Jedro

Rezultat dokaznega postopka je bil enak presoji stečajnega upravitelja: sklenjene pogodbe o odstopu terjatev med pravdnima strankama (in ostalimi petimi podjetji, katerih edini lastnik in direktor je toženec), so toženca kot upnika postavile v privilegiran položaj proti drugim upnikom stečajnega dolžnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti: ugotovilo je, da sklenitev skupno šestih pogodb o odstopu terjatev med pravdnima strankama in petimi posameznimi podjetji ni imela učinka proti stečajni masi in je zato tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso neupravičeno pridobljeno premoženje v višini 5,634.390,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizija se najprej sklicuje na vse pritožbene očitke. Pritožbenemu sodišču nato očita, da v obrazložitvi sodbe prihaja nekoliko samo s seboj v nasprotje, saj uporablja dikcijo obrazložitve: da je iz podatkov spisa mogoče celo zanesljivo "povzeti", pri čemer ne navede, kaj je mogoče oz. kaj je zanesljivo. V nadaljevanju revizija obširno razlaga okoliščine, v katerih je tožena stranka kot direktor tožeče stranke, sestavila sanacijski program, ki ga ja potrdil Sklad Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva, hkrati pa je Ministrstvo za finance izdalo poroštveno izjavo za pokritje kredita, kar bi družbi omogočalo, da bi dosegla cilje, za katere je bila ustanovljena. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, v katerem mora revident določno in izrečno navesti očitke glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni dovoljeno vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Glede na take določbe torej revizijsko sodišče ne sme upoštevati sklicevanja na pritožbene navedbe. Te so že bile preizkušene v pritožbenem postopku, revizija pa ne zatrjuje, da pritožbeno sodišče na katerega izmed pritožbenih očitkov ni odgovorilo.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP/77) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Ni razumljivo, kaj revizija očita z navedbo, da pritožbeno sodišče prihaja "nekoliko samo s seboj v nasprotje". Izraz "mogoče" pa v tej stavčni in pomenski zvezi izraža možnost (danost), ki je rezultat podatkov v spisu (primerjaj SSKJ, str. 565 in 568). Da je to res zanesljivo, torej da ne dopušča nobenega dvoma, je ocena, ki je pridržana sodišču, ko ponujene možnosti (predlagane dokaze) presoja skladno z 8. členom ZPP/77; torej vse skupaj in vsakega posebej. Nasprotje med določenimi ugotovitvami lahko res obstoji, ali pa ga sploh ni - ne more pa biti nasprotje le nekolikšno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe so zelo jasno zapisane bistvene dejanske ugotovitve, ki so povzete iz podatkov spisa.

Revizijsko sodišče je zato moralo presoditi, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Ko revizija ponavlja toženčevo oceno glede finančnega stanja tožeče stranke, ponavlja razloge in ugovore, ki so že bili presojeni v postopku na prvi in drugi stopnji. Dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno, ne dopušča nobenega dvoma v ugotovitev, da je toženec moral in mogel vedeti za finančni položaj tožeče stranke. Bil je edini lastnik in direktor tako tožeče stranke, kakor tudi vseh petih pravnih oseb, ki so z njim in tožečo stranko sklenile pogodbe o odstopu terjatev. Te pogodbe so bile sklenjene v obdobju pred uvedbo stečajnega postopka, ki ga stečajni upravitelj mora preveriti in ugotoviti, ali je stečajni dolžnik s kakšnim pravnim dejanjem privilegiral posameznega upnika glede poplačila njegove terjatve (125. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ZPPSL). Če tako pravne dejanje ugotovi, ima pravico s tožbo le-to izpodbijati. Rezultat dokaznega postopka je bil enak presoji stečajnega upravitelja: sklenjene pogodbe o odstopu terjatev med pravdnima strankama (in ostalimi petimi podjetji, katerih edini lastnik in direktor je toženec), so toženca kot upnika postavile v privilegiran položaj proti drugim upnikom stečajnega dolžnika.

Revizija ne pove, v čem naj bi bilo kršeno materialno pravo v tej pravdni zadevi. Po presoji revizijskega sodišča je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno in je revizijski očitek neutemeljen. Ker je revizijski preizkus izpodbijane sodbe pokazal, da očitki v reviziji niso utemeljeni, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).