Jedro

Dolžnik v ugovoru priznava obstoj dolga, nasprotuje pa plačilu obračunanih obresti, ker te niso bile dogovorjene. Dolžnik je s tem sicer navedel dejstva, s katerimi je svoj ugovor utemeljeval, vendar so ta presplošna, da bi jih bilo mogoče upoštevati. Dolžnik namreč ne pove ali gre za pogodbene ali zamudne obresti, za svoje trditve pa tudi ni ponudil ustreznih dokazov, kot to predpisuje določilo 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato ugovor ni obrazložen in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega.

Izrek

Pritožba (ugovor) se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Zahteva upnika za povrnitev stroškov odgovora na ugovor se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 30.4.1999 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Zoper ta sklep je dolžnik dne 8.5.1999 vložil ugovor, v katerem navaja, da dolg namerava poravnati takoj, ko bo to mogoče, in predlaga, da upnik zniža svojo terjatev za obresti, ker te niso bile dogovorjene.

Upnik je na ugovor odgovoril in predlagal, da sodišče ugovor zavrne, ker ta ni obrazložen v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ, pri tem pa priglasil stroške odgovora na ugovor.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljenega (po 2. odst. 53. člena ZIZ) in ga po 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba (ugovor) ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je najprej preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, morajo biti zanje v ugovoru priloženi tudi dokazi, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Dolžnik v ugovoru priznava obstoj dolga, nasprotuje pa plačilu obračunanih obresti, ker te niso bile dogovorjene. Dolžnik je s tem sicer navedel dejstva, s katerimi je svoj ugovor utemeljeval, vendar pa so ta presplošna, da bi jih bilo mogoče upoštevati. Dolžnik namreč ne pove ali gre za pogodbene ali zamudne obresti, za svoje trditve pa tudi ni ponudil ustreznih dokazov, kot to predpisuje določilo 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato ugovor ni obrazložen in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega.

V zvezi z dolžnikovimi trditvami, da obresti niso bile dogovorjene, pa pritožbeno sodišče dolžniku le pojasnjuje, da je iz podatkov v spisu razvidno, da upnik pravzaprav vtožuje zamudne obresti, do katerih je upravičen na podlagi samega zakona (277. člen ZOR). Ker so zamudne obresti objektivna posledica dolžnikove zamude, to pomeni, da je do teka zamudnih obresti prišlo ne glede na dolžnikovo krivdo za zamudo, takoj, ko dolžnik ni izpolnil obveznosti v rokih, ki so bili določeni za izpolnitev (324. člen ZOR). Zato je dolžnik dolžan poleg neplačanih glavnic plačati tudi natekle zamudne obresti.

Tako so razlogi, ki so pri odločanju pritožbenega sodišča na podlagi 5. odst. 62. člena ZIZ pomembni, lahko le še tisti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 15. členom ZIZ in zadnjim odst. 55. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh razlogov v obravnavanem primeru ni. Zato je pritožbo (ugovor) dolžnika z dne 8.5.1999 zavrnilo kot neutemeljeno in sklep o izvršbi na podlagi 2. odst. 380. člena ZPP/77 in 15. členom ZIZ potrdilo.

Upnik sam trpi stroške odgovora na neobrazložen ugovor, ker ti za izvršbo niso bili potrebni (v smislu 5. odst. 38. člena ZIZ). Po določbi 3. odst. 53. člena ZIZ v zvezi s 1. odst. 61. člena ZIZ namreč odgovor na neobrazložen (neutemeljen) ugovor dolžnika ni predviden.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 29/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99).