Jedro

V situaciji, ko je banka sama od sebe, na sicer zakonsko pravilno izdani odredbi preiskovalnega sodnika, sodišču posredovala več podatkov kot je to bilo od nje zahtevano, je še vedno ravnala v okviru določbe 4.a točke drugega odstavka 215. člena ZBan-1 in ne v nasprotju z dolžnostjo varovanja zaupnih podatkov (pravne osebe). S tem tudi ni kršila ustavno omejenega dometa pravic pravne osebe iz 25. in 38. člena, kar pomeni, da dokazi oziroma podatki niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic.

"Presežno" pridobljene podatke bi sodišče lahko pridobilo tudi z izdajo nove odredbe po 156. členu za obdobje, ki presega določeno obdobje v odredbi z dne 12. 3. 2015, po ugotovitvah višjega sodišča pa tudi že na podlagi same odredbe z dne 12. 3. 2015. Razen tega bi še vedno bilo potrebno upoštevati tudi izjemo dobre vere pri ekskluziji dokazov, saj je sodišče pridobilo podatke v dobri veri, na podlagi sicer izdane odredbe pristojnega sodišča, kateri ni moč očitati pomanjkljivosti, in do česar se je že opredelilo tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 46/2011 z dne 6. 10. 2021. Ko se v sicer različnih postopkih pojavljajo imena istih obdolžencev, v primerljivih vsebinsko opisanih vlogah in v zvezi s posameznimi družbami, je upravičeno moč šteti, da se podatki na podlagi navedenih odredb vsebinsko prepletajo tudi s kaznivim dejanjem obravnavanim v tem postopku. V zvezi s presojo zakonitosti izdanih odredb je odločilnega pomena, da so te bile izdane na ustrezni zakonski podlagi, na podlagi ustavno dopustnega cilja in posega v pravice tistih, na katere so se odredbe nanašale, da iz le-teh izhaja obrazložitev utemeljenih razlogov za sum storjenih kaznivih dejanj takratnih osumljencev oziroma drugih oseb, ki so udeležene v finančnih transakcijah ali poslih osumljencev in da je za pridobitev teh podatkov nedvomno bilo moč šteti, da bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku ali biti potrebni zaradi varovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi.

Okoliščine izostanka podpornega (dokaznega) gradiva za izdajo odredb po 156. členu ZKP z dne 12. 3. 2015 in 20. 7. 2015, prvostopenjsko sodišče ni prezrlo, temveč se je v zvezi s tem korektno izjasnilo z razlogi v četrtem odstavku na 12. strani izpodbijanega sklepa, ti razlogi pa v povezavi z vsebino samih odredb v celoti prepričajo tudi višje sodišče. Iz obrazložitve navedenih odredb izhaja, da sta bili izdani na podlagi obrazloženega predloga Specializiranega državnega tožilstva v Ljubljani, pri čemer je bistveno, da iz teh odredb izhaja tudi vsebina v odredbah povzetih oziroma dokaznih podlag za izdajo le-teh, kar vsaj v fazi odločanja o zakonitosti dokazov ne more vzbujati nobenih pomislekov v dejanski obstoj le-teh, kar pa je nenazadnje lahko tudi predmet dodatnega pridobivanja in izvajanja dokazov.

Identičnost sodnikove obrazložitve s predlogom tožilca, sama po sebi še ne pomeni izostanka opravljene sodne presoje, ob hkratnem upoštevanju, da je v konkretnih primerih v celoti zadoščeno tudi zakonski določbi 156. člena ZKP in da obrazložitev odredb omogoča tudi naknadni preizkus le-teh. Glede na zakonsko opredeljen okvir in vsebinske pogoje za izdajo le-teh po 156. členu ZKP, je jasno, da je zakonodajalec vzpostavil razliko s potrebno izkazanimi okoliščinami in pogoji za izdajo odredbe po 156. členu ZKP, v primerjavi s pogoji za izdajo odredbe po 214. členu ZKP, ki se nanaša na odredbo za hišno preiskavo in na kar je izrecno, tudi z vidika vrste, pomena in obsega posega v pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS in posega v pravice po drugem odstavku 36. in 37. člena Ustave RS, opozorilo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 709/15, Up 710/15 z dne 9. 6. 2015, točka 38. Ker je sodišče v zvezi z izdanimi odredbami odločalo na podlagi predloženega dokaznega materiala s strani tožilstva, tudi ni moč pričakovati, da bi, kolikor se je s predlogom strinjalo, zgolj zaradi forme same po sebi, moralo drugače zapisovati posamezne zaključke, če se je z njimi, tako kot so bili navedeni v predlogu tožilstva, strinjalo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izločitev dokazov pridobljenih na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 8546/2015 z dne 12. 3. 2015, III Kpd 26034/2015 z dne 20. 7. 2015, III Kpd 36664/2015 z dne 30. 9. 2015, III Kpd 43915/2015 z dne 24. 11. 2015 in III Kp 12381/2016 z dne 1. 4. 2016, ki so se nanašale na pridobitev bančnih podatkov po prvem odstavku 156. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter na podlagi navedenih odredb pridobljenih podatkov. Zavrnilo je tudi predlog za izločitev odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 12521/2016 z dne 17. 5. 2016, ki se je nanašala na odreditev hišne preiskave ter na tej podlagi pridobljenih nadaljnjih dokazov in podatkov.

2. Zoper naveden sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj višje sodišče izpodbijan sklep spremeni tako, da zahtevi za izločitev dokazov v celoti ugodi; podrejeno, da izpodbijan sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo obtoženčevega zagovornika je odgovoril okrajni državni tožilec mag. A. A. s Specializiranega državnega tožilstva v Ljubljani in predlagal, naj višje sodišče pritožbo zagovornika obtoženega D. D. zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

**Glede odredb III Kpd 8546/2015 in III Kpd 26034/2015**

5. V zvezi z odredbo preiskovalnega sodnika III Kpd 8546/2015 pritožnik pravilno navaja, da so bili na podlagi te odredbe sodišču sporočeni podatki za daljše časovno obdobje kot je bilo to zahtevano po navedeni odredbi. Sklicuje se tudi na določbe 214. in 215. člena takrat veljavnega Zakona o bančništvu (ZBan-1) in navaja, da so bili s tem, izven časovnega okvira navedenega v odredbi preiskovalnega sodnika posredovani podatki s strani Banke B., kršeni predpisi dolžnosti varovanja zaupnih podatkov s strani same banke. Hkrati ta kršitev pomeni tudi kršitev pravice do zasebnosti pravne osebe, na katero se posredovani podatki nanašajo, saj ima tudi pravna oseba pravico do zasebnosti varovane s 35. členom Ustave RS.

Višje sodišče glede na razloge izpodbijanega sklepa in pritožbene navedbe o naravi sporočenih podatkov po odredbi III Kpd 8546/2015 (za daljše časovno obdobje), ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem navedlo razloge in pravilno zaključilo, da ne gre za kršitev, ki bi narekovala izločitev pridobljenih dokazov, navedeno pa pravilno povezalo tudi s statusom banke kot oškodovanca, in sicer da bi Banka B. že v svojstvu oškodovanca lahko sodišču posredovala podatke celo brez sodne odredbe (stran 8, 9, 12 izpodbijanega sklepa). Svoje zaključke je podkrepilo tudi s sklicevanjem na sicer zakonito izdano odredbo po 156. členu in ugotovitvijo, da bi podatke za čas, ki ni bil zaobsežen z izdano odredbo z dne 12. 3. 2015, sodišče lahko pridobilo tudi kasneje, na podlagi nove odredbe. Višje sodišče pritrjuje pravilnosti tako zavzetega stališča, dodaja pa še, da okoliščina morebitne kršitve bančnih predpisov, na kar opozarja pritožnik s sklicevanjem na določbo 4.a točke drugega odstavka 215. člena takrat veljavnega Zakona o bančništvu (ZBan-1),1 ne more povzročiti in privesti do nezakonitosti tako posredovanih podatkov, še posebej ob dejstvu, da je posredovanje le-teh dejansko temeljilo na odredbi preiskovalnega sodnika (res pa za krajše časovno obdobje), in je odredba predstavljala zakonito podlago za posredovanje le-teh, presežno sporočanje le-teh pa "napako" banke, ne pa rezultat nezakonitega postopanja preiskovalnega sodnika. Razen tega, določitev časovnega okvira v odredbi po prvem odstavku 156. člena ZKP niti ni (bila) določena kot očitno pomemben del le-te, pač pa je ta (bil) predviden le za tekoče spremljanje transakcij ali poslov po posameznih računih (tretji odstavek 156. člena ZKP).

6. V delu, ko pritožnik opozarja na pomen in vsebino ustavne pravice do zasebnosti (tudi pravne osebe, na katero se podatki nanašajo) in v zvezi s tem na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-40/12-31 z dne 11. 4. 2013, sicer pravilno opozarja, da tudi pravna oseba razpolaga s funkcionalno, kadrovsko in prostorsko opredeljeno notranjo sfero, za katero utemeljeno pričakuje, da je zavarovana pred vdori tretjih oseb, zunanjimi vdori ter arbitrarnim vmešavanjem državne oblasti. V tem smislu je varovana pravica do zasebnosti pravne osebe iz 35. člena Ustave RS. V okvir varovane zasebnosti po oceni pritožnika spadajo tudi zaupni podatki o stanju in transakcijah na bančnem računu, zato je utemeljeno pričakovanje pravne osebe upoštevaje pravico do zasebnosti, da se država v njeno delovanje ne bo arbitrarno vmešavala, nadzor pa izvajala le z zakonitimi sredstvi.

Višje sodišče tudi o tem prepoznava že podan odgovor na take navedbe v razlogih sklepa prvostopenjskega sodišča, ko se je sodišče do vsebinsko enakih pomislekov pritožnika, izraženih v predlogu za izločitev dokazov, jasno opredelilo (stran 9-10 izpodbijanega sklepa) s sklicevanjem na isto ustavno odločbo ter pravilno zavzelo stališče, da je ustavnopravno varstvo pravice do zasebnosti pravnih oseb prilagojeno naravi te pravice in naravi pravne osebe, ki jo fizične osebe ustanovijo zaradi uresničevanja svojih pravic, na gospodarskem področju, za uresničevanje pravice do svobodne gospodarske pobude. Pravilno se je sklicevalo tudi na stališče izraženo v drugi odločbi Ustavnega sodišča2, da se tudi pravica do varstva osebnih podatkov prvenstveno nanaša na fizične osebe, ne pa na pravne osebe, česar pritožnik sicer ni eksplicitno izpodbijal, je pa iz njegovih navedb moč razbrati tudi nakazovanje na to kršitev zaradi posredovanja podatkov izven časovnega okvira s strani Banke B., glede na odredbo preiskovalnega sodnika. Vsebino navedene ustavne odločbe o posegu in dopustnosti posega v pravico do varstva osebnih podatkov je pravilno povezalo z vsebino 15. člena Ustave (ki ureja uresničevanje in omejevanje pravic).

Po povedanem višje sodišča ugotavlja, da sodišču "presežno" posredovani podatki niso bili posredovani zaradi kakršnega koli, še najmanj arbitrarnega vmešavanja sodišča v delovanje pravne osebe (Banke B.) in da je tudi v situaciji, ko je banka sama od sebe, na sicer zakonsko pravilno izdani odredbi preiskovalnega sodnika, sodišču posredovala več podatkov kot je to bilo od nje zahtevano, še vedno ravnala v okviru določbe 4.a točke drugega odstavka 215. člena ZBan-1 in ne v nasprotju z dolžnostjo varovanja zaupnih podatkov (pravne osebe), pri čemer pritožnik niti ne navaja konkretno katerih pravnih oseb. S tem tudi ni kršila ustavno omejenega dometa pravic pravne osebe iz 25. in 38. člena, kar pomeni, da dokazi oziroma podatki niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic.

Ob povedanemu ni moč prezreti tega, na kar utemeljeno opozarja okrajni državni tožilec v odgovoru na pritožbo, da bi "presežno" pridobljene podatke sodišče lahko pridobilo z izdajo nove odredbe po 156. členu za obdobje, ki presega določeno obdobje v odredbi z dne 12. 3. 2015 oziroma po ugotovitvah višjega sodišča tudi na podlagi same odredbe z dne 12. 3. 2015, razen tega pa utemeljeno opozarja tudi na to, da bi v primeru drugačnega stališča prvostopenjskega sodišča glede potrebnosti izločitve teh dokazov, še vedno bilo potrebno upoštevati izjemo dobre vere pri ekskluziji dokazov, saj je sodišče pridobilo podatke v dobri veri, na podlagi sicer izdane odredbe pristojnega sodišča, kateri ni moč očitati pomanjkljivosti, in do česar se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 46/2011 z dne 6. 10. 2021. 7. Da sodišče ni opravilo presoje pomena in sorazmernosti posega med pravico oškodovanca in pravico pravne osebe, na katero se posredovani podatki nanašajo in ko v zvezi s tem pritožnik ocenjuje, da je napačno stališče sodišča, da ima banka kot oškodovanec neomejeno pravico, da sodišču posreduje podatke brez sodne odredbe, višje sodišče ugotavlja, da zaključek kot ga ponuja pritožnik, iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, zato je tako navajanje protispisno. Ker ugotovitev, da Banka B. (ob hkratni vlogi oškodovanca), s posredovanjem podatkov za daljše časovno obdobje kot je izhajalo iz posredovane ji odredbe na podlagi 156. člena ZKP ni ravnala v nasprotju z dolžnostjo varovanja zaupnih podatkov, ker je za posredovanje le-teh imela zakonsko zahtevano podlago (odredbo) preiskovalnega sodnika, sodišče prve stopnje niti ni bilo v situaciji, ko bi moralo poseg v pravice oškodovanca in pravice pravne osebe, na katere so se ti podatki nanašali, ocenjevati z merili pomena in teže posega v eno ali drugo pravico in posegu v katero od pravic dajati večji dopusten pomen.

8. Navajanje pritožnika, da se bančni podatki sicer ne hranijo neomejeno dolgo je pravilno, vendar upoštevaje čas izdane odredbe in stadij (pred)kazenskega postopka, višje sodišče ocenjuje, da bi pravilnost te ugotovitve lahko vplivala le na obseg pridobljenih podatkov, kolikor bi ti bili zahtevani v nekem daljšem časovnem zamiku po prvotno izdani odredbi, še vedno pa je odločilna, ne glede na možen obseg pridobitve le-teh, dejanska pravna podlaga za pridobitev oziroma dajanje teh podatkov na podlagi ustreznih odredb iz 156. člena ZKP.

9. V zvezi z navedenima odredbama (pa tudi z odredbami z dne 30. 9. 2015, 24. 11. 2015 in 1. 4. 2016), pritožnik zatrjuje tudi neobrazloženost le-teh, v kar skuša prepričati s sklicevanjem na to, da sodišče ni imelo dostopa do predlogov na podlagi katerih sta bili odredbi izdani, niti do dokazov, na katere se sklicuje preiskovalna sodnica, razen tega pa sta bili odredbi izdani v drugem predkazenskem postopku. V zaključku prvostopenjskega sodišča, da so predmet obravnavanega postopka in postopkov, v katerih sta bili izdani navedeni odredbi, medsebojno prepletena kazniva dejanja, prepoznava nepravilno, pavšalno in neobrazloženo ugotovitev sodišča. Višje sodišče na te navedbe odgovarja, da pravilnosti razlogov, ki jih je o tem navedlo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu na strani 11 in 12, ni moč odrekati utemeljenosti. Ni moč prezreti, da se v sicer različnih postopkih pojavljajo imena istih obdolžencev, v primerljivih vsebinsko opisanih vlogah in v zvezi s posameznimi družbami, tako, da je prvostopenjsko sodišče upravičeno štelo, da se podatki na podlagi navedenih odredb vsebinsko prepletajo tudi s kaznivim dejanjem obravnavanim v tem postopku, kar pa bo tako ali tako še podvrženo dodatni dokazni presoji v nadaljevanju postopka. Glede obstoječih podlag za izdajo navedenih odredb je prvostopenjsko sodišče na strani 12 prav tako zavzelo razumno stališče, višje sodišče pa dodaja, da je v zvezi s presojo zakonitosti izdanih odredb odločilnega pomena, da so te bile izdane na ustrezni zakonski podlagi, na podlagi ustavno dopustnega cilja in posega v pravice tistih, na katere so se odredbe nanašale, da iz le-teh izhaja obrazložitev utemeljenih razlogov za sum storjenih kaznivih dejanj takratnih osumljencev oziroma drugih oseb, ki so udeležene v finančnih transakcijah ali poslih osumljencev in da je za pridobitev teh podatkov nedvomno bilo moč šteti, da bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku ali biti potrebni zaradi varovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi.

10. Na tej točki se višje sodišče opredeljuje tudi do zatrjevane neobrazloženosti s strani pritožnika in do njegovih pomislekov, da pri pridobivanju podatkov (odredb) iz drugega spisa pride do izognitve sodni kontroli, ki se zahteva za izdajo odredbe po 156. členu ZKP, ki jih ocenjuje za neutemeljene.

Izdana odredba preiskovalnega sodnika je lahko predmet presoje zakonitosti že v teku preiskave in nato v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko se izvaja dokazni postopek, zato izraženi pomisleki v tej smeri že iz tega razloga niso utemeljeni. Kolikor pritožnik osporava zadostno obrazloženost teh in drugih navedenih odredb, ki so bile predmet predlagane izločitve dokazov, pa višje sodišče ugotavlja, da je obrazloženost le-teh vsestranska in se nanaša na vse okoliščine, ki jih predvideva določba 156. člena ZKP za izdajo takšne odredbe. Okoliščine izostanka podpornega (dokaznega) gradiva za izdajo odredb po 156. členu ZKP z dne 12. 3. 2015 in 20. 7. 2015, prvostopenjsko sodišče ni prezrlo, temveč se je v zvezi s tem korektno izjasnilo z razlogi v četrtem odstavku na 12. strani izpodbijanega sklepa, ti razlogi pa v povezavi z vsebino samih odredb v celoti prepričajo tudi višje sodišče. Iz obrazložitve navedenih odredb izhaja, da sta bili izdani na podlagi obrazloženega predloga Specializiranega državnega tožilstva v Ljubljani, pri čemer je bistveno, da iz teh odredb izhaja tudi vsebina v odredbah povzetih oziroma dokaznih podlag za izdajo le-teh, kar vsaj v fazi odločanja o zakonitosti dokazov ne more vzbujati nobenih pomislekov v dejanski obstoj le-teh, kar pa je nenazadnje lahko tudi predmet dodatnega pridobivanja in izvajanja dokazov. Glede na obrazložitev utemeljitve razlogov za sum kot potrebnega standarda za izdajo navedenih odredb, višje sodišče zavrača navedbe pritožnika, da je vprašljiva dejanska podlaga za izdajo navedenih odredb in iz le-teh nakazana povezanost takratnih osumljencev v različnih družbah ter njihova lastniška povezanost z družbami B. Leasing, C. in B. Nepremičnine. Povzročena premoženjska škoda Banki B. je v vsaki od odredb obrazložena, prav tako potrebnost zahtevanih podatkov zaradi uspešne izvedbe predkazenskega postopka, zato je bila nujnost izdane odredbe za pridobitev zahtevanih podatkov tudi po oceni višjega sodišča v celoti izkazana. Ker sta navedeni odredbi obsegali vse, kar je za zakonitost le-teh predvidela zakonska določba 156. člena ZKP, so tudi na njeni podlagi pridobljeni dokazi zakoniti.

11. Na očitek pritožnika, da so razlogi sodišča, s katerimi je zavrnilo očitek obrambe, da so bili iz podatkov pridobljenih na podlagi odredb III Kpd 8546/2015 in III Kpd 26034/2015 "naknadno izluščeni" podatki potrebni za predmetni postopek, kar da je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je narava bančnih podatkov taka, da se njihova narava in s tem uporabnost izkaže šele z analizo, višje sodišče zatrjevanega nasprotja ne prepoznava. Iz razloga, ker je moč pritrditi razlogovanju, da je narava bančnih podatkov dejansko taka, da se njihova narava in s tem uporabnost lahko izkaže šele in zgolj z analizo, po drugi strani pa je tudi jasno, da potem, ko so taki podatki pridobljeni, ti postanejo predmet dokazne presoje v obliki analiziranja le-teh, sprejemanja dokaznih zaključkov in podobno, zato kasnejša analiza sicer zakonito pridobljenih in obstoječih podatkov ne more biti kakorkoli vprašljiva. Pri tem je prvostopenjsko sodišče poudarilo, da ti podatki s strani policije ali tožilstva niso bili predhodno selekcionirani in v taki obliki uporabljeni za potrebe obravnavanega postopka, česa takega pa tudi pritožnik ni zatrjeval. **Glede odredb III Kpd 36664/2015 z dne 30. 9. 2015, III Kpd 43915/2015 z dne 24. 11. 2015, III Kp 12381/2016 z dne 1. 4. 2015**

12. V zvezi z navedenimi odredbami pritožnik izpostavlja vsebino določbe 156. člena ZKP in navaja, da ta sicer ne določa obveznih sestavin sodne odredbe, vendar zgolj zaradi tega sodišče ne sme izdati neobrazložene sodne odredbe, upoštevaje ustavno sodno prakso, da obrazložitev odločbe predstavlja poseben vidik pravice iz 22. člena Ustave RS, bistven del poštenega postopka iz 22., 23. in 29. člena Ustave RS in da navedeno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up 709/2015, Up 710/2015 z dne 9. 10. 2019, na katero se je sicer sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Takšnemu stališču pritožnika je brez zadržkov moč slediti, prav tako glede navajanj, da mora sodnik kritično, neodvisno in nepristransko presoditi, če so pogoji za izdajo odredbe izpolnjeni ter prejeto odločitev tudi ustrezno obrazložiti, ker sklicevanje na predložene dokumente ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje (na tem mestu se pritožnik navezuje na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča Up 1006/2013 z dne 9. 6. 2016, ki se sicer nanaša na obrazložitev odredbe za hišno preiskavo).

Glede na način sklicevanja prvostopenjskega sodišča na odločbo Ustavnega sodišča Up 709/15 z dne 9. 10. 2019, v prvem odstavku na 13. strani izpodbijanega sklepa, višje sodišče ne prepoznava nepravilnega razumevanja prvostopenjskega sodišča v zvezi s potrebnostjo obrazložitve odredbe po 156. členu ZKP. Za protispisno višje sodišče ocenjuje tudi navajanje pritožnikov, da je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da je pri presoji obrazloženosti odredbe potrebno izhajati samo iz odredbe oziroma njenega besedila, temveč je odredbo nujno presojati glede na predlog, na podlagi katerega je bila izdana ter presoditi, če je glede na predlog izdana odredba vsebovala samostojno obrazložitev, ki bi izkazovala kritično, neodvisno in nepristransko presojo izpolnjenosti ustavnih in zakonskih pogojev za odreditev ukrepa, ker bi le-to omogočalo naknadno sodno kontrolo.

Višje sodišče ugotavlja, da iz razlogov izpodbijanega sklepa v prvem odstavku na 13. strani izhaja, da le identičnost sodnikove obrazložitve s predlogom tožilca, sama po sebi še ne pomeni izostanka opravljene sodne presoje in takemu stališču pritrjuje tudi višje sodišče, kar ob hkratnem upoštevanju, da je v konkretnih primerih v celoti zadoščeno tudi zakonski določbi 156. člena ZKP in da obrazložitev odredb omogoča tudi naknadni preizkus le-teh. Glede na zakonsko opredeljen okvir in vsebinske pogoje za izdajo le-teh po 156. členu ZKP, je jasno, da je zakonodajalec vzpostavil razliko s potrebno izkazani okoliščinami in pogoji za izdajo odredbe po 156. členu ZKP, v primerjavi s pogoji za izdajo odredbe po 214. členu ZKP, ki se nanaša na odredbo za hišno preiskavo in na kar je izrecno, tudi z vidika vrste, pomena in obsega posega v pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS in posega v pravice po drugem odstavku 36. in 37. člena Ustave RS, opozorilo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 709/15, Up 710/15 z dne 9. 6. 2015, točka 38. Navedene odredbe izdane v časovnem okviru od 30. 9. 2015 do 1. 4. 2016, glede njihove vsebinske obrazložitve se je lahko prepričalo tudi pritožbeno sodišče in zato ocenilo, da popolnoma zadostijo tudi ustavnosodni praksi vzpostavljeni za izdajo le-teh. Ker je sodišče v zvezi z izdanimi odredbami odločalo na podlagi predloženega dokaznega materiala s strani tožilstva, tudi ni moč pričakovati, da bi, kolikor se je s predlogom strinjalo, zgolj zaradi forme same po sebi, moralo drugače zapisovati posamezne zaključke, če se je z njimi, tako kot so bili navedeni v predlogu tožilstva, strinjalo. Izdane odredbe s strani preiskovalnega sodnika, zato zadostno izkazujejo sodnikovo presojo izpolnjenosti potrebnih pogojev za izdajo le-te. Pri tem bi odprava takšnih očitnih napak v besedilu, kolikor se to nanaša na pravopisje, gotovo bila koristna, ne predstavlja pa vsebinsko pomembnega primanjkljaja pri izdanih odredbah v pogledu njihove zakonitosti ali zagrešene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot navaja pritožnik.

13. Glede odredbe **III Kpd 36664/2015** pritožnik navaja, da gre za prepis predloga za izdajo odredbe v posameznih delih obrazložitve. Po oceni višjega sodišča to že samo po sebi izkazuje, da ni šlo le za mehanični prepis predloga. Dodatno pa je to očitno glede na vsebino same odredbe in razloge, ki jih je v zvezi s tem in to odredbo navedlo prvostopenjsko sodišče. Iz le-te izhaja, da je preiskovalna sodnica povzela vsebino posameznih listin (ne le navedla po vrsti) ter zaključila, da te dokazne podlage izkazujejo obstoj razlogov za sum storjenega kaznivega dejanja (stran 8 navedene odredbe), da iz nje izhajajo vloge posameznih osumljencev, osebna povezanost storilcev in prejemnika kredita, potrebnost zahtevanih podatkov zaradi izvedbe kazenskega postopka in nujnost izdane odredbe, do česar se je preiskovalni sodnik opredelil že v izdani odredbi (primeroma stran 15) pa tudi prvostopenjsko sodišče, ki je pravilno ocenilo, da za izločitev le-te iz spisa in na tej podlagi pridobljenih dokazov ni utemeljene podlage.

14. Glede odredbe **III Kpd 12381/2016** pritožnik pravilnost zaključkov izpodbijanega sklepa ne izpodbija z drugim kot z "ujemanjem posameznih delov" besedila v predlogu za njeno izdajo in dejansko izdano odredbo, do česar se je višje sodišče tudi v tej odločbi že opredelilo, sicer pa pravilnosti razlogov izpodbijanega sklepa v zvezi s to odredbo na strani 15 v celoti pritrjuje, ker so taki zaključki pravilni.

15. Glede odredbe **III Kp 43915/2015** pritožnik zatrjuje, da ni določno navedena nobena dokazna podlaga, temveč da se odredba le posplošeno sklicuje na doslej zbrane podatke, kar po njegovem prav tako predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vendar višje sodišče tudi te navedbe zavrača kot neutemeljene. Iz navedene odredbe ne izhaja le to, kar navaja pritožnik, saj iz 3. strani le-te izhaja, da iz doslej zbranih podatkov in dokazov izhajajo razlogi za sum storitve kaznivih dejanj posameznih osumljencev, v nadaljevanju pa so bili zbrani podatki in ugotovitve tudi vsebinsko povzeti in presojani v smeri, če so izkazovali obstoj utemeljenih razlogov za sum storjenih kaznivih dejanj. Iz navedene odredbe izhajajo tudi druge okoliščine, ki jih je izrecno v zvezi s presojo zakonitosti te odredbe navedlo prvostopenjsko sodišče v tretjem odstavku na 14. strani in prvem odstavku na 15. strani izpodbijanega sklepa, ki jim višje sodišče pritrjuje, ker so te ugotovitve točne in skladne s tem kar je navedeno tudi v predmetni odredbi. Kolikor pritožniki v zvezi s tem osporavajo pravilnost dokaznih podlag za izdajo navedene odredbe in da preiskovalna sodnica razpoložljivih ugotovitev ni mogla samostojno preizkusiti, ker ni razpolagala s podatki, ki so jih posredovale banke, višje sodišče ugotavlja, da so dokazne podlage v izdani odredbi razvidne in očitno bile take, da so omogočale sprejem zaključkov o potrebnosti in nujnosti izdane odredbe in da je odločilnega pomena dejstvo, če izdana odredba prestane preizkus zakonitosti izdaje le-te, tega pa je prestala. Glede na razloge prvostopenjskega sodišča v zvezi z le-to, in pritožbena kritika, da preiskovalna sodnica s podatki, ki so jih na podlagi prejšnjih odredb posredovale banke, ni razpolagala, pa je to dokazno nepodprta trditev, ki je ni moč uspešno preizkušati.

16. Za odredbo za hišno preiskavo **IV Kpd 12521/2016** pritožnik navaja, da ta predstavlja le prepis predloga in da je zato napačen zaključek prvostopenjskega sodišča o primerni obrazloženosti le-te, kar naj bi predstavljalo zagrešeno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Tudi v zvezi z navedeno odredbo višje sodišče glede na razloge izpodbijanega sklepa na strani 16 ne prepoznava zatrjevane kršitve. Stališču prvostopenjskega sodišča o zadostni obrazloženosti utemeljenih razlogov za sum, da so bila storjena vsa tri osumljencem očitana kazniva dejanja in da je bilo zadoščeno tudi drugim zakonsko predvidenim pogojem glede verjetnosti odkritja sledov oziroma predmetov pomembnih za kazenski postopek ter nujnosti in sorazmernosti posega odrejenega z navedeno odredbo, višje sodišče lahko brez zadržkov pritrdi, ker navedeno izhaja tudi iz same odredbe preiskovalne sodnice z dne 17. 5. 2016 (stran 7 do 23 ter stran 24 do 26 le-te). Do pomena večje ali manjše skladnosti predloga tožilstva in dejansko izdane odredbe, kar je v zvezi s konkretno odredbo kot edino okoliščino izpostavljal pritožnik, pa se višje sodišče sklicuje na že povedano v točki 12 te odločbe.

1 Ta je določal, da dolžnost varovanja zaupnih podatkov ne velja, če banka podatke posreduje sodišču, državnemu tožilstvu ali policiji v primeru obstoja razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, razen v primerih, ko za posredovanje zaupnih podatkov zakon izrecno določa odredbo preiskovalnega sodnika. 2 U-I-84/03-15-7 z dne 17. 2. 2015.