Jedro

Obveznost plačila premij je nastopila že s samo sklenitvijo zavarovalne pogodbe, prejem računa pa ni bistven za nastanek obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožnica vtožuje neplačane premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo 135,42 EUR s pripadki ugodilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka in med drugim navaja, da je bil predhodni izvršilni postopek preuranjen, saj niso izpolnjene predpostavke po določbah splošnih pogojev tožnice SPD-13 (priloga A2, v nadaljevanju Splošni pogoji), Obligacijskega zakonika1 in ZVPot. Sodišče je glede vprašanja vročanja pisanj v celoti sledilo tožeči stranki v škodo toženke. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerega pravila je tožnici priznalo stroške nevročenih pisanj. To je za zadevo bistveno, ne le kot predpostavka za vložitev tožbe, ampak tudi glede izračuna zakonskih zamudnih obresti in stroškov. Tožnica toženki nikoli ni predložila računov, na katerih temelji ta pravda, izpisa odprtih postavk pa ne gre enačiti z računi. Zato toženka še do danes ni prišla v zamudo. Toženka izpostavlja tudi 381. člen OZ, po katerem je dopustno zahtevati zakonske zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Obrazložitev sodišča temelji tudi na Splošnih pogojih, katere pa sodišče razlaga subjektivno in selektivno v škodo toženke. Splošni pogoji med drugim vsebujejo 21. člen, iz katerega izhaja: »Vsi dogovori … veljajo od trenutka, ko jih prejme naslovnik.« Tožnica ni izvedla postopka izvensodnega reševanja spora. Sodišče v postopku ni upoštevalo, da je toženka šibkejša stranka v postopku.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani spor je spor majhne vrednosti, v katerem veljajo posebna pravila postopka, med drugim tudi omejenost pritožbenih razlogov (primerjaj 458. člen Zakona o pravdnem postopku2); sodbo, izdano v postopkih v sporu majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Pritožba obširno navaja (skoraj celotna druga stran pritožbe), da toženka ni prejela nekaterih pošiljk, ki ji jih je tožnica pošiljala pred pravdo, in navaja, da je sodišče neutemeljeno štelo, da naj bi se toženka prejemu teh obvestil s strani tožnice izmikala. Vsi ti razlogi po vsebini pomenijo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato v sporu majhne vrednosti niso upoštevni. Sodišče druge stopnje je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, med katerimi je (primerjaj 11. točko obrazložitve na koncu šeste in na začetku sedme strani) ugotovitev, da razlog neplačila ni neprejem računov, temveč plačilna nezmožnost toženke. Iz 16. in 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da sodišče prve stopnje šteje, da je obvestila oziroma opomine toženka prejela, na to dejansko ugotovitev pa je sodišče druge stopnje vezano. Nikjer v Splošnih pogojih ni določeno, da bi morala tožnica z neplačniki »vzpostaviti telefonski kontakt in ponovno pošiljati pisanja.« Obveznost plačila premij je bila določena s pogodbo in toženki dobro znana, torej se je mogla in morala zavedati, da je dolžna premije plačati.

7. Nerazumljiva je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kateri podlagi je tožnici priznalo »stroške nevročenih pisanj.« Sodišče prve stopnje tožnici ni priznalo nobenih posebnih stroškov nevročenih pisanj, temveč le stroške opomina (0,69 EUR), za katere je podlago našlo v določbi Splošnih pogojev (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Pritožbene navedbe, da tožnica nikoli ni predložila računov, so zopet v sporu majhne vrednosti nedopustno pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja, poleg tega je dejstvo (ne)prejema računov tudi pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da podlaga tožničinega zahtevka niso računi, temveč pogodba. Obveznost plačila premij je nastopila že s samo sklenitvijo zavarovalne pogodbe, prejem računa pa ni bistven za nastanek obveznosti (Splošni pogoji računov sploh ne omenjajo), kar potrjuje tudi sodna praksa.3 Drugače povedano – tožnica bi lahko uspešno uveljavljala dolgovani znesek že na podlagi pogodbe, ne da bi izdala kakršen koli račun. Predmet tožbe je plačilo zavarovalnih premij, ki so bile dogovorjene s pogodbo in polico, njihova višina je torej bila toženki vnaprej znana, zato so neutemeljene (in zgolj sprenevedave) navedbe, da naj bi tožnica toženki »namerno onemogočila preizkus računov« in ji odvzela pravico do »eventualne reklamacije.«

9. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe (ki so po vsebini očitek zmotne uporabe materialnega prava), da obveznost ni zapadla in da posledično ni utemeljen zahtevek za plačilo zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (gre za dejanske ugotovitve, ki jih v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati in s katerimi se tudi pritožba argumentirano ne sooči), da je bilo v polici določeno, da se premija plačuje mesečno z univerzalnim plačilnim nalogom, da je premijo dolžan plačati zavarovalec in da se premija plačuje za vnaprej do zadnjega dne v mesecu pred začetkom obdobja, za katerega se premija plačuje. Torej je bilo že s pogodbo vnaprej določeno, kdaj posamezne premije zapadejo, zato je bila toženka že ob sklenitvi pogodbe seznanjena z zapadlostjo svoje obveznosti in posledično tudi z rokom, ko nastopi zamuda. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje (15. točka izpodbijane sodbe), da je toženka v zamudi in mora posledično plačati zakonske zamudne obresti, vse obširno pritožbeno razpravljanje o tem, da toženka ni prišla v zamudo, pa je pravno zgrešeno.

10. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 381. člen OZ, ki določa prepoved obrestnega obrestovanja (t. i. anatocizem); ne le, da je ta pritožbena navedba pavšalna (ne pove, v katerem delu naj bi sodišče prve stopnje dopustilo anatocizem), temveč tudi neutemeljena, saj je iz izreka in obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje obresti od kapitaliziranega zneska obresti (5,25 EUR) priznalo šele od vložitve predloga za izvršbo dalje (od 16. 4. 2021), kar je v skladu s 381. členom OZ.

11. Pritožnica citira del dveh odločb Vrhovnega sodišča RS (II Ips 465/99 in II Ips 116/2004), vendar ne pojasni, kakšna naj bi bila konkretna povezava teh odločb z obravnavanim primerom. S tako pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, prav tako ne z enako pavšalnimi in neizkazanimi navedbami, da naj bi sodišče favoriziralo tožnico in da je toženka šibkejša stranka. Še manj razumljive so navedbe, da stališče toženke temelji na »predpostavki dokaznega standarda, katerega je potrebno obravnavati skladno z Rawelsovim modelom pravičnosti, iz katerega je mogoče izvesti etično prioriteto določenih argumentov, predvsem načelo, da je treba osebi v slabšem položaju priznati prednostni argument [...]« Pri tem razpravljanju sploh ni jasno, kateri del obrazložitve sodišča prve stopnje pritožnica s tem napada in iz katerega pritožbenega razloga, zato teh pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti. To velja tudi za povsem pavšalne in vsebinsko prazne navedbe, da »niso izpolnjene predpostavke po SPD-13, OZ in ZVPot,« da sodišče splošne pogoje razlaga subjektivno in selektivno v škodo toženke in sklicevanje na civilno štetje (računanje) časa po 62. členu OZ; tega člena v tej pravdi sodišče sploh ni uporabilo niti se stranke nanj niso sklicevale.

12. Prav tako ni jasno, kaj želi pritožba doseči s sklicevanjem na 21. člen Splošnih pogojev (»Vsi dogovori … veljajo od trenutka, ko jih prejme naslovnik.«), saj so bili vsi relevantni dogovori med strankama sklenjeni že s podpisom pogodbe (police), kjer so bile določene vse medsebojne pravice in obveznosti. (Pavšalno) sklicevanje na varstvo potrošnikov, dobre poslovne običaje in sporazumno reševanje sporov je neutemeljeno in votlo. Tožnica je svojo pogodbeno obveznost izpolnila, toženka pa ne in se plačilu dolgovanih premij izmika, ne da bi podala en sam tehten ugovor, zakaj meni, da zapadlih premij ni dolžna plačati. Dobri poslovni običaji vsebujejo tudi načelo izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda) in ne pomenijo, da eni stranki ni treba izpolniti obveznosti. Takega varstva neplačnikov tudi potrošniška zakonodaja ne nudi.

13. Naposled so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi tožnica ne izvedla predhodnega postopka alternativnega oziroma izvensodnega reševanja spora. Določbe tretjega odstavka 21. člena Splošnih pogojev ni mogoče razlagati kot arbitražno klavzulo4 ali procesno predpostavko, ki bi izključevala tožničino (ustavno varovano) pravico do sodnega varstva, temveč le kot načelno, programsko izjavo »dobre volje.« Poleg tega je klavzula mirnega reševanja sporov smiselna le, kadar gre za nek vsebinski spor (spor o razlagi pogodbe, splošnih pogojev ipd.); v konkretnem primeru pa takega spora pravzaprav ni, temveč le toženka ne želi plačati zapadle obveznosti, vsi ugovori, ki jih je podala tekom postopka, pa so se izkazali za neutemeljene.

14. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Ker je toženka s pritožbo propadla, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Glej sodbo VSL II Cp 1302/2019. 4 Iz arbitražne klavzule mora biti brez najmanjšega dvoma razvidno, da sta stranki dogovorili tak način reševanja spora (primerjaj sklepa VSC III Cpg 40/2021 in VSL I Cpg 589/2014).