Jedro

Tožnikov prispevek k škodnemu dogodku je pravilno ocenjen - tako s stališča stopnje njegove malomarnosti, kot s stališča krivdnega ravnanja tožene stranke. Ne zato, da bi predstavljalo podlago njene odškodninske odgovornosti (ta je namreč objektivna) marveč kot dejavnik, ki zmanjšuje oškodovančev krivdni prispevek k škodnemu dogodku.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 10.850.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ugotovilo je, da bi bil za telesne bolečine upravičen do 5.000.000 SIT, za strah do 2.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti do 6.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti do 2.500.000 SIT zadoščenja. Ker pa je k nastanku škodnega dogodka deloma prispeval tudi sam, je odškodnino znižalo za 30%.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče pa jo je delno spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 12.000.000 SIT. Ugotovilo je, da je tožnik za duševne bolečine zaradi skaženosti sicer upravičen (le) do 2.000.000 SIT zadoščenja, da pa znaša njegov prispevek k škodnemu dogodku 20%.

Zoper to sodbo vlagata revizijo obe stranki. Tožnik uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter meni, da je pri oceni prispevka k škodnemu dogodku pritožbeno sodišče prezrlo, da na kavlju, na katerega se je jarem pripenjal, ni bilo varovala. To je tudi neposredni vzrok nesreče. Pritožbeno sodišče je zmotno presodilo dejansko stanje, ko je štelo, da ni pomembno, ali je imel tožnik ustrezno znanje za ravnanje s konkretnim žerjavom. Imel je namreč le splošno znanje za ravnanje z žerjavi, razen tega pa je bil brez odločbe o razporeditvi na dela in naloge čiščenja loncev. Ta odločba mu ni bila nikoli vročena. To pomeni, da ni bil usposobljen za delo, pri katerem se je poškodoval. Glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin je tožnik upravičen do zadoščenja v znesku 9.000.000 SIT. Pritožbeno sodišče je dalo premajhno težo dejstvu, da se bo stanje z leti slabšalo, zaradi česar bodo tudi bolečine hujše. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik upravičen do 15.000.000 SIT zadoščenja. Pomembno je, da ni sposoben za fizične aktivnosti, pri katerih mora stati. Prav tako ni sposoben za nobeno daljšo hojo, zlasti ne za prenašanje bremen, povsem nesposoben je za hojo po neravnem terenu, navkreber, poševno ipd. Za vse aktivnosti mora uporabljati ortopedsko obuvalo s povišnjico. Pomembna okoliščina je tudi, da je bil ob škodnem dogodku star komaj 28 let. Tudi odškodnina za strah je prenizka, saj je zaskrbljen, da se bodo z leti posledice stopnjevale oziroma invalidnost povečevala. Končno je prenizka tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Šepanje in brazgotine so zelo opazne, in teh telesnih hib ni mogoče prikriti. Tožnik se pri hoji pozibava, njegov videz pa je spremenjen tudi zaradi uporabe ortopedskih čevljev. Prenizka odškodnina je tudi posledica neupoštevanja faktorjev valorizacije za čas od poškodbe dalje. Sodna praksa je na stališču, da mora sodišče pri odmeri odškodnine po cenah na dan sojenja upoštevati valorizacijski faktor rasti življenjskih stroškov za čas od nastanka škode do odmere odškodnine.

Tožena stranka vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim ji je naloženo plačilo odškodnine, ki presega 3.730.000 SIT. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da ni upoštevalo, da je bilo zlasti z listinami dokazano, da je tožnik ravnal v nasprotju z izrecnim pisnim navodilom in tudi v nasprotju s prakso, ko lonca ni postavil na stojalo. Tožnik ni nikoli pojasnil, kaj je počel, da mu je jarem padel. Če bi ravnal v skladu z navodili in ustaljeno prakso, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Toženi stranki zato ni mogoče očitati krivdnega ravnanja. Glede na to, da je tožnik ravnal hudo malomarno, tožena stranka pa je zgolj objektivno odgovorna, znaša njena odgovornost le 30%. Pri presoji tožnikove krivde je sodišče prezrlo 18. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR), po katerem je treba presojati skrbnost obeh udeležencev obligacijskega razmerja. Tožena stranka sicer odgovarja objektivno, vendar to sodišča ne obvezuje, da oceni (in za svojo ceno navede tudi argumente) stopnjo oškodovančeve krivde.

Izvedenec je natančno razmejil telesne bolečine, ki so posledica nesreče pri delu in tiste, ki so posledica debelosti. Za slednje tožena stranka ne odgovarja. Tožnik je bil sicer res hudo poškodovan, vendar je bila med zdravljenjem večina posledic odpravljena. Tožnik tako kljub vsemu lahko hodi, vozi avto, za sedeče delo pa je sposoben brez kakršnihkoli omejitev. Čeprav so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane, je prekomerna debelost tisto, kar ga najbolj ovira in mu omejuje življenjsko sposobnost. Pri odmeri odškodnine je sodišče upoštevalo tudi tožnikovo nezaposlenost. Vendar je pri toženi stranki prenehal delati po svoji volji. Kot delovni invalid bi namreč lahko ostal v delovnem razmerju, tožena stranka pa bi mu preskrbela ustrezno delo kot vsem drugim delovnim invalidom.

Tožnik je odgovoril na revizijo tožene stranke, pri čemer oporeka njenim pravnim naziranjem in predlaga zavrnitev. Njegova revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, obe reviziji pa tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

1/ O podlagi zahtevka: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP), so brez pomena vse tiste tožnikove revizijske trditve, ki gredo v tej smeri. To velja zlasti za trditev, da "če bi kavelj bil nameščen, se jarem ne bi mogel odpeti, tedaj ne pasti in tožnika poškodovati", oz., da "nenameščeno varovalo na kavlju je tako v pogojih povečane delovne nevarnosti tudi neposredni vzrok za zdrs in padec jarma, saj bi v nasprotnem primeru jarem obvisel na kavlju" ter iz tega izpeljana kritika dokazne ocene, da "tako ne vzdržijo razlogi sodišča druge stopnje, da ni bistvena okoliščina opustitev namestitve varovala na kavlju tožene stranke. Če bi bilo varovalo nameščeno, do poškodbe ne bi moglo priti". Pritožbeno sodišče je v zvezi z dejstvom, da na kavlju ni bilo varovala, sprejelo (dejanski) zaključek, da so tožnikove trditve o tem, da "do škodnega dogodka sploh ne bi prišlo, če bi na 'kavlju bilo varovalo', .... zgolj hipotetične predpostavke, katerih pritožbeno sodišče ne more upoštevati". Na to dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem pritožbenega sodišča, da je pravno nepomembno, ali je bil tožnik "uveden v delo s konkretnim žerjavom" in, "ali je bil praktično poučen na delu s tem žerjavom", prav tako pa tudi, ali je imel "odločbo.... o strokovni usposobljenosti in razporeditvi na dela in naloge čiščenja loncev". Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da "je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi moral tožnik v skladu z navodili in načinom dela - predvsem njegovega nadrejenega 'jarem' vedno odložiti na stojalo". Prislanjanje jarma na lonce torej ni posledica njegove (nezakrivljene) nevednosti, marveč neupoštevanja navodil o načinu dela s tem pripomočkom.

Ta njegov prispevek pa je pritožbeno sodišče tudi pravilno pravno ovrednotilo, ko je odškodninsko odgovornost objektivno odgovorne tožene stranke zmanjšalo za 20% (tretji odstavek 177. člena ZOR). Tožnik sicer jarma ne bi smel prisloniti na talilni lonec, marveč bi ga moral v skladu z navodili (zlasti njemu nadrejenega M. P.) odložiti na temu namenjeno stojalo. Vendar je ob dejstvu, da so "delavci... na ta način .... večkrat kršili predpise, da so to videli nadrejeni, vendar nihče ni ustrezno ukrepal" (gl. 5. str. sodbe sodišča prve stopnje), ter "da na kavlju ni bilo varovala" (pritožbeno sodišče je sprejelo to ugotovitev sodišča prve stopnje - gl. prvi vrinjeni stavek v drugem stavku drugega odstavka na 4. str. sodbe), tožnikov prispevek pravilno ocenjen - tako s stališča stopnje njegove malomarnosti kot s stališča krivdnega ravnanja tožene stranke. Ne zato, da bi predstavljalo podlago njene odškodninski odgovornosti (ta je namreč objektivna), marveč kot dejavnik, ki zmanjšuje odškodovančev krivdni prispevek k škodnemu dogodku (prim. pravno mnenje občne seje VS RS z dne 22. in 23.6.1993, Poročilo VSS I/93 str. 18).

Sodišči druge in prve stopnje se o stopnji tožnikove krivde sicer nista izrekli v tem smislu, da bi navedli, ali gre za hudo ali navadno malomarnost. A ker sta ugotovili in ocenili vse okoliščine primera, ki vplivajo na oceno tožnikovega prispevka k nastanku škode (gl. prejšnji odstavek), jima ni mogoče očitati pomanjkanja odločilnih argumetov.

2/ O višini zahtevka: Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati: - okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu; - pomen prizadete dobrine; - namen odškodnine (zadoščenje); - da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: - načelo individualizacije višine odškodnine in - načelo objektivno pogojenosti višine odškodnine.

Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Sodišče lahko upošteva različne okoliščine primera, vendar je treba določbo 200. člena v povezavi s 155. členom ZOR razumeti tako, da mora sodišče upoštevati okoliščine primera, če vplivajo na stopnjo in trajanje bolečin. Te okoliščine (ki jih je sodišče prve stopnje natančno in izčrpno ugotovilo) je pritožbeno sodišče pravilno upoštevalo pri vseh oblikah negmotne škode. Tožnik sicer v reviziji povzema dele izvedenskega mnenja, a ker je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, so tiste njegove revizijske navedbe, ki pri opisu okoliščin primera ter stopnje in trajanja bolečin in strahu presegajo ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, neupoštevne.

Pomen prizadete dobrine je pozitivni kriterij, ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste. Potrebna je torej primerjava z ostalimi nepremoženjskimi škodami. Da bi bilo zadoščenje "pravično", mora biti sorazmerno oškodovančevemu prikrajšanju, hkrati pa mora biti prisojeni znesek vpet v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Pri odmeri oškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in pri ugotavljanju končnega zneska dosojene odškodnine je pritožbeno sodišče pravilno upoštevalo tudi ta kriterij (končen oziroma skupen znesek dosojenega zadoščenja vzdrži primerjavo s podobnimi primeri).

Glede ostalih revizijskih navedb (ene in druge stranke) velja dodati še naslednje: Tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo (zadoščenje) se odmerja "po cenah ob izdaji sodne odločbe" (analogija z drugim odstavkom 189. člena ZOR), torej glede na kupno moč denarja ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje. To sta sodišči prve in druge stopnje tudi upoštevali. Zato je zmotno tožnikovo revizijsko naziranje, da je v sodni praksi zavzeto stališče, "da je sodišče ob odmeri odškodnine po cenah na dan sojenja dolžno upoštevati valorizacijski faktor rasti življenjskih stroškov za čas od nastanka škode do odmere odškodnine".

Neutemeljen je revizijski očitek tožene stranke, da je tožniku priznana odškodnina tudi za debelost. Na ta očitek (ki ga je tožena stranka uveljavljala že v pritožbi) je odgovorilo že pritožbeno sodišče, ko je pojasnilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo razmejitev med telesnimi bolečinami, ki so posledica nesreče, in tistimi, ki so posledica prekomerne telesne teže ter da trajne posledice utrpele poškodbe zaradi objektivnega zmanjšanja tožnikovih aktivnosti predstavljajo enega od vzrokov za dodatno naraščanje prekomerne telesne teže. Končno je brez pomena tudi revizijska trditev, da je tožnik po svoji volji prenehal z delom pri toženi stranki. Ne le, da tožena stranka s tem uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (česar z revizijo ni mogoče), marveč je za oceno okoliščin, ki so potrebne za odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odločilen obseg trajnih posledic in njihov vpliv na oškodovančevo vsakdanje življenje (ne pa /toliko/, kje ali pri kom je oškodovanec zaposlen).

Ker je torej materialno pravo pravilno uporabljeno in ker tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo.

Glede na to, da tožnikov odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, je revizijsko sodišče zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).