Jedro

Obljube, da in do katerega roka bo denar obdolženka oškodovancu vrnila, so sestavni del vsakega posojilnega razmerja ter ne povedo ničesar o tem, katere dejanske okoliščine (ki bi očitan preslepitveni namen konkretizirale nad ravnijo neizpolnitve civilnopravne obveznosti, opisane z dejstvom, da denarja naposled ni vrnila) naj bi obdolženka lažnivo prikazovala, zato tudi sklic na "prvotni namen, ko ji je šlo le za to, da si pridobi denar", izzveni v prazno.

Ker je kaznivo dejanje goljufije dokočano, ko oškodovanec ravna v škodo svojega premoženja, z naknadnimi ravnanji obdolženke oškodovanca nista mogla biti spravljena v zmoto.

Izrek

I. Izpodbijana sodba se glede dejanja pod točko I/3 izreka spremeni tako, da se obdolženo A. A.

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je zato, da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila B. B. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljala, da je ta v škodo svojega premoženja kaj storil, s tem, da je

B. B., ki jo je poznal kot uspešno poslovno žensko z uspešnim stažem in mrežo v tujini, po telefonu dne 5. 1. 2016 prikazovala, da potrebuje manjše posojilo, dne 7. 1. 2016 pa mu je v kavarni ... ponovno prikazovala, da potrebuje manjše posojilo, saj je v procesu odkupa večjega poslovnega prostora v vrednosti 500.000,00 EUR na Štajerskem, v potrditev takšnih njenih navedb pa mu je pokazala tudi slike in druge dokumente in mu prikazovala, da mu bo posojeni denar vrnila najkasneje do 31. 1. 2016 z obrestmi, kar vse ji je verjel in ji je zato dne 7. 1. 2016 tudi izročil 4.600,00 ameriških dolarjev in 1.400,00 angleških funtov oziroma 6.110,54 EUR, nato pa mu denarja, skladno s prvotnim namenom, ko ji je šlo le za to, da si pridobi denar, ni vrnila in je postala nedosegljiva, saj ni odgovarjala na klice, maile in SMS sporočila, na katere se je odzvala šele v letih 2017 in 2018, ko pa mu je še vedno obljubljala vračilo denarja v kriptovaluti in tudi preko skladov, pa mu nato denarja nikoli niti delno ni vrnila, s tem pa si je na škodo B. B. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 4.600,00 ameriških dolarjev in 1.400,00 angleških funtov oziroma 6.110,54 EUR,

s čimer naj bi obdolženka storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 6.500,00 EUR napoti na pravdo.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke ter nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov (drugi odstavek 95. čl. ZKP), v tem delu obremenjujejo proračun.

II. Ob ugoditvi pritožbi in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba glede dejanj pod točkama I/1 in I/2 izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženo A. A. spoznalo za krivo treh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Izreklo je pogojno obsodbo, v okviru katere ji je za dejanje pod točko I/1 izreka določilo kazen štiri mesece zapora, za vsako od dejanj pod točkama I/2 in I/3 pa kazen pet mesecev zapora, nakar ji je določilo enotno kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let ter s posebnim pogojem, da v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovanki C. C. povrne znesek 2.500,00 EUR, oškodovanki D. D. znesek 5.000,00 EUR, oškodovancu B. B. pa znesek 6.110,54 EUR. V navedenih višinah je ugodilo premoženjsko pravnim zahtevkom oškodovancev, oškodovanca B. B. pa je s preostalim delom zahtevka napotilo na pravdo. Odločilo je o plačilu stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo so se iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP pritožili zagovorniki obdolženke. Predlagali so, da se izpodbijana sodba razveljavi in (zadeva) vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa, da se obdolženko oprosti očitka storitve kaznivega dejanja.

3. Pritožba je utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo treba delno spremeniti in delno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Glede dejanja pod točko I/3

4. Obdolženki se očita, da je zato, da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, oškodovanca B. B. spravila v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin, s čimer ga je zapeljala, da je slednji v škodo svojega premoženja kaj storil. Iz opisa dejanja morajo biti razvidna vsa dejstva in okoliščine, ki ustrezno konkretizirajo vse zakonske znake obdolženki očitanega kaznivega dejanja, v tem primeru goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, vključno s konkretizacijo obdolženkinega preslepitvenega namena v trenutku sklenitve dogovora z oškodovcem (7. 1. 2016), ko ji je izročil denarna sredstva v tujih valutah, natančneje v protivrednosti 6.110,54 EUR. Ustvarjanje zmotne predstave o dejanskih okoliščinah pri drugi osebi, ki se v tej posledici odloči za ravnanje v škodo lastnega premoženja, temelji v storilčevih lažni(vi)h trditvah o relevantnih okoliščinah, t(akšn)e trditve pa morajo biti v opisu dejanja ustrezno substancirane, sicer ni mogoče zaključevati, da je dejanje, zaradi katerega je bila obdolženka procesirana, kaznivo dejanje, in da ne gre zgolj za neizpolnitev obvez iz civilnopravnega razmerja z oškodovcem, kot v pritožbi navajajo zagovorniki. Goljufivega namena ni moč razlagati tako, da bi se zlil z drugimi (samostojnimi) zakonskimi znaki in bi izpolnitev slednjih samodejno pomenila tudi napolnitev storilčevega preslepitvenega namena. Tovrsten namen mora biti konkretiziran z vsebinskimi trditvami o lažnem, neresničnem prikazovanju dejanskih okoliščin, s čimer je bil oškodovanec (vzročno - posledično) spravljen v zmoto.

5. Po presoji pritožbenega sodišča opis dejanja ne vsebuje zadostne konkretizacije obdolženkinega preslepitvenega namena, saj ni razvidno, v čem naj bi bile njene navedbe v trenutku sklepanja dogovora z oškodovcem neresnične, torej lažne. Naracija, da je oškodovanec obdolženko "poznal kot uspešno poslovno žensko z uspešnim stažem in mrežo v tujini", je ne le povsem posplošena, temveč tudi v celoti nepovezana s kakršnim koli obdolženkinim prikazovanjem katerih koli dejanskih okoliščin. V nadaljevanju opisa sledijo zgolj trditve, da je obdolženka oškodovancu prikazovala, da potrebuje manjše posojilo v procesu odkupa večjega poslovnega prostora v vrednosti 500.000,00 EUR na Štajerskem, ob čemer mu je "pokazala tudi slike in druge dokumente" (nezatrjujoč vsakršno povezavo "slik" in "dokumentov" s poslovnim prostorom), opis dejanja pa v celoti molči v smeri že najmanjše trditve, da obdolženka poslovnega prostora ni nameravala kupiti, kaj šele, da bi bilo vsebinsko substancirano, zakaj naj bi bile njene navedbe glede potrebe po manjšem posojilu lažn(iv)e. Obljube, da in do katerega roka bo denar obdolženka oškodovancu vrnila, so sestavni del vsakega posojilnega razmerja ter ne povedo ničesar o tem, katere dejanske okoliščine (ki bi očitan preslepitveni namen konkretizirale nad ravnijo neizpolnitve civilnopravne obveznosti, opisane z dejstvom, da denarja naposled ni vrnila) naj bi obdolženka lažnivo prikazovala, zato tudi sklic na "prvotni namen, ko ji je šlo le za to, da si pridobi denar", izzveni v prazno. Post festum ravnanja obdolženke, opisana z njeno nedosegljivostjo in s kasnejšimi obljubami vračila denarja, bi na načelni ravni sicer lahko dodatno utrjevala storilčev prvotni goljufivi namen, vendar ne ob stanju stvari, ko v opisu dejanja ni ustrezno substanciranih preslepitvenih okoliščin v trenutku sklenitve dogovora oziroma posla, zaradi česar tako koncipiran obtožbeni očitek, povzet v točko I/3 izreka izpodbijane sodbe, ne prebije meja kazenskopravne intervencije.

6. Ker torej dejanje, ki je opisano pod točko I/3, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, je na mestu izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP (dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje). Ker sodišče prve stopnje tega ni prepoznalo, je zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ob ugoditvi pritožbi in tudi po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) izreklo liberatorno sodbo ter ostalih pritožbenih navedb glede dejanja pod točko I/3 ni presojalo. Odločba o napotitvi oškodovanca B. B. na pravdo s celotnim premoženjsko pravnim zahtevkom temelji na določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP, odločba o stroških tega dela kazenskega postopka pa na prvem odstavku 96. člena v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZKP.

Glede dejanja pod točko I/1

7. V navezavi na dosedanja izvajanja pritožbeno sodišče pripominja, da opis dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe (delno) vendarle vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Iz konkretnega dela opisa je (v bistvenem) razvidno, da je obdolženka oškodovancema lažno prikazovala, da bo njuna finančna sredstva vložila v aplikacijo (tj. __ Heart), preslepitveni namen pa je konkretiziran z navedbami, da prejetega denarja ni namenila za zagon in trženje aplikacije (v čemer je ključna razlika v razmerju do dejanja pod točko I/3), ter še dodatno substanciran s kasnejšo nedosegljivostjo obdolženke in (delno) nevrnitvijo sredstev.

Pritrditi pa je pritožbi, da izvršitveno ravnanje, ko naj bi obdolženka oškodovanca dne 27. 3. 2017 prosila za izposojo denarja za plačilo kosila in nakup slike, ne vsebuje nobene konkretizacije njenega preslepitvenega namena niti konkluzije, s čim oziroma s prikazovanjem katerih (lažnih) dejanskih okoliščin naj bi bila oškodovanca spravljena v zmoto, da sta ji izročila znesek 500,00 EUR. Sledeč merilom, razgrnjenim v gornji obrazložitvi te odločbe, velja enako za trditev, da naj bi obdolžena oškodovancema "prikazovala tudi, da na ... kupuje ogromno hišo in da ima veliko denarja", saj umanjka vsakršna negacija, zakaj naj bi bila obdolženkina "prikazovanja" v tem delu lažna. Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo, v tej fazi postopka v opis dejanja, ki ga ne morejo "dopolnjevati" ne izvedeni dokazi niti izvajanja v obrazložitvi sodbe, ni poseglo. Ob pravilnem razumevanju pravila, uzakonjenega v 385. členu ZKP, je v ponovljenem postopku izključena morebitna modifikacija obtožnega predloga, ki bi dodajala zdaj manjkajoče zakonske znake.

8. V esenci kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je ugotovitev, da (v obravnavanem primeru) oškodovanca ravnata v škodo svojega premoženja, ker sta bila z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravljena v zmoto. Med goljufivim (preslepitvenim) ravnanjem storilca (torej obdolženke) in ravnanjem oškodovancev (nastankom škode) mora obstajati vzročna zveza. Kaznivo dejanje je dokončano takrat, ko oškodovanca nekaj storita v škodo lastnega premoženja. Iz krivdoreka izpodbijane sodbe pod točko I/1, navsezadnje pa tudi iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, je razvidno, da naj bi obdolženka v februarju 2015 pristopila do C. C. z namenom vložka denarja v aplikacijo ___ Heart ter jima pri tem pokazala pogodbo o prenosu materialnih pravic, sklenjeno z E. E. kot imetnikom avtorskih pravic. Obdolženki naj bi oškodovanca sredstva v višini 6.000,00 EUR izročila že dne 24. 2. 2015, šele kasneje, natančneje dne 15. 6. 2015, pa jima je obdolženka izročila še listino "Anex" (list. št. 14), datirano z istim dnem, torej 15. 6. 2015. Iz zapisanega je moč ugotoviti, da naj bi oškodovanca ravnala v škodo svojega premoženja 24. 2. 2015, relevantno (preslepitveno) ravnanje obdolženke, ki mora biti vzrok škodnemu ravnanju oškodovancev v obstoječi zmoti o dejanskih okoliščinah, pa se je glede na to lahko in moralo manifestirati pred ali pa na presečni datum 24. 2. 2015.

9. V nasprotju s povzetim izrekom sodbe je sodišče prve stopnje v točkah 14, 16 in 17 razlogovalo, da je obdolženka oškodovanca spravila v zmoto s predložitvijo listine "Anex", v kateri je bilo zapisano, da se aplikacija ___ Heart "že razvija, certificira, oglašuje in tržno že testira", kar ni bilo res, s čimer je bila pri obeh oškodovanih ustvarjena zmotna predstava, da bodo denarna sredstva namenjena nadaljnjemu razvijanju aplikacije. Prvo sodišče se je opredelilo, da sta C. C. v zmoti glede dejstva, da namenjata denarna sredstva za razvoj aplikacije, ki se že razvija, certificira, oglašuje in tržno že testira (kot je bilo navedeno v "Anexu" z dne 15. 6. 2015), ob njenem uspehu pa bosta upravičena vsak do 3 % dobička, obdolženki izročila denarni znesek v višini 6.000,00 EUR. V "Anexu" je torej prepoznalo dokument, ki vsebuje zagotovilo, ki temelji na neresničnih dejstvih. Pri tem pa je očitno prezrlo, da sta oškodovanca denarna sredstva obdolženki že izročila 24. 2. 2015, zato s predložitvijo "Anexa" več mesecev kasneje nista mogla biti spravljena v zmoto, v kateri naj bi ravnala v škodo svojega premoženja. S tem je sodišče prve stopnje (tj. zaradi nasprotovanja izreka sodbe njenim razlogom) izpodbijano sodbo obremenilo z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na obstoj katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

10. Posledično je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko I/1 na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Do pritožbenih navedb zagovornikov, ki so zaradi odločitve postale brezpredmetne, se ni posebej izrekalo. V ponovljenem postopku bo prvo sodišče, tj. po izvedbi vseh potrebnih dokazov ter ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča, ponovno odločilo, ali je obdolženki očitano kaznivo dejanje na škodo C. C. dokazano ali ne. Pri utemeljevanju svoje odločitve bo odpravilo ugotovljeno procesno kršitev absolutne narave.

Glede dejanja pod točko I/2

11. Ob upoštevanju judikature precedenčnega sodišča je ugotoviti, da je iz opisa dejanja v točki I/2 izreka razvidna ustrezna konkretizacija dejstev in okoliščin, ki konstruirajo obdolženki očitano kaznivo dejanje. V ključnem je namreč razvidno, da naj bi obdolženka D. D. lažnivo prikazovala, da bo investirala denar v izraelske sklade z visokimi donosi, zaradi česar ji je D. D. izročila skupaj 5.000,00 EUR finančnih sredstev. Preslepitveni namen obdolženke pa je nadalje substanciran s trditvami, da prejetega denarja ni vložila v izraelske sklade, ter dodatno utrjen z navedbami, da D. D. denarja (niti delno) ni vrnila kljub pozivom na vračilo in obljubam, da ga bo vrnila.

12. Pritožniki pa utemeljeno prepoznavajo, da je sodišče prve stopnje vsaj nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je (sledeč abstraktnemu in konkretnemu delu opisa kaznivega dejanja, po katerem naj bi D. D. z izročitvijo 5.000,00 EUR v celoti ravnala v škodo lastnega premoženja) za oškodovanko, ki ji je nastala premoženjska škoda, nekritično štelo D. D. (točka 26 izpodbijane sodbe), tj. kljub temu, da vsebina že do zdaj izvedenih dokazov nakazuje drugačno stanje stvari, natančneje glede zneska 4.000,00 EUR, ki ga je D. D. obdolženki izročila dne 15. 11. 2015. S tem so izrek sodbe in njeni razlogi prišli v nasprotje z vsebino listin v spisu in zapisnikov o izpovedih (prič) v postopku, s čimer se tudi nakazuje obstoj protispisnosti kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. B. B. je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da je nekaj malega prispeval v izraelske sklade, nekaj je dal mami (D. D.), ona pa je potem naprej izročila obdolženki. Tudi F. F., nekdanji partner D. D., je bil seznanjen s tem, da sta tako D. D. kot B. B. zagotovila sredstva, ki jih je D. D. izročila obdolženki. Še jasneje na nepopolno in morebiti tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje pokaže elektronska korespondenca B. B. z obdolženko (priloge C3 - C22), ki (med drugim) govori o tem, da je materi prispeval denar za investicijo oziroma vskočil na pomoč mami in posodil denar na njeno presojo, zlasti pa sporočilo B. B. obdolženki z dne 14. 11. 2015 (priloga C4), ki se glasi "znesek zame 4.000 EUR in za mami tisto razliko do 1000", pri čemer že iz izreka sodbe izhaja, da je D. D. prav 15. 11. 2015, torej naslednji dan, obdolženki izročila 4.000,00 EUR. Glede na to so zagovorniki utemeljeno vnesli dvom v status oškodovanca glede dejanja pod točko I/2 izreka, kar vpliva tudi na (ne)pravilnost odločb o premoženjskopravnih zahtevkih in o določenem posebnem pogoju v okviru izrečene pogojne obsodbe.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo glede dejanja pod točko I/2 izreka in zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v vnovično sojenje. V ponovljenem postopku bo prvo sodišče po potrebi ustrezno dopolnilo dokazni postopek in ob upoštevanju poudarkov iz te odločbe ponovno odločilo o obtožbenem očitku, povzetem v točki I/2 krivdoreka sodbe.

15. Če bo v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje obdolženko spet spoznalo za krivo, bo dolžno pozornost nameniti tudi utemeljitvi odločbe o kazenski sankciji, ki je v izpodbijani sodbi šibko obrazložena, in še odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih, ki pa je v izpodbijani sodbi neobrazložena v skladu z merili odločanja v adhezijskem postopku, ki je po vsebini pritegnitev pravde v kazenski postopek.

-------------------------------

1(1) Prim. sodbo VS RS I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 (tč. 9 obrazložitve).

2(2) Op. kot pod 1.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 211, 211/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.