Jedro

Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe, ki so usmerjene v izpodbijanje prvostopenjskega zaključka o nezakonitem poslovnem modelu toženke. V povezavi s tem pritožba nasprotuje pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča RS, ki je v sporih, v bistvenem podobnih obravnavanemu (kot toženka je tudi nastopala ista pravna oseba kot v tem sporu), ugotovitev o zlorabi poslovnega modela navezalo na okoliščine, značilne tudi za ta spor (nezakonito delovanje IPS, odvisnost IPS od toženke, nepretrganost dela tožnika pri toženki, vključenost v njen organiziran delovni proces itd.). Vendar pa toženka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana tudi pri sojenju v tem sporu, ne more biti uspešna. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen URS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2. in 74. člen URS), ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč revizijskega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: v I. točki izreka tako, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja do vključno 24. 11. 2019; v prvem odstavku VIII. točke izreka pa tako, da se tožeči stranki prisojeno denarno povračilo zniža na znesek 7.929,32 EUR; v presežku, za plačilo 1,32 EUR, obračun davkov in prispevkov od tega zneska ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2024 dalje, pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od vključno 10. 10. 2019 (točka I izreka) in nezakonitost prenehanja delovnega razmerja med strankama 9. 10. 2019 (točka II izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku od vključno 10. 10. 2019 do vključno 24. 11. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in tožnika prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja in dodatno pokojninsko zavarovanje pri Kapitalski družbi d. d., vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ (točka III izreka). Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti prikrajšanje iz naslova razlike med dejanskimi prejemki iz naslova plače oziroma nadomestila in plačo, ki bi jo prejel kot delavec toženke, od vključno oktobra 2014 do vključno 24. novembra 2019, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe (točka IV in V izreka). Toženki je naložilo še, da tožniku za leta od vključno 2014 do vključno 2019 plača poslovno uspešnost in božičnico v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe (točka VI izreka); in regres za letni dopust za leta od vključno 2015 do vključno 2019, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe; višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka VII izreka); ter da tožniku od denarnega povračila v višini 7.930,64 EUR obračuna davke in prispevke, neto znesek pa mu nakaže z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2024 dalje; višji zahtevek iz naslova denarnega povračila je zavrnilo (točka VIII izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 628,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IX izreka).

2. Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodba ni ustrezno obrazložena. Ni naveden akt, iz katerega bi izhajalo, da je bil tožnik v obdobju od 10. 10. 2019 do 24. 11. 2019 v delovnem razmerju s toženko. Vrhovno sodišče RS je že večkrat presojalo v bistvenem podobna razmerja, vendar toženka njegovih stališč ne sprejema, saj predstavljajo poseg v 22. in 74. člen URS. Ta stališča so tudi v nasprotju s tistimi, ki jih je revizijsko sodišče predhodno sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. V njem je obrazložilo, da je treba delavce, ki so zaposleni pri IPS, obravnavati kot delavce delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja dela delavcev uporabniku, tudi če IPS ni registriran za to dejavnost. Razlog, da je revizijsko sodišče spremenilo stališče, je v ugotovljeni zlorabi poslovnega modela, ki pa v tem sporu ni podana. Dejanskih okoliščin, ki bi jo utemeljevale, sodišče prve stopnje ni presojalo. Ni razloga za uporabo najstrožje sankcije, to je, za naložitev odgovornosti toženki, kot da je dejanski delodajalec tožnika. Revizijsko sodišče ni pojasnilo, zakaj ni možno doseči varstva delavca z milejšimi ukrepi (npr. z uporabo določb 59. do 63. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kaj razlikuje začasno opravljanje dela od trajnega opravljanja dela. IPS je samostojni gospodarski subjekt, zato ni mogoče sklepati o njegovi odvisnosti od toženke. Toženka ni bila formalni ali dejanski delodajalec tožnika, zato ne more odgovarjati enako kot delodajalec. Poudarja, da sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe ni zamejilo trajanja delovnega razmerja, za katerega očitno šteje, da naj bi prenehalo 24. 11. 2019. Izpodbija tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Podlaga za priznanje pravic do 10. 10. 2019 ne obstaja. Tožnik glede vtoževanih terjatev ni podal ustreznih trditev, ni predložil ustreznih dokazov in ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti. Ni dokazal, da bi ga toženka štela za povprečnega delavca, če bi bil pri njej v delovnem razmerju, zato ne more biti upravičen do dodatkov v povprečni višini. Dodatki so se delavcem izplačali le, če so izpolnjevali za to predpisane pogoje. Za izračun prikrajšanja bi bilo mogoče upoštevati kvečjemu povprečno osnovno plačo, povečano za rast dodane vrednosti. V delu, ki se nanaša na regrese, poslovno uspešnost in božičnico, sodbe ni mogoče preizkusiti. Denarno povračilo, ki ga je sodišče odmerilo po 118. členu ZDR-1, je pretirano in predstavlja kaznovalno odškodnino. Sodišče je uporabilo nepravilno osnovo za njegovo odmero. V okviru odločitve o stroških postopka bi bilo treba denarne zahtevke presojati ločeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijani del sodbe ni ustrezno obrazložen. Prvostopenjsko sodišče je ugodilni del sodbe (tako v zvezi z obstojem delovnega razmerja kot glede denarnih zahtevkov) utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, zato je bil preizkus izpodbijanega dela sodbe mogoč.

5. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bil tožnik od 26. 3. 2011 do 9. 10. 2019 v delovnem razmerju z družbo A. d. o. o. Ta mu je 5. 9. 2019 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (prenehala je poslovati s toženko, ki je bila njena edina poslovna partnerka, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnika). Tožnik je vtoževal priznanje obstoja delovnega razmerja s toženko in pripadajoče pravice.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah XX Pd 192/2019 v zvezi s Pdp 194/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A. d. o. o. (t. i. IPS - izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo. Drugih dejavnosti družba A. d. o. o. ni opravljala. Sicer pa tudi za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku,1 torej te dejavnosti ni smela opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje tožnika tudi za čas formalne zaposlitve v družbi A. d. o. o., za katerega je odgovorna toženka.

7. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje izhajalo iz istega zaključka, to je, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. preko toženkinega nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Pritožba se zmotno sklicuje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), 8. člena ZPP ter 22. in 25. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ker naj bi sodišče prve stopnje tega zaključka ne obrazložilo. Oprlo ga je namreč na ugotovitve o tem, da je bila edina dejavnost družbe A. d. o. o. nezakonito posredovanje delavcev (tudi tožnika) toženki, da je bil tožnik dejansko nepretrgano vključen v organiziran delovni proces pri toženki in je delal pod njenim nadzorom ter pod njenimi navodili, ter da so elementi delovnega razmerja dejansko obstajali med tožnikom in toženko.

8. Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe, ki so usmerjene v izpodbijanje prvostopenjskega zaključka o nezakonitem poslovnem modelu toženke. V povezavi s tem pritožba nasprotuje pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča RS, ki je v sporih, v bistvenem podobnih obravnavanemu (kot toženka je tudi nastopala ista pravna oseba kot v tem sporu),2 ugotovitev o zlorabi poslovnega modela navezalo na okoliščine, značilne tudi za ta spor (nezakonito delovanje IPS, odvisnost IPS od toženke, nepretrganost dela tožnika pri toženki, vključenost v njen organiziran delovni proces itd.). Vendar pa toženka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana tudi pri sojenju v tem sporu, ne more biti uspešna. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen URS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2. in 74. člen URS), ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč revizijskega sodišča. 9. Nepretrgane, več kot osemletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Pritožba zato zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijanem delu sodbe ne bila pojasnjena razlika med začasnim in trajnim (nepretrganim) opravljanjem dela. Nadalje je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A. d. o. o. samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od toženke. Da slednje ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženko družba A. d. o. o. tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot je družba A. d. o. o. navedla v odgovoru na tožbo,3 je dejansko morala podati odpovedi iz poslovnega razloga vsem delavcem, v podani odpovedi tožniku pa je tudi navedla, da je toženka, ki je njen edini naročnik, spremenila dosedanji način poslovanja z IPS, zaradi česar se je družbi A. d. o. o. zmanjšal obseg dela in je postala plačilno nesposobna). Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da to, da družba A. d. o. o. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela.4 Prav tako zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka ni bila dejanski delodajalec tožnika in da so bila vsa njena navodila, katero storitev je treba opraviti in kako, druge njene aktivnosti glede vodenja pristanišča (za kar je imela koncesijo), njeno komuniciranje z delavci IPS, namenjeni le zagotavljanju rezultatov podjemne pogodbe, katero je imela sklenjeno z IPS. Družba A. d. o. o. bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces (torej bi v zameno za plačilo opravljal delo, ki bi vsebinsko spadalo na področje dejavnosti, s katero se je ta nezakonito ukvarjala, ter bi to dejavnost opravljal po njenih navodilih in pod njenim nadzorom), kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. dolžan opravljati delo luško transportnega delavca, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja družbe A. d. o. o. z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je le pri njej lahko opravljal delo luško transportnega delavca.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo podlage (individualnega akta), na podlagi katere je štelo, da je bil tožnik pri toženki od 10. 10. 2019 do 24. 11. 2019 v delovnem razmerju. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da gre za obdobje brezposelnosti tožnika po prenehanju delovnega razmerja z družbo A. d. o. o. (potrjeno z izpisom iz ZZZS). Kot je bilo pojasnjeno že v prvem sojenju, enako pa izhaja tudi iz izpodbijanega dela sodbe, je bila tožnikov dejanski delodajalec toženka. Ker mu ta ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, mu je delovno razmerje pri njej prenehalo nezakonito. Za čas brezposelnosti je zato sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki z vsemi pravicami. Drži pritožbena navedba, da tožbenemu zahtevku za priznanje delovnega razmerja pri toženki za čas do vključno 9. 10. 2019 ni bilo ugodeno (ker tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko), kar pa ne vpliva na drugačno odločitev o tožbenem zahtevku za čas od 10. 10. 2019 do 24. 11. 2019. Ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. je bila dejanska delodajalka tožnika ves čas toženka, vendar mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko, ko je bil tožnik brezposeln, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej. Ker je bil zaradi presoje sodišča o utemeljenosti predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v predhodnem sojenju pravnomočno zavrnjen zahtevek za reintegracijo tožnika nazaj k toženki, mu je delovno razmerje pri njej v izpodbijanem delu sodbe utemeljeno priznano za čas brezposelnosti (nato se je zaposlil pri drugem delodajalcu).

11. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe ni zamejilo trajanja delovnega razmerja med strankama do vključno 24. 11. 2019, kot je to obrazložilo in kot je odločeno v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama (od vključno 10. 10. 2019) do vključno 24. 11. 2019 (358. člen ZPP).

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi pritožba vztraja, da bi bila toženkina odgovornost lahko kvečjemu subsidiarna, in njeno zatrjevanje, da tožnik tudi sicer ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti, na podlagi katerih naj bi bil upravičen do razlike v plači. Na te navedbe je pritožbeno sodišče odgovorilo že v predhodni sodni odločbi Pdp 194/2022. Kot je pojasnilo, glede na stališče Vrhovnega sodišča RS5 odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbo A. d. o. o. (in kasneje, do njegove zaposlitve pri drugem delodajalcu) je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.

13. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov. Tožnik je trdil, da od družbe A. d. o. o. ni prejemal prihodka, ki bi bil primerljiv toženkinim zaposlenim, saj je bil prikrajšan glede plačila osnovne plače, nadur, delovne uspešnosti, stalne pripravljenosti, trinajste plače, regresa. Navedel je, kateremu toženkinemu delovnemu mestu je bil primerljiv (luško transportni delavec – signalist, na delovnem mestu „KV LTD”) in opisal težke pogoje dela (izmensko delo, brez potrebnega počitka, stalna pripravljenost oziroma razpoložljivost, neenakomerno razporejen delovni čas, delo v mrazu, vročini). Ne drži torej, da ni navedel podatkov o konkretnem delu, ki ga je opravljal, saj je to navedel že v tožbi, še podrobneje pa v prvi vlogi, toženka pa temu konkretizirano ni oporekala. Zatrdil je, da je v vsak mesec opravil minimalno 50 ur nad polnim delovnim časom. V ponovljenem sojenju, v katerem je sodišče izvedlo tudi dokaz z izvedenko finančne stroke, je tožbeni zahtevek specificiral tako, da je zahteval prikrajšanje iz naslova vseh terjatev v višini, ki jo je izračunala izvedenka. Razliko v plači je zahteval za vsak mesec posebej, zato nasprotna pritožbena navedba ni utemeljena. Glede na vse navedeno je torej tožnik podal ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Kar se tiče dokaznega bremena, je tiste dokaze, s katerimi je razpolagal, predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke oziroma da naj izračun pripravi toženka. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je utemeljeno predlagal njihovo pridobitev od toženke. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

14. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi bil tožnik upravičen kvečjemu do osnovne bruto plače na konkretnem delovnem mestu in eventualno dodatka za RDV (rast dodane vrednosti). V tem primeru bi bil namreč prikrajšan za dodatke oziroma izplačila, do katerih so bili skladno s toženkinimi akti upravičeni tožniku primerljivi delavci toženke. Kot dejanska delodajalka je bila toženka dolžna tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem.

15. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da izračun (razlik v plači) ne bi smel temeljiti na povprečni vrednosti izplačil na delovnem mestu luško transportni delavec, ker tožnik ni dokazal, da bi ga toženka štela za povprečnega delavca, če bi bil pri njej v delovnem razmerju. Toženka temu, da je bil tožnik primerljiv s povprečnim delavecem, ni konkretizirano ugovarjala. Temu ne ugovarja niti v pritožbi. Toženka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja.

16. Toženka z ničemer ne konkretizira, kakšen plačni položaj bi kot dejanska delodajalka, glede na vsebino dela, ki ga je tožnik opravljal pri njej, temu v vtoževanem obdobju morala zagotavljati z vidika podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala tudi zanj, če bi toženka ravnala zakonito in ne bi zlorabila poslovnega modela sodelovanja. Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje dodatkov iz toženkine podjetniške kolektivne pogodbe. Okoliščina, da je izvedenka pri izračunu prikrajšanja izhajala iz toženkinih podatkov o povprečni plači tožniku primerljivih delavcev, glede na vse obrazloženo ne more biti več sporna, pritožbeni očitek, da tožnik ni upravičen do dodatkov v povprečni višini, ker ni dokazal, da je povprečni delavec, pa je neutemeljen.

17. Pritožbeni očitek, da tožnik ni konkretiziral trditev, čeprav je toženka v spis vložila evidence delovnega časa, ni utemeljen. Toženka je res predložila evidenco prihodov in odhodov tožnika z njenega območja, a le za krajši čas vtoževanega obdobja (od 6. 1. 2018 do 30. 9. 2019), pri čemer pa je že v odgovoru na tožbo poudarila, da ta evidenca ne predstavlja beleženja delovnega časa, ker je le-to bistveno širši pojem, pri katerem je treba paziti tudi na druge kategorije kot so počitki, nadure idr. Utemeljenost pritožbenega zatrjevanja, da bi bilo v sporu mogoče odločiti zgolj na podlagi podatkov, ki bi jih moral navesti tožnik, izključuje tudi toženkina trditev v šesti pripravljalni vlogi, da morebitnih evidenc, ki bi jih vodil tožnik, ni mogoče šteti za verodostojne, ker jih toženka ni potrdila in z njimi ni bila seznanjena. Odgovornosti za tožniku povzročeno prikrajšanje pri plači se toženka ne more izogniti niti z (nepravilno) trditvijo, da tožnik ni bil njen delavec, zaradi česar ji zanj ni bilo treba voditi evidenc v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 in nadaljnji). Glede na vse navedeno je tožnik v ponovljenem sojenju utemeljeno vztrajal, da naj se za izračun prikrajšanja upošteva povprečna plača primerljivih mu delavcev toženke.

18. Zmotna je pritožbena navedba, da prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnico ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kar se tiče temelja, je prvostopenjsko sodišče ustrezno obrazložilo, da je toženka (kot dejanska delodajalka) odgovorna tožniku za prikrajšanje tudi za čas, ko je bil delavec družbe A. d. o. o. V zvezi z odločitvijo po višini je obrazložilo, da je tožnik specificiral tožbeni zahtevek glede na podatke o pripadajočih prejemkih, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in ki jih je povzelo tudi v razloge sodbe. Preizkus izpodbijanega dela sodbe je bil zato mogoč, toženka pa niti v prvostopenjskem postopku niti v pritožbi ni oporekala bruto zneskom prikrajšanj, ki po izračunu izvedenke (izdelanem tudi upoštevaje podatke toženke) pripadajo tožniku. V pritožbi pavšalno uveljavljane nejasnosti in nasprotja v razlogih sodbe pritožbeno sodišče prav tako ne ugotavlja.

19. V okviru pritožbenih razlogov glede višine tožbenega zahtevka toženka le posplošeno očita, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o plačilu razlik v plačah in drugih denarnih zahtevkov poseglo v ustavni pravici toženke iz 22. in 25. člena URS. Tudi sicer pritožbeno sodišče ne ugotavlja okoliščin, ki bi ta očitek utemeljevale.

20. Ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi med strankama sodno razvezalo, je toženki naložilo plačilo denarnega povračila v višini štirih plač. Pritožba zmotno navaja, da tako odmerjeno povračilo pomeni kaznovalno odškodnino in s tem kršitev 2., 14. in 22. člena URS. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo kriterije, ki so v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 določeni za odmero povračila. Ker je ugotovilo, da je bila tekom formalne zaposlitve tožnika v družbi A. d. o. o. njegov dejanski delodajalec toženka, je celotno obdobje takšnega prikritega delovnega razmerja s toženko (dobrih osem let) pravilno upoštevalo v okviru kriterija trajanja delavčeve zaposlitve. Glede na to je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi bilo kot trajanje delovnega razmerja mogoče šteti le čas od 10. 10. 2019 do 24. 11. 2019 (delovno razmerje, ki mu je bilo priznano pri toženki za čas siceršnje brezposelnosti). Pritožba meni, da se pri odmeri denarnega povračila sodišče ne bi smelo sklicevati na zlorabo poslovnega modela, kar pa ne drži. To okoliščino je utemeljeno upoštevalo v okviru okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar je eden od zakonskih kriterijev za odmero povračila. Upoštevaje obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša, da znesek štirih plač predstavlja pravično denarno povračilo.

21. Pritožba pa utemeljeno navaja, da za odmero denarnega povračila ni bila upoštevana pravilna osnova. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 osnovo predstavlja povprečje plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma v konkretnem primeru, ko toženka ni podala odpovedi, povprečje plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja z njo. Pred dnem nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (9. 10. 2019) so bile po podatkih izvedenskega mnenja zadnje tri izplačane plače tožniku naslednje: za avgust 2019 (datum izplačila 18. 9. 2019), za julij 2019 (16. 8. 2019) in za junij 2019 (18. 7. 2019). Sodišče prve stopnje je povprečje nepravilno izračunalo izhajajoč iz plač za julij, avgust in september 2019, prav tako ni upoštevno povprečje plač za maj, junij in julij 2019, za kar se zavzema pritožba. V okvir izplačane oziroma pripadajoče plače je treba šteti tudi znesek, ki je bil tožniku prisojen iz naslova razlike v plači v tem sporu. Osnova za odmero denarnega povračila tako znaša 1.982,33 EUR (gre za povprečje seštevka zneskov: 1.861,41 EUR za junij 2019, 2.212,11 EUR za julij 2019, 1.873,46 EUR za avgust 2019), štirikratnik plače oziroma pripadajoče denarno povračilo pa znaša 7.929,32 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP prvi odstavek VIII. točke izreka prvostopenjske sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo navedeni znesek denarnega povračila (z že prisojenimi obrestmi). V presežku, za plačilo 1,32 EUR, obračun davkov in prispevkov od tega zneska ter plačilo neto zneska z obrestmi od 22. 4. 2024 dalje, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

22. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Odločitev o utemeljenosti denarnih tožbenih zahtevkov je bila odvisna od poprejšnje presoje sodišča, ali je bila toženka dejanska delodajalka tožnika. Navedeno pomeni, da je bila odločitev o vseh vtoževanih denarnih terjatvah neločljivo povezana s presojo obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja med strankama. V takšnem primeru pa ločeno obravnavanje stroškov postopka, za katerega se zavzema pritožba, ni utemeljeno.

23. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

24. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

1 Druga odstavka 163. in 166. člena ter 167. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadaljnji). 2 VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 idr. 3 Zaradi izbrisa družbe A. d. o. o. iz sodnega registra v posledici končanega stečajnega postopka, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 8. 2020 tožbo zoper njo v tem sporu zavrglo. 4 Prim. VIII Ips 8/2022. 5 Gl. sodne odločbe, citirane v opombi št. 2.