Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 2.10.1993 kot voznik avtomobila hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Zato je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju delno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, delno pa ga je zavrnilo. Tožnik se proti zavrnilnemu delu sodbe ni pritožil, pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo, prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tako je odločilo tudi v drugem pritožbenem sojenju. Pravdni stranki sta se v tretjem sojenju uskladili, koliko znaša valorizacija preostanka zavarovalne vsote, iz katere je bila tožniku v teku pravde plačana akontacija, plačana pa je bila tudi odškodnina drugemu oškodovancu. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek prilagodil izračunu tožene stranke in ga skrčil na 4,418.909,00 SIT, ni pa temu dejstvu prilagodil svojih zahtevkov za plačilo odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Tako je sodišče prve stopnje v tretjem sojenju tožniku od zahtevanih 1,560.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti odmerilo 1,395.576,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 720.000,00 SIT za strah 644.112,00 SIT, od zahtevanih 360.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 322.056,00 SIT in od zahtevanih 6,600.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5,904.360,00 SIT. Tožniku je torej odmerilo skupaj 8,266.104,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in tudi vseh zahtevanih 132.875,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Ob upoštevanju plačane akontacije 4,000.000,00 SIT in izračuna valorizacije preostanka zavarovalne vsote je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati vseh v skrčenem tožbenem zahtevku zahtevanih 4,418.909,00 SIT odškodnine. Sodišče druge stopnje je v tretjem pritožbenem sojenju pritožbi tožene stranke ugodilo le glede odločitve o pravdnih stroških, v tem delu sodbo razveljavilo in v takem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev o glavni stvari.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR). Primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne znaša 8,266.104,00 SIT, ampak največ 6,000.000,00 SIT. Višja odškodnina ne ustreza razmeram v državi in tudi ne ugotovljenim dejanskim okoliščinam. Ob sicer hudi telesni poškodbi je tožnikovo zdravljenje trajalo le 6 mesecev, saj je bilo zaključeno 5.4.1994. Kljub tožnikovi relativni mladosti tožena stranka meni, da zaradi posledic poškodbe ne trpi tako močno, kot je želel prikazati. Tožnik ni fizični delavec, zato njegove duševne bolečine zaradi težav v zvezi s funkcionalno okvaro desnega kolka in noge ne morejo biti posebno intenzivne.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili za razsojo v tej pravdni zadevi naslednje odločilne okoliščine. Tožnik je bil v času prometne nesreče 19 let star študent prvega letnika fakultete. Diagnoza njegovih poškodb je bila: zlom desne stegnenice, zlom zgornjih in spodnjih sramnih kosti obojestransko z veliko dislokacijo, udarnina trebuha in udarnina glave. V času intenzivnega zdravljenja je prišlo tudi do maščobne embolije, izvedenec pa je na podlagi rentgenskih posnetkov diagnosticiral tudi zlom leve črevnice z dislokacijo odlomkov. Tožniku so v bolnici najprej operirali desno stegnenico, zaradi nastanka maščobne embolije pa so ga prestavili na reanimacijski oddelek, kjer je bil približno 1 teden. V tem času so mu preko cevke dovajali zdravila in ga priključili na dihalni aparat. Po premestitvi z reanimacijskega oddelka so mu operirali še medenico, večkrat so ga rentgensko slikali in opravili druge preiskave. Zaradi maščobne embolije je v začetku imel dvojno sliko. V času več kot 1 mesec trajajočega bivanja v bolnici je bil vezan na posteljo, ob odpustu pa so mu naročili uporabo bergel. Ambulantno in v zdravilišču je opravljal obsežne fizioterapevtske vaje. Zadnji travmatološki pregled je opravil v aprilu 1994, pred tem pa je bil tudi na številnih kontrolnih pregledih. Potrebni sta še dve operaciji zaradi odstranitve osteosintetskega materiala. Stalne hude telesne bolečine je trpel 14 dni, stalne lahke 2 meseca, občasne lahke pa 4 mesece. Sedaj in v bodoče trpi in bo trpel telesne bolečine pri vseh fizičnih obremenitvah in spremembah vremena.

Tožnik je ob trčenju po ugotovitvah izvedencev prestajal hud primaren strah, ki je trajal 2 dni, intenziven sekundaren strah je trajal 1 mesec, zmeren pa 2 meseca v času uporabe bergel. Tožnik sam pa je izpovedal, da se je ob nesreči tako ustrašil, da je bil šokiran, ko pa so ga priključili na dihalni aparat, je mislil, da umira. Boji se nove operacije, ker je med prejšnjo prišlo do komplikacij.

Zaradi poškodbe je prišlo do deformacije tožnikovih medeničnih kosti in velikega premika senfizije zaradi večkratnih prelomov medenice, kar vse je povzročilo funkcionalne okvare desnega kolka in desne noge. Te se kažejo v zmerni nestabilnosti medenice in omejeni gibljivosti desnega kolka. Zato tožnik ni sposoben za dela stoje, na višini, v prisilni drži, ne za prenašanje bremen, pa tudi ne za športne aktivnosti. Opustiti je moral borilne športe, body-building, rekreativno igranje košarke, tenisa in hojo v planine. Maščobna embolija in udarec v glavo sta povzročila blažji psihoorganski sindrom, ki se po ugotovitvah izvedenca, katerih podlaga je bil izvid psihologa, kažejo v težavah pri učenju, težje se koncentrira in je pogosto deprimiran. Izvedenec je poudaril, da se posledice kažejo na dveh organskih sistemih, na lokomotornem in na živčnem sistemu. Po njegovi oceni znaša skupno zmanjšanje tožnikovih splošnih življenjskih aktivnosti med 40-45%. Tožnik je zaradi zadobljenih poškodb in njihovega zdravljenja izgubil šolsko leto. Zaradi vsega tega je trpel in bo tudi v bodoče trpel duševne bolečine.

Dve večji postoperativni brazgotini na desni stegnenici in v področju sinfize (13 cm in 11 cm), več manjših brazgotin zaradi opravljenih preiskav in zdravljenja in blažje šepanje predstavljajo skaženost, zaradi katere tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine.

Pravna podlaga za prisojo pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo je v določbah 200. in 203. člena ZOR. Po merilih iz teh zakonskih določb je treba pri odločanju o odškodnini vsako škodo konkretizirati in individualizirati, ugotoviti torej objektiven obseg škode pri konkretnem oškodovancu ter upoštevati tudi posebne okoliščine tega oškodovanca, kot so zlasti starost, spol, poklic, ki ga opravlja, njegove siceršnje življenjske aktivnosti ter kako se ta konkretna objektivna prizadetost odraža v njegovi duševnosti. Poleg tega je treba pri odmeri odškodnine upoštevati širše okvire, ki se odražajo ob primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka pri izpodbijanju odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti daje prevelik pomen le trajanju tožnikovega zdravljenja, ne upošteva pa vseh obsežnih prestanih nevšečnosti med tem zdravljenjem, dveh prestanih in dveh predvidenih operacij, tožnikovega bivanja na reanimacijskem oddelku itd. Poudarja torej le čas zdravljenja, ne pa njegove vsebine in intenzivnosti. Poleg tega ne upošteva bodočih telesnih bolečin, ki jih bo tožnik zaradi svoje mladosti moral prestajati še zelo dolgo dobo. Pri izpodbijanju odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa tožena stranka neutemeljeno poudarja le dejstvo, da tožnik ni fizični delavec, pri tem pa tudi prezre dejstvo, da tožnik ne more več opravljati številnih športnih aktivnosti, s katerimi se je ukvarjal pred nesrečo, poleg tega pa prezre njegove omejitve zaradi izkazanega lažjega psihoorganskega sindroma in izgubo šolskega leta.

Po presoji revizijskega sodišča sta v tej pravdni zadevi obe sodišči materialnopravno pravilno upoštevali vse kriterije za določitev pravične denarne odškodnine. Revizijsko stališče tožene stranke, da izpodbijana odškodnina ne ustreza razmeram v državi, ni utemeljeno. Primerjava prisojene odškodnine z odškodninami v primerih, ki so podobni tožnikovemu, pokaže ustrezno umeščenost revizijsko sporne odmere v okvir prisojenih odškodnin. Zato v nasprotju s toženo stranko revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je mogoče odmerjeno odškodnino prej umestiti na spodnjo raven prisoje odškodnin za podobne primere. Kakršnokoli znižanje odmerjene odškodnine bi predstavljalo zmotno uporabo materialnopravnih meril za prisojo pravične odškodnine.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po vsem obrazloženem ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo tožene stranke zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.