Jedro

Tožnik je fizična oseba, ki je v skladu s 7. členom ZGD-1 odgovorna za nastale obveznosti z vsem svojim premoženjem, tudi tistim, za katerega se ga terja po spornem sklepu o davčni izvršbi in sicer za obveznosti izbrisane družbe trženja avtomatov A.A. s.p.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zoper tožnika uvedel izvršbo obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znaša 6.781,64 EUR. Davčni urad je tudi določil izvršbo na dolžnikove premičnine. V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na 143. in 145. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje, da je iz knjigovodskih evidenc davčnega organa razvidno, da zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, so pa že izvršljive. Zato je začel zoper zavezanca davčno izvršbo. V nadaljevanju še pojasnjuje kako se bo opravila davčna izvršba ter nastanek zamudnih obresti.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-1045/2014-2 z dne 3. 11. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbeni organ ugotavlja, da je iz izreka izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se pritožnika terja, razvidna je tabela, kjer so navedeni izvršilni naslovi ter datumi izvršljivosti, kot tudi zneski davka in zamudnih obresti. Drugostopenjski organ tudi ugotovi, da so v 1. točki izpodbijanega sklepa kot tudi v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa navedeni stroški sklepa (75,00 EUR) ter stroški za pot izterjevalcev (40,00 EUR), oboji pa so tožeči stranki pravilno obračunani zgolj enkrat in sicer v skladu s prvim odstavkom 152. člena ZDavP-2 v zvezi s 66. in 67. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Zavrne pritožbene navedbe, da se z izpodbijanim sklepom terja dolg izbrisane firme trženja avtomatov, A.A. s.p. od fizične osebe, saj je bil sklep o davčni izvršbi izdan tožniku, ki kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem odgovarja za obveznosti, ki nastanejo iz naslova samostojnega podjetnika posameznika. Ugovor tožnika, da je bil izpodbijani sklep izdan več kot tri leta po izbrisu subjekta iz poslovnega registra, drugostopenjski organ zavrne, saj pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (125. člen ZDavP), v 126. členu istega zakona pa je določeno, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen in še, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko preteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči. Pritožbeni organ še pojasni, da je z davčno izvršbo mogoče zaseči vse dolžnikove premičnine, razen tiste, ki so od davčne izvršbe izvzete.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter razloga kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Poudarja, da se izvršilni naslovi nanašajo na obveznosti samostojnega podjetnika A.A. s.p. in ne nanj kot fizično osebo. Ker je samostojni podjetnik posameznik prenehal opravljati dejavnost, ni nikakršne zakonske podlage, da za obračunavanje prispevka za socialno varnost za zasebnike odgovarja fizična oseba. Davčni urad ni navedel pravne podlage glede odgovornosti fizične osebe za obveznosti plačila prispevkov za socialno varnost samostojnega podjetnika. Nadalje tožnik poudarja, da Ustava v 147. členu določa, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Pravna podlaga za nastanek davčne obveznosti je lahko le zakon. V konkretnem primeru davčni organ ni navedel zakonske podlage za davčno obveznost. Davčni organ je tudi napačno uporabil materialno pravo. Tožnik poudarja, da je šlo v konkretnem primeru za tristransko razmerje med tožnikom A.A. s.p., državo kot upnikom do prispevkov za socialno varnost ter koristnikom teh prispevkov A.A. S tem, ko se s sklepom o davčni izvršbi zahteva, da se opravi davčna izvršba zoper tožnika, to pomeni kršenje temeljnih pravil pravne države. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, glede tožbe pa poudarja, da vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb. Tožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča je za pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pomembno le, da izdani sklep upošteva določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davčne izvršbe (tretji del zakona). Sodišče ugotavlja, da je tožnik fizična oseba, ki je v skladu s 7. členom Zakona o gospodarski družbi (ZGD-1) odgovorna za nastale obveznosti z vsem svojim premoženjem, tudi tistim, za katerega se ga terja po spornem sklepu o davčni izvršbi in sicer za obveznosti izbrisane družbe trženja avtomatov A.A. s.p. Glede zastaranja sodišče poudarja, da je bil sklep o izvršbi izdan 9. 7. 2014 za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ki so zapadle v plačilo v obdobju od 15. 9. 2009 do 16. 5. 2011, in da torej v konkretnem primeru ni prišlo niti še do relativnega petletnega zastaranja oziroma da pravica do izterjave dolga še ni prenehala.

Tožnik zatrjuje, da obveznost plačevanja prispevkov za socialno varnost podjetnika posameznika sploh ni davčna obveznost. Sodišče poudarja, da je plačnik davka iz 125. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) po 352. členu ZDavP-2 v skladu z določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost za zavezance dolžan izračunati, odtegniti in plačati tudi obvezne prispevke za socialno varnost. Sodišče se strinja s tožnikom, da Ustava Republike Slovenije določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Vendar pa pomeni plačilo obveznosti po sklepu o davčni izvršbi, ki se nalaga tožniku, le izpeljavo ustavnih določb in zakona (v konkretnem primeru ZDavP-2), ne pomeni pa dejstvo socialnosti države, da se davkov, ki jih država v konkretnem primeru predpiše, ne plačuje. Razlogi, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi, zakaj ni mogel plačati svojih obveznosti kot samostojni podjetnik, za odločanje v tem konkretnem sporu niso relevantni.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.