Jedro

Organ sme vlogo zavreči šele, če ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen. Za takšen pravni položaj pa v obravnavani zadevi ne gre, saj je Urad tudi po novi zakonski ureditvi tisti državni organ, ki opravlja naloge organa, pristojnega za verske skupnosti, določene z ZVS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Urada za verske skupnosti Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 4. 7. 2007 odpravi ter zadeva vrne Uradu za verske skupnosti Vlade Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Urad za verske skupnosti Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Urad) na podlagi 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, v nadaljevanju ZUP) zavrgel vlogo tožeče stranke - A.A.A. z dne 15. 4. 2004 za prijavo ustanovitve nove verske skupnosti, ki jo je tožeča stranka vložila v skladu s tedaj veljavnim zakonom Zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS št. 17/76, 42/86 in Uradni list RS, št. 22/91, v nadaljevanju ZPPVS). V izpodbijanem sklepu Urad navaja, da je v prvotnem postopku izdal odločbo št. ... z dne 20. 9. 2004, s katero tožeče stranke ni vpisal v evidenco verskih skupnosti. Upravno sodišče je navedeno odločbo odpravilo s sodbo št. U ... z dne 13. 12. 2005, Vrhovno sodišče pa je s sklepom št. X Ips ... z dne 31. 5. 2007 revizijo Urada zavrglo kot nedovoljeno. V vmesnem obdobju je začel veljati nov Zakon o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/2007, v nadaljevanju ZVS), ki je z dnem 3. 3. 2007 preklical veljavo in z dnem 3. 6. 2007 uporabo ZPPVS. Ker se tožeča stranka sklicuje na ZPPVS (ko pravi: "Kot nam veleva zakon, prijavljamo ustanovitev nove verske skupnosti v Republiki Sloveniji. Prosimo za čimprejšnji vpis v evidenco verskih skupnosti, ki so prijavile svoje delovanje v Republiki Sloveniji"), po mnenju Urada te vloge po starem zakonu ni mogoče obravnavati, zato je vlogo kot nepristojni organ zavrgel. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je v nasprotju z 2., 7., 14. in 155. členom Ustave. Urad je v pravnem pouku izpodbijanega sklepa navedel, da ni možnosti pritožbe zoper izdani sklep, čeprav pritožbo zagotavljata 25. člen Ustave RS in 13. člen ZUP. Kljub temu tožeča stranka spoštuje dani pravni pouk in vlaga tožbo. Urad je po njenem mnenju z izpodbijanim sklepom kršil 7. člen in 4. odstavek 65. člena ZUP. O tem, da je bil Urad ob sprejetju vloge A.A.A. pristojni organ, govorijo vsi dotedanji postopki tožeče stranke in Upravnega sodišča. Dejstvo, da je Urad pristojni organ tudi ob izdaji izpodbijanega sklepa, potrjujejo 15. in 30. člen ZVS ter Sklep o spremembi Sklepa o ustanovitvi Urada Vlade RS za verske skupnosti (Uradni list RS, št. 22/07). Prej veljavni ZPPVS je v 6. in 7. členu govoril o obvezni prijavi delovanja verskih skupnosti in njihovi pravni osebnosti po civilnem pravu, ZVS pa v III. Poglavju določa registracijo cerkva in drugih verskih skupnosti. Izpodbijani sklep je nadalje v nasprotju z 2. členom Ustave, ki vsebuje načelo pravne varnosti. To načelo je po njenem mnenju močno okrnjeno, če lahko pristojni državni organ zavrže formalno pravilno vloženo prijavo delovanja verske skupnosti zaradi napak in samovolje, ki jih je v postopku prijave njenega delovanja zagrešil sam. Urad je v prvotnem postopku zavrnil vpis v evidenco verskih skupnosti, ker je ob presoji statuta napačno tolmačil ustavno določilo o enakosti pred zakonom. Upravno sodišče RS je prav zato razveljavilo zavrnilno odločbo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Tožeča stranka je z dnem vložitve prijave delovanja izpolnjevala vse predpisane in administrativno uveljavljene pogoje za pridobitev pravne osebnosti po civilnem pravu po ZPPVS. Meni, da se mora za osebe, ki so pred uveljavitvijo novega zakona izpolnile pogoje po prej veljavnem zakonu in vložile vlogo za registracijo verske skupnosti, uporabljati prej veljavni zakon, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-206/97 (Uradni list RS 50/98). Drugačno ravnanje Urada bi po njenem mnenju pomenilo kršitev 155. člena Ustave oziroma prepoved povratne rabe pravnih aktov. Ker se je Urad razglasil za nepristojnega v odločanju o registraciji tožeče stranke, je njen položaj glede na položaj drugih verskih skupnosti, ki so v istem času izpolnjevale iste pogoje in so državi tudi prijavile svoje delovanje, še naprej neenak. Tožeča stranka predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter v skladu z 2. in 5. odstavkom 65. člena v povezavi s 7. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US, v nadaljevanju ZUS-1) odloči o stvari tako, da tožečo stranko vpiše v evidenco verskih skupnosti v skladu z ZPPVS in v register verskih skupnosti v skladu s 1. odstavkom 33. člena ZVS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje pravni položaj Urada, pri čemer se sklicuje na različne predpise (Zakon o Vladi Republike Slovenije (Uradni list. RS, št. 24/2005), Sklep o ustanovitvi Urada Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti (Uradni list RS, št. 72/1993 in 22/2007, v nadaljevanju Sklep o ustanoviti Urada) ter Sklep o Generalnem sekretariatu Vlade Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 8/01, 112/04, 110/05). Meni, da Urad ni kršil 7. člena ZUP; tožeča stranka kršitev sicer zatrjuje, argumentov, ki bi dokazovali kršitev, pa ne navaja. Sklicevanje na 4. odstavek 65. člena ZUP Urad utemeljuje z dejstvom, da je dne 3. 3. 2007 ZPPVS prenehal veljati, prav tako je dne 13. 3. 2007 začel veljati spremenjeni Sklep o ustanovitvi Urada, ki je črtal vse pristojnosti Urada glede vodenja evidence verskih skupnosti. Tožeča stranka je zahtevala vpis v skladu z ZPPVS pri tedaj pristojnemu organu, v vmesnem obdobju sta obe pravni podlagi odpadli, zato je Urad, ki ni imel stvarne pristojnosti niti materialnopravne podlage, ravnal, kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa. V prehodnih in končnih določbah ZVS je v 6. odstavku 33. člena nedvoumno določeno, da se po tem zakonu registrirajo vse cerkve in druge verske skupnosti, ki na dan uveljavitve zakona niso vpisane v evidenco verskih skupnosti, ki jo vodi Urad. Urad prijave ni mogel šteti za nepopolno vlogo po ZVS, zato tožeče stranke niso pozvali na njeno dopolnitev, tako je Uradu preostalo le zavrženje njene prijave. Tožena stranka sklepno predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je Urad zaradi stališča, da je nepristojen za odločanje, na podlagi 4. odstavka 65. člena ZUP v ponovnem postopku zavrgel vlogo tožeče stranke za prijavo verske skupnosti z dne 15. 4. 2004. Po presoji sodišča Urad za takšno ravnanje ni imel podlage v citiranem določilu, ki se nanaša le na primere, ko organ ne more ugotoviti, kateri organ je za vlogo pristojen, zato izda sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti. Zakon torej določa, da sme organ vlogo zavreči šele, če ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, kar pomeni, da mora storiti vse, da ugotovi, kateri organ je zanjo pristojen. Za takšen pravni položaj pa v obravnavani zadevi ne gre, saj je Urad tudi po novi zakonski ureditvi tisti državni organ, ki opravlja naloge organa, pristojnega za verske skupnosti, določene z ZVS, kar izhaja tudi iz Sklepa o ustanovitvi Urada, zato tožnik utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Res je sicer, da je star ZPPVS drugače urejal položaj verskih skupnosti in je govoril le o prijavi ustanovitve in delovanja verske skupnosti Uradu (6. člen), medtem ko ZVS podrobno ureja postopek in v primerjavi s staro ureditvijo določa številne nove pogoje, ki jih morajo izpolnjevati cerkve in druge verske verske skupnosti, če se želijo na novo registrirati (določila III. poglavja ZPPVS, členi 13 do 20). Vendar to ne pomeni, da Urad zavrže vse tiste vloge verskih skupnosti, ki so bile vložene po starem ZPPVS in o katerih Urad kot pristojni organ po ZVS še ni odločil do uveljavitve novega zakona. Urad si tako v povezavi s 4. odstavkom 65. člena ZUP napačno razlaga prehodno določbo 6. odstavka 33. člena ZVS, ki določa, da se po novem ZVS registrirajo vse cerkve in druge verske skupnosti, ki na dan uveljavitve niso vpisane v evidenco verskih skupnosti, ki jih je vodil Urad na podlagi Sklepa o ustanovitvi Urada. Ker Urad ni imel podlage za zavrženje vloge tožeče stranke na podlagi 4. odstavka 65. člena ZUP, je sodišče že na podlagi navedene procesne kršitve izpodbijani sklep odpravilo in ni presojalo ostalih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o stvari.

V zvezi s tožbenim zahtevkom, da sodišče samo odloči o stvari, sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da ima sodišče le pod pogoji, določenimi v 65. členu ZUS-1, v sporu polne jurisdikcije pooblastilo, da ob ugotovljeni nezakoniti presojanega posamičnega upravnega akta, nezakoniti upravni akt odpravi in samo odloči o zadevi. Temeljni pogoj za odločanje v sporu polne jurisdikcije je, da to dopušča narava stvari in da dajejo podatki za to zanesljivo podlago ali če je sodišče na glavni obravnavani samo ugotovilo dejansko stanje pod nadaljnjima dvema pogojema (1. točka 1. odstavka 65. člena ZUS-1). Sodišče ugotavlja, da niso podani pogoji za odločanje po citirani določbi 65. člena ZUS-1, saj vloga tožeče stranke ni bila obravnavana po vsebini in odločanje o vlogi tožeče stranke bilo opravljeno zaradi nepravilnega stališča, da je Urad ni pristojen za to upravno zadevo. Urad tako ostalih pogojev ni presojal, zato podatki iz upravnih spisov ne dajejo zadostne podlage za meritorno odločitev. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v svoji odločbi št. U-I-146/98 z dne 24. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 51/98) poudarilo, da iz 157. člena Ustave Republike Slovenije izhaja, da je upravni spor praviloma spor o zakonitosti posamičnega upravnega akta. Iz načela delitve oblasti izhaja, da mora sodna oblast izvrševati svojo funkcijo sodne kontrole nad delovanjem izvršilne veje oblasti, ne pa izvajati upravnoizvršilne funkcije. Če bi sodna veja oblasti vedno meritorno odločala, potem ne bi šlo več za sodno kontrolo, ampak za prevzem upravnega odločanja.

Iz navedenih razlogov je sodišče v tej zadevi odločalo o le zakonitosti posamičnega akta, tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep kot nezakonit odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo Uradu, da v ponovnem postopku odloči o vlogi ob upoštevanju stališča sodišča in v roku, določenem v 4. odstavku 64. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih aktov razvidno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti zaradi bistvenih kršitev določb postopka, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).