže tudi eno izmed nadaljnjih predpostavk iz drugega odstavka istega člena, in sicer: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; (2) potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik nevarnosti ni dolžan dokazati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena v zvezi z 270. členom ZIZ). To zadnjo predpostavko pritožnika izpostavljata v pritožbi, a povsem neobrazloženo, to je le z zapisom zakonskega teksta. Poleg tega gre za nedopustno pritožbeno novoto, saj se tožnika v predlogu na slednje nista sklicevala. Glede obveznosti trditvenega in dokaznega bremena je namreč potrebno glede na določbi členov 239 in 15 ZIZ smiselno uporabiti splošne določbe pravdnega postopka, torej 7. in 212. člen ZPP, kar od upnikov - tožnikov zahteva, da svojo obveznost izpolnita že v podanem predlogu za izdajo začasne odredbe, glede na nalogo pritožbenega preizkusa izpodbijanega sklepa, ki je v preverjanju podanosti zakonskih pogojev, zatrjevanih v predlogu.6

7. V pritožbi poskušata pritožnika svoje navedbe iz predloga, ki se nanašajo le na dejstva, pomembna za zatrjevanje škode, in katere v pritožbi dodatno širita, umestiti pod materialnopravni okvir vsake od treh alternativno predvidenih nadaljnjih predpostavk, ki morajo biti podane po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Vendar tožnika že v predlogu za zavarovanje nista podala nobenih konkretiziranih navedb o oteženi7 in onemogočeni uveljavitvi terjatve (predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), zato pritožbeno ne moreta uspeti s trditvijo o nepotrebnosti izkaza vzroka zanjo in s sklicevanjem na judikata VSL I Cp 2102/2016 z dne 7. 9. 2016 in II Cp 4330/2009 z dne 2. 12. 2009, v zvezi s katerima navajata, da se lahko regulacijska odredba izda na podlagi tudi predpostavke iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.8 Pritožbena navedba o zaradi sečnje zmanjševanem premoženja, ki spada v zapuščino, je vsebinsko še vedno nekonkretizirana, medtem ko pritožbene navedbe o tem, da je dolžnik upokojenec, ki prejema pokojnino in v primeru odtujitve oz. obremenitve nepremičnin in poslovnega deleža9 nima drugega premoženja, ki bi omogočalo realizacijo upnikove denarne terjatve, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.10 V zvezi s sklicevanjem na spis Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah P 19/2022, za katerega pritožnika navajata, da sta ga predlagala v dokaz v zadevi P 42/2022, iz katerega, tako pritožba, izhajajo omenjena dejstva, pritožbeno sodišče izpostavlja, da stranka z dokazi ne more nadomestiti manjkajočih trditev. V predlogu omenjeni judikat VSM I Cp 553/2020 z dne 18. 8. 202011 z v pritožbi izpostavljenim stališčem, da je škoda za lastnika, ki s sečnjo ne soglaša, praviloma vedno večja od škode, ki bi lahko nastala tistemu, ki takšno sečnjo opravlja, kvalitativno ne ustreza trditvam, ki bi jih za utemeljitev začasne odredbe na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ morala postaviti tožnika, saj trditve ne ustrezajo zahtevi zakonskega teksta po potrebnem tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika za primer izdane začasne odredbe in kasnejše zavrnitve tožbenega zahtevka. Sicer pa v pritožbi ponovljeno sklicevanje na omenjeni judikat in nadaljnji (VSL II Cp 1183/2012 z dne 16. 5. 2012) ne predstavlja obrazložene graje prvostopnemu sklepu, medtem ko pritožbene navedbe o izpolnitvi pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272.12 člena ZIZ, ker da je bilo zatrjevano, da z izdajo začasne odredbe tožencu ne bo nastala nikakršna škoda in da ne bo utrpel nobenih, zlasti pa ne hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku, predstavlja (sicer prav tako posplošeno) širitev trditev iz predloga.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s pravilnim zaključkom prvostopnega sodišča o neizkazanosti težko nadomestljive škode. Potrebnost presoje te predpostavke v okviru tožbenega zahtevka sicer (pravilno) ugotavlja že prvostopno sodišče samo. Čeprav nato svoj zaključek temelji na ugotovitvi, da je škoda zaradi zatrjevane sečnje ne predstavlja, ker gre za nadomestljivo premoženjsko škodo, je potrebno izpostaviti, da navedbe v predlogu o višini škode zaradi sečnje v obravnavanem primeru, upoštevaje namen začasne odredbe, ne predstavljajo potrebnih trditev o težko nadomestljivi škodi, na podlagi katerih bi bilo moč zapolniti pod 2. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ predvideni pravni standard.13 Tožnika v predlogu zavarovanja nista podala obrazloženih trditev o zaradi sečnje manj vrednih nepremičninah, za katere navajata, da sodijo v zapuščino, in tudi nista zadostila potrebni konkretizaciji navedb, s katerimi bi trditveno izkazovala predpostavko zanju težko nadomestljive škode. Pritožbene navedbe o bistveni manjvrednosti nepremičnin v primerjavi s tistimi, na katerih se golosek ne izvaja, kot tudi iz konteksta pritožbe razbrane navedbe, da gre za golosek, so prav tako nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more in ne sme upoštevati, kot tudi ne more upoštevati pritožbenih navedb, da sta predlagala le prepoved sečnje po volji lastnika, kar iz navedb v predlogu ali iz predlagane začasne odredbe ne izhaja. Z izvedbo dokazov ni moč nadomestiti manjkajočih trditev,14 zato v obravnavanem primeru ne le da zaradi nepodanih nekonkretiziranih trditev tožnikov prvostopnemu sodišču ni bilo potrebno izvajati predlaganih dokazov (zaslišanji prič, poizvedbe), temveč niti dokazna ocena predlaganih dokazov (odkazni manuali, glede katerih pritožba očita sodišču nezadostno kritičnost pri njihovi presoji) ne bi mogla voditi k drugačni odločitvi od sprejete. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Ne predstavlja je niti zatrjevana neopredelitev sodišča do pogoja reverzibilnosti, saj ne le da pritožnika zamenjujeta pojem učinka regulativne začasne odredbe s predlagano vsebino dejanj zavarovanja, temveč se predlog začasne odredbe po vsebini niti ne ujema z vsebino tožbenega zahtevka, kot ugotavljata že sama pritožnika. Z navedbami, da nista bila dolžna izkazati konkretnega ravnanja dolžnika, ker je pogoj za izdajo začasne odredbe objektivna in ne subjektivna nevarnost (na slednjo se sicer prvostopno sodišče ne sklicuje in je tudi ni presojalo), in da sodišče ni upoštevalo okoliščin, ki kažejo več kot na zgolj hipotetično nevarnost, ter da zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, to je nevarnosti bodoče izterjave, pritožnika vsebinsko uveljavljata naložitev prestrogega trditvenega bremena oz. zmotno uporabo materialnega prava. Slednja ni podana, ker je sodišče pogoje presojalo po določbah za zavarovanje nedenarne terjatve. S tem ko pritožnika navajata, da je sodišče od njiju zahtevalo več, kot nalaga zakon, uveljavljata kršitev pravice do izjave zaradi odvzete možnosti obravnavanja pred sodiščem in 22. člena Ustave RS, čeprav te zadnje kršitve izrecno ne poimenujeta. Zatrjevani kršitvi nista podani iz že v tej točki navedenih razlogov, pri čemer pritožbeno sodišče ponavlja, da mora sodišče s stopnjo verjetnosti ugotoviti obstoj dejstev, na podlagi katerih sklepa o obstoju z zakonom predvidenih pogojev za izdajo začasne odredbe, vendar šele ob izpolnjeni zahtevi konkretizirane trditvene podlage, in sicer za vsako izmed nadaljnjih predpostavk po drugem odstavku člena 272 ZIZ, na katere se sklicuje upnik.

9. Ker je zatrjevani poseg v pravico do izjave, ki je sestavni del procesnih garancij, katere zagotavlja Ustava RS v 22. členu, neutemeljen, je tudi uveljavljanje te ustavne kršitve, če pritožba meri nanjo, neutemeljeno. Izpodbijani sklep kljub drugačnemu pritožbenemu stališču vsebuje tudi vse razloge, na podlagi katerih ga je mogoče preizkusiti; vsebuje namreč razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso v medsebojnem nasprotju. Zato ni utemeljen niti nadaljnji pritožbeni očitek, da je obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za takšno kršitev gre namreč le v tistih redkih primerih, ko sodne odločbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti, to je, ko odločba sploh nima razlogov, ki bi omogočali pritožbeni preizkus, medtem ko pritožba celo sama polemizira z v sklepu vsebovanimi razlogi. Tudi omenjena kršitev tako ni podana, prav tako pa pritožbene navedbe, če jih gre po vsebini tako razumeti, ne predstavljajo posega v z Ustavo RS varovano pravico do enakosti (drugi odstavek 14. člena), ki prepoveduje samovoljno in neenako obravnavanje pred zakonom. Ob preizkusu pravilnosti materialnega prava in procesnih kršitev po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitve načela enakosti oz. enakopravnosti niti zgolj v uvodu pritožbe uveljavljane in kasneje neobrazložene kršitve temeljnih človekovih pravic, zagotovljenih z EKČP. 10. Pritožba ne graja zapisa v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da zgolj ob izpolnjeni predpostavki po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ regulacijske odredbe ni mogoče izdati; ob tem ko se prvostopno sodišče sklicuje na pogoj iz 1. alineje drugega odstavka istega člena in na Ustavno odločbo Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, gre za očitno napako. V čem naj bi bila protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, ko o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med navedenim v obrazložitvi glede vsebine listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami in zapisniki, pritožba ne konkretizira. Zakaj je zaključek prvostopnega sodišča o nepodanosti težko nadomestljive škode iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in torej neobstoju predpostavke po citirani določbi pravilen (in torej utemeljen), čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo prvostopno sodišče, je pritožbeno sodišče pojasnilo v točki 8 obrazložitve.

11. Nestrinjanje z odločitvijo o stroških pritožnika utemeljujeta z nepravilnostjo in nezakonitostjo zavrnitve predlagane začasne odredbe, zaradi katere je , tako pritožba, nepravilna in nezakonita tudi stroškovna odločitev sodišča v II. točki izreka izpodbijane sklepa. Ker ta pritožbeni očitek ne drži, pritožba tudi glede stroškovnega dela ni utemeljena.

12. Pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa ob pritožbenem preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi uradoma. Zato je pritožbo tožnikov zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in členom 15 ZIZ).

13. Pritožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške, saj jima ti niso bili neutemeljeno povzročeni, ker s pritožbo nista bila uspešna (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic. 2 Določba 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ. 3 Kar se izkaže za pravno nebistveno, glede na razloge sprejete pritožbene odločitve, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. 4 Ta se v konkretnem primeru ne zatrjuje. 5 Glede na pritožbene navedbe o pričakovanih resnih posledicah v primeru neizdaje začasne odredbe, zaradi česar bi sodno varstvo izgubilo svoj namen. 6 In ne dopolnjevanih kasneje v postopku s pravnim sredstvom. 7 Ta sploh ni bila predmet trditev. 8 Kar je sicer zmotno stališče, če gre za ureditveno začasno odredbo, medtem ko se stališče pritožbe sicer izkaže za pravilno v primeru zavarovalne začasne odredbe, vendar ob izkazani konkretizirano zatrjevani predpostavki, kot ponavlja pritožbeno sodišče. 9 O takšnem zavarovanju pa je že bilo odločeno z Z 19/2022 Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah. 10 Glej obrazložitev pod točko 6 tega sklepa. 11 S sicer neprimerljivim dejanskim stanjem, ker obravnava vprašanje zavarovanja v postopku razdružitve solastne nepremičnine, kar je pravno varstvo, ki se razlikuje od obravnavanega v konkretni pravdi. 12 V pritožbi očitno napačno zapisano "273". 13 Podoben zaključek velja tudi za navedbe v predlogu, ponovljene v pritožbi (glede protipravne sečnje brez odločbe pristojnega organa), če jih gre glede na pritožbene navedbe, da gre za zavarovalno začasno odredbo, razumeti kot navedbe v smeri uveljavljanja onemogočene terjatve, ki naj se zavaruje. 14 Kar sicer pritožnika priznavata, vendar zgolj na podlagi lastne ocene zmotno menita, da bi izvedeni dokazi potrdili njune (sicer presplošne) navedbe.