Jedro

Ker v Sloveniji niso bile izčrpane možnosti za zdravljenje, v tem primeru ni izpolnjen dejanski stan po določbi 44.a člena ZZVZZ, zato je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 12. 2019 in odločba št. ... z dne 29. 5. 2019 ter da se tožniku prizna pravica do zdravljenja v tujini, na Klinika A., H. (Belgija), ter se mu prizna povrnitev stroškov zdravljenja v tujini v višini 14.250,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2017 dalje do plačila. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo izvedbo dokazov, in sicer zaslišanje priče prof. dr. B. B., nevrokirurga, ki je tožnika operiral v Belgiji. Tožnik vztraja pri navedeni izvedbi dokaza. Priča bi lahko pojasnila, kakšen poseg je izvajala pri tožniku in hkrati lahko tudi primerjala poseg, ki je bil opravljen v tujini, s predvidenim posegom v Sloveniji. Sodišče je zaslišalo lečečega zdravnika, ki je tožnika zdravil v Sloveniji in na njegovo izpovedbo tudi oprlo sodbo. Povsem nesprejemljivo je, da sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da zasliši tudi nevrokirurga, ki je dejansko izvedel operacijo v Belgiji. Tudi glede dokazovanja s sodnim izvedencem so podane nepravilnost in kršitve določb postopka. Tožnik je namreč že od začetka postopka zahteval angažiranje neodvisnega izvedenca iz tujine, in sicer iz razloga povezanosti ter majhnega števila specialistov nevrokirurgov v Sloveniji, ki se ukvarjajo s tovrstnimi operacijami. Posledično je sodišče prve stopnje poseglo v tožnikove pravice. Gre za neenako obravnavanje in pristranskost, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 in s tem za razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Z zavrnitvijo predlaganih dokazov je sodišče kršilo določbo drugega odstavka 213. člena ZPP in s tem tožniku odreklo obravnavanje pred sodiščem, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po že omenjeni 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 12. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 5. 2019. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za odobritev zdravljenja v tujini.

6. V zadevi je sporno, ali je izpolnjen dejanski stan po določbi 44.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)2 za priznanje pravice do zdravljenja v tujini in s tem za povrnitev nastalih stroškov.

7. V navedenem členu je določeno, da ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali z zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil pri tožniku ugotovljen tumor v desnem pontocerebelarnem kotu glave. Tožnik je opravil obisk in dogovor o datumu operacije v nevrokirurški ambulanti UKC C. dne 12. 4. 2017. Prejel je pojasnilo o poteku operacije in tveganjih, operacija pa naj bi bila izvedena v roku do enega meseca. Tožnik se je odločil za operacijo v tujini, in sicer na Kliniki A., oddelek kirurgije in pridruženih storitev v H. (Belgija). Operacija je bila opravljena 7. 6. 2017. Tožnik je že pred operacijo, in sicer 3. 6. 2017 vložil zahtevo za odobritev zdravljenja v tujini in za povračilo stroškov zdravljenja.

9. Za odločitev v zadevi je ključen odgovor na vprašanje, ali so bile v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja. V okviru dokaznega postopka je sodišče pridobilo pisno izjavo prof. dr. D. D., specialista nevrokirurga in ga nato tudi zaslišalo. Nato je pridobilo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca E. E., specialista nevrokirurga, ki je podal pisno izvedensko mnenje, sodišče pa ga je tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Sodni izvedenec v pisno podanem izvedenskem mnenju ugotavlja, da je imel tožnik tumor v zadnji lobanjski kotanji. Relativno nujno je bila potrebna odstranitev tega tumorja z nevrokirurško metodo operacije. V Sloveniji niso bile izčrpane možnosti zdravljenja, saj mu je bilo zagotovljeno tako operativno kot tudi onkološko zdravljenje. Enako kot za operacijo v tujini je bilo tudi v Sloveniji utemeljeno pričakovati ozdravitev. Operacija, ki je bila opravljena v tujini, je na moč podobna operacijam, ki jih izvajajo nevrokirurgi v Sloveniji. Vsakomur s takšnim zdravstvenim stanjem je zagotovljeno standardno zdravljenje tako v Sloveniji kot v Belgiji. Gre za standardno operacijo, ki jo enako dobro opravljajo nevrokirurgi v Sloveniji. V Sloveniji, na Nevrokirurškem kliničnem oddelku v UKC C., bi bila tožniku ponujena enakovredna metoda zdravljenja, prav gotovo istovrstna metoda zdravljenja. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo je sodni izvedenec pisno podano izvedensko mnenje še dodatno pojasnil, še posebej glede izvedbe same operacije. Vse omenjeno povzema že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

10. Gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Sodni izvedenec je odgovoril na zastavljena vprašanja in tudi prepričljivo pojasnil, da možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane. Ponujena mu je bila istovrstna metoda zdravljenja, in sicer standardna operacija v zadnji kotanji lobanje, ki je popolnoma enaka operaciji, ki je bila izvedena v Belgiji. Pri tem je tudi prepričljivo pojasnil, da je bil tožnik o možnih zapletih pri zdravljenju pravilno poučen v Sloveniji, enako bi moral biti poučen tudi v Belgiji. Tveganja in postoperativne komplikacije po operacijah tumorjev v Sloveniji procentualno niso nič večje in so v povprečju tveganj velikih operacijskih centrov v Evropi.

11. Ker v Sloveniji niso bile izčrpane možnosti za zdravljenje, v tem primeru ni izpolnjen dejanski stan po že citirani določbi 44.a člena ZZVZZ, zato je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev določb postopka. S tem, ko je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 17. 2. 2023 zavrnilo dokazna predloga, in sicer za pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca iz tujine in pa za zaslišanje lečečega kirurga, ki je operativni poseg opravil v Belgiji, sodišče ni kršilo določb postopka. Tako tudi ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jo uveljavlja tožnik. Omenjena kršitev bi bila podana v primeru, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožniku je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Podal je tudi dokazne predloge, o izvedbi katerih se je sodišče prve stopnje izjasnilo ter sprejelo odločitev skladno z 287. členom ZPP. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče obširno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče prof. dr. B. B., nevrokirurga, ki je tožnika operiral v Belgiji. Kot to izhaja iz pritožbenih navedb, je tožnik navedeni dokaz predlagal iz razloga, da bi se primerjala oba posega tako v Sloveniji kot v Belgiji. S tem v zvezi pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bila za presojo ključna medicinska dokumentacija, iz katere izhaja, kakšen poseg je bil opravljen v Belgiji. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče še dodatno zaslišalo nevrokirurga, ki je opravil operacijo v tujini. Iz pritožbenih navedb tudi ne izhaja, v čem naj bi bile ugotovitve glede samega posega nepravilne oziroma pomanjkljive. Za kakšne vrste poseg je šlo v tujini in kakšna vrsta operacije je bila tožniku ponujena v Sloveniji, je podrobno pojasnil sodni izvedenec. Sodišče prve stopnje je njegovo izpovedbo štelo kot strokovno prepričljivo, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. V tem primeru torej ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje zaslišalo še predlagano pričo. 13. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče za razjasnitev dejanskega stanja postaviti tujega sodnega izvedenca. Tožnik je že tekom postopka predlagal izločitev sodnega izvedenca. Sodišče je predlog za izločitev zavrnilo ob razlogovanju, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za njegovo izločitev. Tožnik v pritožbi ponovno poudarja, da bi moralo sodišče ključna dejstva ugotavljati oziroma razčiščevati s pomočjo neodvisnega izvedenca, in sicer izvedenca iz tujine, to pa zaradi povezanosti in majhnega števila specialistov nevrokirurgov v Sloveniji, ki se ukvarjajo s tovrstnimi operacijami.

14. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da sodnemu izvedencu ni mogoče očitati pristranskosti. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je izvedenec v UKC F. delal do leta 2012, nato tri leta v G. Sodni izvedenec tudi ni bil član niti konzilija v UKC F. niti konzilija v UKC C., ki je v predsodnem postopku podala mnenje o upravičenosti zdravljenja tožnika v tujini. Dolžnost sodnega izvedenca je, da kot pomočnik sodišča poda strokovno mnenje o vprašanjih, ki se nanašajo na predmet postopka. Ne glede na to, da je v Sloveniji relativno malo nevrokirurgov ter da se le-ti med seboj poznajo, to še nikakor ne pomeni, da je zaradi tega mnenje neprepričljivo oziroma neverodostojno in da bi bilo potrebno postaviti izvedenca iz tujine. Iz podanega izvedenskega mnenja ne izhaja izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje ali celo pristranski odnos do tožnika. Tega tudi tožnik sam v pritožbi ne navaja. Ker ni bilo kršeno niti načelo objektivnosti niti načelo nepristranskosti, je tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca specialista nevrokirurga iz tujine, utemeljeno zavrnilo. Z razlogi zavrnitve pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo drugega odstavka 213. člena ZPP, kjer je določeno, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče je odločilo, katere dokaze bo izvedlo. Zavrnilo pa je ostale dokaze, za katere je ocenilo, da niso pomembni za samo odločbo. Zavrnitev je tudi prepričljivo obrazložilo (drugi odstavek 287. člena ZPP).

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.