Jedro

Začasna ureditev se kot izjemno procesno sredstvo lahko nanaša le na dejansko urejanje stanja, ne more pa nadomestiti dovoljenja za gradnjo, niti vzpostaviti sočasne veljavnosti dveh, po vsebini drugačnih dovoljenj za gradnjo istih objektov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 428/2001-3 z dne 28.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka predlagala, da se ji po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) začasno, do pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu, dovoli gradnja objektov A in B1 v območju K-6 U. po spremenjenih projektih, navedenih v izreku odločbe Upravne enote K. z dne 19.6.2000. S to odločbo je organ prve stopnje delno spremenil enotno dovoljenje za gradnjo, dano z odločbo z dne 26.10.1998, in za navedena objekta določil, da se morata graditi na istem mestu in skladno z lokacijskimi pogoji prvotnega enotnega dovoljenja, vendar po spremenjenih projektih. Odločbo o dovolitvi gradnje po spremenjenih projektih je tožena stranka izrekla za nično z odločbo z dne 22.2.2001. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja sodišče prve stopnje, da tožeča stranka ni verjetno izkazala takšnih hujših posledic, ki bi opravičevale izdajo predlagane začasne odredbe. Iz odločbe Urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Inšpekcijske pisarne K. z dne 19.3.2001, izhaja, da je objekt A že zgrajen in pripravljen za tehnični pregled, in je s to odločbo odrejena odstranitev mansarde. Glede tega objekta se torej začasno ne more urediti stanje tako, kot je predlagano, temveč le z zadržanjem izvršitve inšpekcijske odločbe, o čemer pa se odloča v drugem postopku. Začasna odredba bi se tako lahko nanašala le na nadaljevanje gradbenih del na objektu B1. Za ta objekt pa iz zahteve ni razvidno, v kakšni gradbeni fazi je, niti kakšne hujše posledice bi tožeči stranki nastale z ustavitvijo gradnje. Začasna odredba pa tudi ne more nadomestiti dovoljenja za gradnjo, ker bi to pomenilo prejudiciranje odločitve o glavni stvari v upravnem sporu. Ker bo lahko tožeča stranka šele na podlagi veljavnega dovoljenja za gradnjo in izdanega uporabnega dovoljenja realizirala prodajne pogodbe za poslovne prostore in stanovanja, s škodo zaradi neizpolnitve pogodb oziroma nesklepanja novih pogodb, ne more izkazovati škodo, ki bi bila upoštevna za izdajo začasne odredbe. Iz njenih navedb o stroških zaradi zamude, v katere so vključeni tudi stroški gradbišča, inženiringa, prodaje, nadzora, financiranja projekta, lastnih sredstev, pa ni mogoče preveriti, kolikšen del se okvirno nanaša na ustavitev gradnje objekta B1. V pritožbi tožeča stranka zatrjuje, da je v zahtevi izkazala nastanek hujših škodljivih posledic, saj je navedla stroške zaradi zamude in priložila dokaze o neposredno grozeči škodi. Ni res, da je objekt A že končan in pripravljen za tehnični prevzem. Sodišče je takšno obrazložitev povzelo iz inšpekcijske odločbe, brez presoje njene vsebine. Da na objektu A še niso izvedena vsa gradbena dela, dokazuje z Izvedeniškim poročilom z dne 3.4.2001, o stanju gradbišča, ki ga prilaga. Prilaga tudi dokazilo o pregledu dodatnih stroškov na projektu K-6 U. z dne 3.4.2001 in račun izvajalca gradbenih del za fiksne stroške gradbišča za mesec avgust 2000 zaradi prekoračitve roka z dne 19.9.2000. Na podlagi izdane začasne odredbe bi zaključila dela, ki morajo biti opravljena do tehničnega pregleda. Na podlagi pozitivne odločitve v upravnem sporu bi zaprosila za izdajo uporabnega dovoljenja. Na ta način bi v času odločanja sodišča o tožbi v upravnem sporu dokončala gradnjo. Tako bi z manjšimi zamudami izpolnila svoje obveznosti do pogodbenih partnerjev. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pri začasni odredbi po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS sodišče sporno pravno razmerje začasno uredi drugače, kot je urejeno v izpodbijanem upravnem aktu, če je takšna začasna ureditev potrebna, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Začasna ureditev se kot izjemno procesno sredstvo tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko nanaša le na dejansko urejanje stanja, ne more pa nadomestiti dovoljenja za gradnjo, niti vzpostaviti sočasne veljavnosti dveh, po vsebini drugačnih dovoljenj za gradnjo istih objektov. Pravni učinek odločbe tožene stranke je namreč v vzpostavitvi prvotnega enotnega dovoljenja za gradnjo. Glede možne vsebine začasne ureditve je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi se ta lahko nanašala le na nadaljevanje gradbenih del, in sicer tistih, za katere bi tožeča stranka verjetno izkazala, da bi ji z njihovo zaustavitvijo zaradi uskladitve s prvotnim enotnim dovoljenjem, nastale hujše škodljive posledice.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker tožeča stranka ni verjetno izkazala takšnih hujših škodljivih posledic, ki bi opravičevale njeno izdajo. Zgolj splošne navedbe o skupnih stroških zaradi zamude gradnje, o stanju objektov in o nastanku škode zaradi nepravočasne izpolnitve obveznosti do poslovnih partnerjev, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo izkazovati nastanka škode v zvezi z ustavitvijo gradbenih del zaradi uskladitve s prvotnim enotnim dovoljenjem. Dokazov za nastanek takšne škode pa tožeča stranka ni predložila niti v pritožbi, s katero se sklicuje le na stanje nedokončanosti objektov in na fiksne stroške gradbišča, inženiringa, prodaje objektov in kreditnih pogodb ter na izgubo obresti od vloženega kapitala in zmanjšanje planiranega dobička.

Priloženo dokazilo o obveznostih za mesec avgust 2000 je neupoštevno, ker takrat izpodbijana odločba tožene stranke še ni bila izdana.

Neupoštevni pa so tudi pritožbeni ugovori v zvezi z inšpekcijsko odločbo o odstranitvi mansarde na objektu A, saj ta odločba ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.