Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ter strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 1.310.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 71.398,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek do zneska 1.460.000,00 SIT je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je dne 15.7.1994 tožnica poškodovala pri delu na stroju za navijanje rol. Stroj ji je odrezal vrh desnega kazalca. Sodišče je prisodilo tožnici odškodnino za pretrpljene telesne bolečine 500.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT, za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 450.000,00 SIT, za skaženost 150.000,00 SIT in za stroške pomoči v gospodinjstvu 60.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank.

Odškodnino za telesne bolečine je znižalo na 200.000,00 SIT, za strah pa na 100.000,00 SIT, medtem ko je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo na 600.000,00. Odškodnine za skaženost in za premoženjsko škodo ni spreminjalo.

Proti tej sodbi vlagata reviziji obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče tako spremeni sodbo druge stopnje, da zavrne pritožbo tožene stranke.

Vztraja pri celotnem zahtevku. Opisuje potek zdravljenja in bolečine ter druge nevšečnosti. Navaja tudi okoliščine v zvezi s prestanim strahom. Priznano odškodnino primerja z drugo zadevo, v kateri je bil zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti prisojen višji znesek.

Tudi tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne zahtevek še za nadaljnjih 260.000,00 SIT. Navaja, da je za prestane telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena odškodnina v previsokem znesku.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Odškodnina, prisojena s sodbo druge stopnje, je v celoti in v posameznih postavkah določena pravilno. Sodba pri odškodnini za pretrpljene telesne bolečine upošteva intenzivnost in trajanje bolečin. Zelo hude bolečine so trajale kratek čas. Zdravljenje je potekalo brez zapletov in hospitalizacija ni bila potrebna. Zato ne bi bila utemeljena višja odškodnina od te, ki je določena s sodbo druge stopnje v znesku 200.000,00 SIT. Neutemeljeno pa je tudi zavzemanje tožene stranke za znižanje te odškodnine. V zvezi s tem je treba upoštevati, da so bile tožničine bolečine sprva hude in da je v teku zdravljenja tožnica poleg bolečin morala pretrpeti tudi druge nevšečnosti, ki so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji. Zato revizijsko sodišče šteje odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 200.000,00 SIT za ustrezno.

Tožnica je prestala kratkotrajen hud strah ob nesreči in kasneje še strah za izid zdravljenja. To jo upravičuje do odškodnine. Znesek 100.000,00 SIT, ki ga je določilo sodišče druge stopnje, je primeren. Tožničino revizijsko stališče, s katerim se zavzema za višjo odškodnino, glede na ugotovljene okoliščine ni utemeljeno.

Tožena stranka navaja, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 600.000,00 SIT daleč pretirana. Pri tem ne upošteva ugotovitve, da je tožničina življenjska aktivnost zmanjšana za 5 odstotkov. Poškodba tožnico moti pri delu in pri gospodinjskih opravilih. Tožnica je bila ob nesreči stara 33 let. Pri določanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je treba upoštevati tudi njeno mladost. Odškodninski zneski za vse tri oblike nepremoženjske škode, ki so sporni v revizijskem postopku, so s sodbo druge stopnje določeni v skladu z merili, ki jih določata 200. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. So usklajeni z odškodninami, ki jih v primerljivih primerih pozna sodna praksa in zato ustrezajo pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Primerjava, ki jo ponuja tožeča stranka, ni upoštevna, ker gre za povsem drugo obliko nepremoženjske škode in za okoliščine, ki nimajo nič skupnega z obravnavanim primerom.

Tožena stranka neutemeljeno izpodbija tudi odškodnino za tožničino premoženjsko škodo, ki ji je nastala s tem, da je morala plačati pomoč v gospodinjstvu za čas, ko sama ni mogla opravljati gospodinjskih del. Ugotovljeno je, da je pomoč potrebovala in da jo je morala plačati. Teh ugotovitev z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385.čl. ZPP). Glede na takšno dejansko stanje pa je odločitev, s katero je tožnici priznana ta odškodnina, materialnopravno pravilna.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji obeh pravdnih strank kot neutemeljeni (393.čl. ZPP).