Jedro

Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj tožena stranka ni obrazložila, kaj razume kot obračunavanje in plačevanje obveznosti po ZZRZI (drugi odstavek 6. člena), v zvezi s čimer naj bi se uporabil davčni zakon. Sodišče je zato tožbi ugodilo.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije št. 4932-1300164-5 z dne 10. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino vlogo za odlog plačila dolga iz naslova prispevkov za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, ki jo je vložila dne 21. 11. 2013. V obrazložitvi navaja, da Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) ne vsebuje določb glede odloga, obročnega plačila, odpisa oziroma delnega odpisa dolga iz naslova omenjenega prispevka, niti skladu ne daje pooblastila, da bi o tem odločal. Ker ne gre za pravno zadevo, je treba vlogo zavreči na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral biti v zadevi uporabljen 102. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki omogoča odlog plačila davka, tožnica pa izpolnjuje pogoje, ki jih ZDavP-2 predpisuje za odlog in je v zvezi s tem predložila tudi dokaze. Meni, da sklad ni imel pravne podlage za zavrženje njene vloge. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da se v skladu z ZZRZI davčni zakon uporablja le za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, poleg navedenega pa se na podlagi osmega odstavka 65. člena ZZRZI davčni zakon uporablja le še v primeru vračila preveč plačanega zneska prispevka. Napotilo iz 6. člena ZZRZI na uporabo ZDavP-2 torej velja samo v izrecno navedenih primerih. Pri tem navaja, da obročno plačevanje že po ureditvi v ZDavP-2 ne sodi med določbe o obračunavanju in plačilu davka, temveč se ureja v posebnem poglavju o izpolnitvi obveznosti. Poleg tega iz 110. člena ZDavP-2 izhaja, da v obravnavanem primeru uporaba 102. člena ZDavP-2 ne pride v poštev, saj davčni organ opravlja le izvršbo, ne vodi pa knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri obravnavanega prispevka. Poleg tega meni, da odpis, delni odpis in odlog prispevka pomeni takšen poseg v zakonsko obveznost plačila prispevka, da bi moral biti, tako kot uvedba prispevka, izrecno predviden z zakonom, ter da zgolj splošno napotilo na uporabo drugega zakona za možnost uvedbe obročnega plačila ne zadošča. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

ZZRZI v 6. členu določa, da se v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena (prvi odstavek). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka pa se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek (drugi odstavek). Gre za ZDavP-2, ki med drugim ureja tudi obračunavanje in plačilo davkov (1. člen).

Izpodbijani sklep se glede dovoljenosti tožnikove vloge z vidika drugega odstavka 6. člena ZZRZI ni opredelil, saj je v njem navedeno le, da ZZRZI ne vsebuje določb glede odloga, obročnega plačila, odpisa oziroma delnega odpisa dolga. Drugostopenjski organ sicer omenja drugi odstavek 6. člena, vendar meni, da je prvostopenjski organ kljub tej določbi pravilno zavrgel tožničino vlogo. Ker pa ni pojasnil, kaj razume kot obračunavanje in plačevanje obveznosti po ZZRZI, v zvezi s čimer naj bi se uporabil davčni zakon, odločbe ni mogoče preizkusiti (bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

Toženka v odgovoru na tožbo sicer navaja, da naj bi se ZDavP-2 uporabljal le za obračunavanje in plačevanje obveznosti po ZZRZI in v primeru vračila preveč plačanega zneska prispevka iz osmega odstavka 65. člena ZZRZI. Vendar meni, da obročno plačevanje že po ureditvi v ZDavP-2 ne sodi med določbe o obračunavanju in plačilu davka, na katere napotuje 6. člen ZZRZI. S tem stališčem pa se sodišče ne strinja, saj je omenjeni člen uvrščen v drugi del ZDavP-2 (davčni postopek) – tretji del je davčna izvršba –, v VII. poglavje (izpolnitev davčne obveznosti), in v prvem odstavku določa, da lahko organ dovoli odlog plačila /.../. To pomeni, da se določba 102. člena ZDavP-2 nanaša na plačevanje obveznosti. Takšno stališče izhaja tudi iz sodb Upravnega sodišča RS, Zunanjega oddelka v Novo Gorici, opr. št. III U 338/2013 z dne 17. 4. 2014 in III U 346/2013 z dne 15. 5. 2014. Sodišče se strinja s toženko, da v konkretnem primeru o odlogu ali obročnem plačilu obravnavanega prispevka (102. člen ZDavP-2) ne bi mogel odločati davčni organ. V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDavP-2 se namreč 102. člen ne uporablja za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. Vendar v tej zadevi ne gre za vprašanje pristojnosti davčnega organa, ampak za vprašanje, ali mora organ, ki odloča o prispevku za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov in o tem vodi evidenco, uporabiti 102. člen ZDavP-2 ter zavezancu, če so za to izpolnjeni pogoji, omogočiti npr. plačilo po obrokih, šele ob zamudi s plačilom obroka pa sprožiti izvršbo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijani sklep odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).