Jedro

Tožnik je v tožbi opredelil odgovornost tožene stranke kot objektivno in krivdno. Navedel je namreč, da je tožena stranka kot strokovno neusposobljenemu delavcu odredila delo na nevarnem delovnem orodju, ne da bi ga poučila o varnem delu, da mu ni zagotovila primernih delovnih oblačil in obutve niti ga ni v delo uvedla in ga nadzorovala. Poleg tega je navedel, da se je poškodoval, ko se mu je rokav desne roke zataknil ob notranjo loputo bobna stroja za čiščenje avtodelov, v katerega je med obratovanjem moral nalagati avtodele, tako da je tožba sklepčna in je bila ob izostanku tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo utemeljeno izdana zamudna sodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 57.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2008 in potrebne stroške postopka, to je stroške pooblaščenca v skupnem znesku 1.590,13 EUR in stroške sodne takse za tožbo v znesku 576,00 EUR in 576,00 EUR za sodbo, katerih plačila je bil oproščen tožnik, vse v roku 15 dni po poteku paricijskega roka na tekoči račun tožnikovega pooblaščenca (1. točka izreka). Tožnika je oprostilo plačila sodne takse za sodbo (2. točka izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper toženo stranko. Tožnik s toženo stranko ni bil v delovnem razmerju, prav tako pa med strankama ni šlo za razmerje med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora v smislu točke c prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri prvotoženi stranki (tožnik je tožbo vložil zoper štiri tožene stranke, sodišče prve stopnje pa je na prvem naroku za glavno obravnavo postopek zoper četrto toženo stranko L. V. d.o.o., izločilo in zanj odprlo nov spis), pri toženi stranki pa je tožnik delo opravljal zgolj kot izpolnitveni pomočnik drugotožene stranke na podlagi pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju med drugotoženo stranko in toženo stranko. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je prvotožena stranka tožnika posodila na delo k drugotoženi stranki, drugotožena stranka pa ga je napotila dalje k toženi stranki. Glede na ustaljeno sodno prakso (sklepi VIII R 47/2007 z dne 9. 4. 2008, VIII R 130/2006 z dne 18. 10. 2006 in VIII R 13/2008 z dne 23. 6. 2008) primer iz točke c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 obsega pravna razmerja, ko delodajalec zagotavlja delo delavcu drugemu uporabniku v smislu določb 57. do 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006, 46/2007 in 103/2007), ne pa tudi primere napotitev delavcev na delo k drugemu delodajalcu v okviru izvajanja običajnih pogodbenih storitev, kakršne so se izvajale med toženo stranko in drugotoženo stranko. Da v konkretnem primeru ni šlo za zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku v smislu določb 57. do 62. člena ZDR izhaja tudi iz poročila Inšpektorata RS za delo, na katerega se tožba sklicuje. To je razvidno tudi iz same pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvotoženo stranko, saj gre za običajno pogodbo o zaposlitvi, ki ne vsebuje posebnosti iz 60. člena ZDR. Glede na to, da med prvotoženo stranko in toženo stranko ni bilo nikakršnega pravnega razmerja, med drugotoženo stranko in toženo stranko pa je obstajala zgolj pogodba o poslovnem sodelovanju, pri kateri je tožnik deloval kot izpolnitveni pomočnik drugotožene stranke, vse to pa izhaja iz dejanske podlage tožbe, je očitno, da v razmerju do tožene stranke ni šlo za primer iz točke c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 in da sodišče prve stopnje za odločanje o tožbenem zahtevku do tožene stranke sploh ni bilo pristojno. Prav tako sploh niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, hkrati pa so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, tudi v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Sodišče prve stopnje je odločitev zmotno oprlo na določbo 184. člena ZDR, saj tožena stranka ni bila tožnikov delodajalec, kar je jasno razvidno iz tožbenih navedb. Tožnik je pri toženi stranki delal izključno kot izpolnitveni pomočnik drugotožene stranke, zato je neutemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik napoten na delo k toženi stranki in da je ta zanj prevzela odgovornost. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da iz pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju med drugotoženo stranko in toženo stranko ter iz poročila Inšpektorata RS za delo izhaja, da je bil proces izvajanja brusilnih del in pomožnik metalurških storitev v prostorih tožene stranke v domeni drugotožene stranke, ki je za izvajanje teh storitev prevzela vso odgovornost. Drugotožena stranka je med drugim tudi prevzela odgovornost, da bodo pogodbena dela opravljali samo strokovno usposobljeni delavci, da bodo ti delavci poučeni o varnem načinu dela in da bo delavcem priskrbela osnovna zaščitna sredstva. Izrecno je bila dogovorjena odgovornost drugotožene stranke za izvajanje naštetih obveznosti in odgovornost za izplačilo morebitne škode delavcem izvajalca v primeru nesreče pri delu v času dela pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje se je zato neutemeljeno oprlo na ugotovitev, da tožena stranka tožnika ni poučila o varnem delu, da ga ni nadzorovala in da mu ni zagotovila primernih zaščitnih sredstev, saj iz tožbi priloženih listin jasno izhaja, da tožena stranka ni imela teh obveznosti. Dejanska podlaga tožbe tako nikakor ne daje podlage za ugotovitev krivdne odgovornosti tožene stranke, saj so tožbene navedbe o tem, da je tožena stranka odgovorna, ker tožnika ni poučila o varnem delu, mu zagotovila zaščitnih sredstev, ga uvedla v delo in ga nadzorovala v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o objektivni odgovornosti tožene stranke. Okoliščina, da tožnik ni uporabljal potrebne zaščitne opreme, bodisi zato, ker je drugotožena stranka ni zagotovila, bodisi zato, ker je ni uporabil, je odločilnega pomena za presojanje objektivne odgovornosti tožene stranke, saj predstavlja okoliščino, ki po zakonu izključuje (ali pa vsaj zmanjšuje) objektivno odgovornost tožene stranke za nevarno stvar. Sodišče bi moralo pretehtati, v kolikšni meri je neuporaba zaščitne opreme vplivala na nastanek škodnega dogodka. To velja še toliko bolj, ker je navedba, da bi to opremo morala zagotoviti tožena stranka, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Glede na to, da iz navedb v tožbi izhaja, da je do nezgode prišlo tudi zato, ker tožnika tožena stranka ni poučila o varnem delu na stroju, obenem pa iz pogodbe izhaja, da bi to morala storiti drugotožena stranka, bi se sodišče prve stopnje pri presoji objektivne odgovornosti tožene stranke moralo opredeliti tudi do tega vprašanja, saj gre spet za okoliščino, ki izključuje ali pa vsaj zmanjšuje objektivno odgovornost tožene stranke. Po načelu afirmativne litiskontestacije se sicer lahko šteje za priznane tožbene navedbe o tem, da tožena stranka tožniku ni zagotovila ustrezne zaščitne opreme in da ga ni poučila o varnem delu, nikakor pa to ne more pomeniti tudi priznanja tožene stranke, da bi morala zagotoviti zaščitna sredstva in poučiti tožnika, saj ta obveznost iz predloženih dokazov ne izhaja. Objektivna odgovornost tožene stranke ni podana tudi zaradi tega, ker je bil stroj na podlagi pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju med drugotoženo stranko in toženo stranko v upravljanju drugotožene stranke, ki je s pomočjo stroja za toženo stranko izvajala pogodbeno storitev. Iz pogodbe med drugotoženo stranko in toženo stranko izhaja, da je drugotožena stranka prevzela odgovornost za celotno storitev, pri čemer je za izvedbo storitve pač uporabljala stroj tožene stranke. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za odločanje o tožbi zoper toženo stranko, vendar navedeno lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar pomeni, da bi ta kršitev morala vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Vendar pa zgolj zaradi tega, ker je o zahtevku zoper toženo stranko odločilo delovno sodišče, namesto sodišča splošne pristojnosti, ni mogoče trditi, da je izpodbijana sodba nezakonita oziroma nepravilna. Tudi če bi o zahtevku zoper toženo stranko odločalo sodišče splošne pristojnosti, bi v primeru odsotnosti tožene stranke s poravnalnega naroka moralo izdati zamudno sodbo, saj za obe sodišči velja določba drugega odstavka 282. člena ZPP.

Pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitev določb pravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

Tožnik je v tožbi navedel, da je tožena stranka (v tožbi označena kot četrtotožena stranka) tožniku odgovorna na podlagi objektivne odgovornosti, saj je tožniku kot strokovno neusposobljenemu delavcu odredila delo na nevarnem delovnem orodju, ne da bi ga poučila o varnem delu, mu zagotovila primerna delovna oblačila in obutev, niti tožnika v delo ni uvedla ali ga nadzorovala. Navedeno pomeni, da je tožnik odgovornost tožene stranke opredelil hkrati kot objektivno in krivdno. Za sklepčnost tožbe zadostuje že navedba, da se je tožnik poškodoval, ko se mu je rokav desne roke zataknil ob notranjo loputo bobna stroja za čiščenje avtodelov, v katerega je med obratovanjem moral nalagati avtodele. Takšen opis delovanja stroja prav gotovo ustreza standardu nevarne stvari v smislu določbe 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007), za katero njen imetnik odgovarja po načelu objektivne odgovornosti.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja skladnosti med navedbami tožbe in vsebino tožbi priloženih listin moralo ugotoviti, da iz tožbi priložene pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju med toženo stranko in družbo S. d.o.o. (priloga A/5) izhaja, da je bil stroj v upravljanju drugotožene stranke, ki je s pomočjo stroja za toženo stranko izvajala pogodbeno storitev, zaradi česar ne more biti podana objektivna odgovornost tožene stranke. Tožena stranka dejansko uveljavlja, da iz pogodbe izhaja, da imetnik nevarne stvari ni ona, temveč družba S. d.o.o., to je drugotožena stranka. Med tožbeno navedbo, da se je tožnik poškodoval na stroju tožene stranke in navedeno pogodbo ni nobenega nasprotja. Nasprotno, v pogodbi je izrecno navedeno, da se naročnik, to je tožena stranka, s pogodbo obvezuje, da bo zagotovil ustrezne pogoje za delo (delovna sredstva in energijo). Zgolj zaradi podpisane pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju tožena stranka ni prenehala biti imetnik nevarne stvari, temveč je to ostala še naprej.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbenem zatrjevanju, da bi glede na navedbe v tožbi in njej priložene listine sodišče prve stopnje moralo ugotoviti obstoj ekskulpacijskih razlogov, ki izključujejo oziroma vsaj zmanjšujejo objektivno odgovornost. V skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ je namreč imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. V kolikor tožena stranka šele s pritožbo dokazuje (odgovora na tožbo pri zamudni sodbi ni mogoče upoštevati), da je škoda nastala izključno ali delno zaradi ravnanja tožnika oziroma drugotožene stranke, potem gre za nedopustno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Drugi odstavek 338. člena ZPP namreč izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V kolikor pa pritožba uveljavlja, da je podano nasprotje med navedbami v tožbi (o tem, da je za škodo odgovorna tožena stranka) in dokazi, ki jih je predložil tožnik in iz katerih naj bi izhajalo, da je za škodo soodgovoren tožnik oziroma drugotožena stranka, potem je potrebno ugotoviti, da takšnega nasprotja dejansko ni. Iz uradnega poročila Inšpektorata Republike Slovenije za delo (priloga A/3) namreč ne izhaja, da bi bil razlog za nesrečo ta, da tožnik ni delal v delovni obleki. Inšpektor za delo je zgolj ugotovil, da tožnik ni bil strokovno usposobljen za samostojno delo na čistilnem stroju, da ni bil poučen o varnem načinu dela, da ga o varnem delu ni poduči delavec tožene stranke B.V., ki je tožnika razporedil na delo na stroju, na katerem je prišlo do nezgode, da je bil tožnik razporejen na delo v delovno okolje, kjer je hrup presegal dovoljene meje in da tožniku ni bila zagotovljena ustrezna varovalna oprema. Iz pritožbe sicer izhaja domneva tožene stranke, da do nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik delal v zaščitni obleki in ne v puloverju, vendar gre pri tem zgolj za domnevo, ki bi se za resnično lahko izkazala šele v nadaljnjem dokaznem postopku, ki pa ni bil izveden zaradi tega, ker so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Ocenjevanje, ali so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne more iti tako daleč, da bi sodišče lahko ugotavljalo, da je podan ekskulpacijski razlog iz 153. člena OZ, ker se je drugotožena stranka s pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju zavezala, da bo delavcem preskrbela osnovna zaščitna sredstva. Kdo bi tožniku moral zagotoviti ta sredstva, niti ne more biti odločilno pri tehtanju, ali so dejstva, na katera se tožbeni zahtevek opira glede objektivne odgovornosti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Tožnik je v tožbi sicer zatrjeval, da mu zaščitnih sredstev ni zagotovila tožena stranka in tudi, če je ta navedba v nasprotju s pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju, ki pa vendarle ureja le odnos med toženo stranko in družbo S. d.o.o., je to lahko pomembno pri tehtanju, ali je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ne pa tudi pri odločanju o tem, ali je podana njena objektivna odgovornost. V pogodbi o poslovno tehničnem sodelovanju je sicer res določeno, da je za izplačilo morebitne škode delavca izvajalca (to je družbe S. d.o.o.) v primeru nesreče pri delu v času dela pri naročniku (to je pri toženi stranki) odgovoren izvajalec, vendar takšna določba ne more izključiti objektivne odgovornosti tožene stranke kot imetnika nevarne stvari. Na podlagi te določbe ima tožena stranka kvečjemu regresni zahtevek do družbe S. d.o.o., ni pa mogoče na podlagi takšne določbe zanikati pravice tožnika, da škodo uveljavlja od imetnika nevarne stvari. Sicer pa so pritožbene navedbe o izključeni odgovornosti drugotožene stranke, to je družbe S. d.o.o., neprepričljive tudi glede na dejstvo, da je tožnika na delo na nevarnem stroju dejansko razporedil pri toženi stranki zaposleni mojster B.V. in sicer zaradi odsotnosti delavca, ki je sicer delal na tem stroju. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo tudi tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na uveljavljanje krivdne odgovornosti tožene stranke, vendar pa je odločitev oprlo na določbe 149. in 150. člena OZ, ki se nanašata na odgovornost za škodo od nevarne stvari. Zaradi navedenega je nepotrebno preverjati, ali je tožba sklepčna tudi če se jo presoja glede obstoja krivdne odgovornosti tožene stranke.

Ne glede na navedeno pa je potrebno pojasniti, da je tožba sklepčna tudi, če jo presojamo glede smiselno zatrjevane krivdne odgovornosti tožene stranke. Zgolj zato, ker je z družbo S. d.o.o. sklenila pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju, tožena stranka ne more biti razbremenjena odgovornosti za zagotavljanje varnosti delavcev, ki delajo v njenih prostorih in z njenimi stroji. Nenazadnje se je tožena stranka s to pogodbo zavezala, da bo zagotovila izvajanje ukrepov iz varstva pri delu preko neposredno odgovornih delavcev tožene stranke. Tožnika je na delo k stroju, na katerem se je poškodoval, razporedil delavec tožene stranke, ki tožnika ni poučil o varnem načinu dela na tem stroju in ga tudi ni seznanil z navodili za delo na čistilnem stroju G 450, kakor izhaja iz ugotovitev inšpektorja za delo. Iz tožbi priloženega uradnega poročila Inšpektorata Republike Slovenije za delo tudi izhaja, da tožena stranka in družba S. d.o.o. nista s pisnim sporazumom določili skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter odgovorne osebe za izvajanje teh ukrepov na skupnem delovišču v skladu z določbo 25. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999, 64/2001).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je štelo, da vtoževana odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za skaženost in za strah ustreza standardu pravične denarne odškodnine v smislu določbe prvega odstavka 179. člena OZ. Glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, duševnih bolečin zaradi skaženosti in strahu je sodišče prve stopnje za resnične moralo šteti navedbe tožnika v tožbi. Te navedbe tudi niso v nasprotju z listinami, ki jih je tožnik sam predložil. Dosojena odškodnina ustreza uveljavljavni sodni praksi za podobne primere. V času izdaje izpodbijane zamudne sodbe je bil zadnji objavljeni podatek o povprečni neto plačil tisti iz Uradnega lista št. 40/2009 z dne 29. 5. 2009. Povprečna neto plača v Sloveniji je takrat znašala 921,69 EUR, kar pomeni, da je bilo tožniku dosojenih 62,49 povprečnih neto plač, kar je primerljivo dosojenim odškodninam za podobne hude poškodbe. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tožnik mlajši delavec in da je kot resnično potrebno obravnavati tožbeno navedbo o tem, da so bile tožniku iz desne roke odstranjene mišice od ramena do komolca, da je roka zaradi tega le minimalno uporabna, da je bistveno zmanjšana gibljivost desne noge zaradi zloma kosti in odtrganja mišic, da ni sanirana poškodba vratne hrbtenice, da je gibljivost vratu še vedno močno omejena in boleča, da sta močno zavrta gibljivost desne rame in desne roke, da so se slabo zarasla rebra, zaradi česar tožnik še vedno čuti bolečine na tem področju. Sicer pa tožena stranka v pritožbi posebej niti ne ugovarja višini vtoževane odškodnine za negmotno škodo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.