Jedro

Ker gre za zaščiteno kmetijo, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je upravnik zapuščine do razdelitve zapuščine eden izmed dedičev, ki na kmetiji živi in ima status kmeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je določilo upravitelja zapuščine in sicer dediča R.S.. Naložilo mu je upravljanje zapuščine z omejitvijo, da za vsako razpolago potrebuje odobritev sodišča. Upravitelju je dovolilo, da do pravnomočnosti sklepa o dedovanju registrira na svoje ime kmetijske stroje, ki so določeni v izreku sklepa.

Proti temu sklepu vlaga laično pritožbo M.M., smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napak v postopku in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne dovoli, da bi bil upravitelj kmetije R.S.. Škodo na kmetiji povzroča brat R., ki ne opravlja dobro dela. Opozarja, da je sama delala na kmetiji, pomagala očetu in bratu. Po očetovi smrti je bilo prodano ogromno živine. Ob cenitvi so bili kupi žagovine, ker so žagali les. Cenitev je bila pomanjkljiva in netočna. Zahtevala bo status kmeta, ki ga lahko dobi. Je nezaposlena in ima možnosti, da bi živela na kmetiji. Sodišče upošteva le navedbo ostalih dedičev, ki živijo in držijo skupaj. Edina dedinja je, ki ne živi na kmetiji. Če gre za zaščiteno kmetijo, ni jasno, kako se je zemlja prepisovala. Predlaga, da se zaščitena kmetija proda in naj se razdeli na enake dele.

Na vročeno pritožbo ostali dediči niso odgovorili.

Ker je vlogi z dne 29.3.1999 in predhodnimi navedbami dedinja smiselno izločevala sodnico, je bilo treba vrniti spis, da sodišče najprej odloči o predlagani izločitvi. Ker je stranka umaknila vlogo in sodnice ne izloča več, je mogoče odločiti o pritožbi.

Med dediči ni spora o tem, da gre za dedovanje zaščitene kmetije. Za to je treba kot pravno podlago uporabiti Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur. list SRS št. 70/95). Vendar je treba po 6. členu ZDKG uporabiti tudi splošne predpise o dedovanju, če ta zakon ne določa drugače. To pomeni, da za skupnost dedičev, kar so dediči vse do konca zapuščinskega postopka, velja določba 145. člena Zakona o dedovanju (Ur. list SRS št. 15/76 in naslednji). Do delitve zapuščine upravljanjajo in razpolagajo z dediščino dediči skupaj. Če pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev (3. odstavek 145. člena ZD). Upravitelj lahko z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je to upravičen po oporoki ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda. V konkretnem primeru je sodišče določilo za upravitelja zapuščine dediča, pritožničinega brata R.S.. Svojo odločitev je obrazložilo tako, da je treba skrbeti za kmetijo, za kar je najbolj pristojen R.S., ki na kmetiji živi in zemljo obdeluje. Pritožnica na kmetiji ne živi in trenutno še nima statusa kmeta.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Dvomi, ki jih v pritožbi izraža pritožnica o tem, da bi R.S. lahko odsvojil stvari oziroma sekal lesa, so neutemeljeni. Za vsako razpolago potrebuje upravitelj soglasje sodišča. Za ostale pritožbene navedbe, o dosedaj domnevno nastali škodi, pa pritožnica ne ponuja dokazov. Če se ne strinja z izvedeniškim mnenjem oziroma cenitvijo, bo lahko to uveljavljala ustrezno v postopku. Ta dejstva na pravilnost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati. Pač pa je treba pritrditi sodišču prve stopnje,da je za obdelavo in upravljanje kmetije treba, da so stroji registrirani in da nekdo opravlja nujne posle.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (380. člen ZPP).