Jedro

Pravna podlaga za različne oblike odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo svojcev v povojnem procesu neopravičeno obsojenega in ubitega svojca je glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe v določbah ZOR. Le glede dela odškodninskega zahtevka je neposredna podlaga v 541. členu ZKP (1994), in sicer glede tistega dela v katerem tožnici kot dedinji neopravičeno obsojenega terjana plačilo njegove plače za čas od aretacije do njegove smrti, kar uveljavljata kot podrejeno pravno podlago. Primarno uveljavljana pravna podlaga v tej zadevi ne pride v poštev. Določba 194. člena ZOR ne utemeljuje njunega zahtevka za plačilo plače od smrti dalje, ker se po njej prisoja odškodnina v obliki denarne rente, in sicer za sedanje in bodoče preživljanje, ne pa za daljše obdobje za nazaj (od 1951 do 1978). Tožnici sta izrecno izjavili, da ne uveljavljata revizijskega zahtevka.

Presoja pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti neopravičeno obsojenega in ubitega moža oziroma očeta.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se sedaj v celoti glasi:

1. Pritožbama obeh pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da se sedaj v celoti glasi: "Tožena stranka Republika Slovenija mora plačati - prvotožnici T. L. 3,484.150 SIT z zakonskimi obrestmi od 3.5.1999 dalje in - drugotožnici V. V. 8,900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.1999 dalje in jima povrniti 324.832 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.1999 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Kar zahtevata tožnici več ali drugače, se zavrne".

2. V ostalem se pritožbi obeh pravdnih strank zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Vsaka pravdna stranka trpi svoje pritožbene stroške.

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora povrniti tožnicama 42.840 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2002 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnici sta žena in hči V. L., ki je bil v dachavskih procesih obsojen na smrt in nato ubit. Ker je bila ta sodba leta 1976 v obnovitvenem postopku razveljavljena, kazenski postopek pa nato ustavljen, sta tožnici leta 1993 vložili tožbo, s katero sta od tožene stranke zahtevali plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišči prve in druge stopnje sta v prvem sojenju njun tožbeni zahtevek zavrnili zaradi zastaranja, vendar sta bili s sklepom revizijskega sodišča z dne 28.1.1998 pod opr. št. II Ips 69/96 obe sodbi razveljavljeni in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker zastaranje ni pričelo teči pred 11.10.1990, ko se je prenehal uporabljati 561. člen ZKP 1977, ki je bil ovira za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov tistih obsojencev, ki so bili neopravičeno obsojeni pred 1.1.1954. V novem sojenju je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Prvotožnici je za duševne bolečine zaradi smrti moža prisodilo 7,000.000 SIT, za premoženjsko škodo zaradi izgube moževe plače pa 133.400 SIT. Skupni znesek je zmanjšalo za 4,649.250 SIT, kolikor znaša valorizacija že prejetih zneskov. Zato je odločilo, da mora tožena stranka plačati prvotožnici še razliko 2,484.150 SIT. Drugotožnici je za duševne bolečine zaradi smrti očeta prisodilo 6,000.000 SIT, za premoženjsko škodo zaradi izgube plače kot očetovi dedinji pa še 3.900.000 SIT, skupaj torej 9,900.000 SIT. Kar sta tožnici zahtevali več in drugače, je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnici sta izpodbijali ves zavrnilni del sodbe prve stopnje, tožena stranka pa le višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo prvotožnici odmerilo na 3,500.000 SIT, drugotožnici pa na 3,000.000 SIT. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo obeh tožnic zavrnilo ter v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V izreku je zaradi jasnosti na novo oblikovalo izrek sodbe prve stopnje, da mora tožena stranka plačati drugotožnici 6,900.000 SIT, kar zahteva prvotožnica in kar zahteva drugotožnica več ali drugače, pa zavrnilo. V razlogih je med drugim pojasnilo, da je prvotožnica z že prejetimi in valoriziranimi zneski dobila več, kot znaša odmerjena odškodnina.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje tožnici uveljavljata revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija v obširnih izvajanjih zatrjuje nerazumljivost izreka sodbe druge stopnje, medsebojno nasprotje v samem izreku ter med izrekom in razlogi sodbe, pomanjkanje razlogov o odločilnih vprašanjih in spremembo dejanskega stanja brez pritožbene obravnave. Za odločitev o odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo ne pride v poštev uporaba 194. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), za odločitev o zahtevku za nepremoženjsko škodo pa ne samo 201. člen ZOR. Tožnici sta tožbo vložili na podlagi 541. in naslednjih členov v času vložitve tožbe veljavnega ZKP 1977. Določbe ZOR so le dopolnilnega karakterja. Izhodišče zahtevka za premoženjsko škodo je prikrajšanje tožnic zaradi izostale plače moža oziroma očeta kot prihodka družine, in sicer na družinskega člana. Zato bi 194. člen ZOR lahko predstavljal le okvir za način ugotavljanja višine odškodninskega zahtevka. Gre za restitucijo enake vrednosti v smislu 155., 185., 186., 189. in 190. člena ZOR kot določb dopolnilne narave k ZKP (1994), ki pa je osnova za odločanje v tej zadevi. Pri tem se revizija sklicuje na razloge revizijskega sodišča iz prve revizijske odločbe v tej pravdni zadevi. Glede nepremoženjske škode pa je zmotno sklicevanje samo na 201. člen ZOR, saj ne gre le za odškodnino zaradi izgube svojca, ampak tudi zaradi lastne oziroma direktne škode, ki sta ju utrpeli obe tožnici pred, med, in po procesu, torej zaradi razžalitve dobrega imena in časti, strahu, šikan. Pri znižanju odškodnine za nepremoženjsko škodo se je sodišče druge stopnje oprlo le na teoretično razlogovanje, ki ni konkretizirano in ga zato ni mogoče preizkusiti. Poleg tega ekonomsko stanje države ne more biti slabo, če država izplačuje nezaslužene državne pokojnine, se neutemeljeno pravda itd.. Nesprejemljivi so razlogi, da se je bila prvotožnica dolžna sama preživljati. Tudi če bi bila ves čas zaposlena, bi bila v okviru družine prikrajšana na delu moževega dohodka. Tožnicama pa gre v vsakem primeru odškodnina za tisto, kar bi njun mož oziroma oče prejel kot plačo od dneva aretacije do dneva smrti. Revizija zatrjuje, da sodbi nimata razlogov o zavrnitvi tako imenovanega primarnega in podrejenega zahtevka glede premoženjske škode, ne razume razlogov sodišča druge stopnje na koncu 6. strani in pojasnjuje svoje razumevanje razlogov na začetku 7. strani pritožbene odločbe. Opozarja, da je 541. člen ZKP 1977 neposredna podlaga tožbenega zahtevka brez kakšne zapuščinske mase. Meni, da izpodbijani razlogi sodišča druge stopnje predstavljajo spremembo dejanskega stanja. V nadaljevanju vztraja pri trditvi, da doslej izplačani zneski ne predstavljajo odškodnine, ampak le gole socialne prejemke, ki sta jih sodišči v nasprotju s pogoji iz 336. člena ZOR pobotali s prisojeno odškodnino. Zamudne obresti za odškodnino od premoženjske škode so nepravilno prisojene šele od dneva sodbe, namesto od dneva vložitve tožbe.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Repbulike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabljati še naprej, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona).

Revizija je delno utemeljena.

V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevane procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, prišlo pa tudi ni do revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev. Sodišče druge stopnje je ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke v izreku pod točko I na novo oblikovalo sodbo sodišča prve stopnje, kako se po delni spremembi sedaj glasi, v izreku pod točko II pa je v ostalem delu pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnic zavrnilo in v skladu z zakonskimi določbami potrdilo še izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe prve stopnje. Pri ponovnem oblikovanju izreka sodbe prve stopnje je zaradi jasnosti zajelo celoten sodbeni izrek, torej spremenjeni in nespremenjeni del in tudi (zaradi izostale pritožbe tožene stranke proti odločitvi o prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo) že pravnomočni del sodbe prve stopnje. Prav na več točk razdeljeno prikazovanje sodbenega izreka prve stopnje bi lahko povzročilo nejasnosti, kako se po delni spremembi v celoti glasi sodba sodišča prve stopnje. Zato med izrekoma v točkah I in II sodbe druge stopnje ni zatrjevanega nasprotja. Na ostale uveljavljane procesne kršitve bo revizijsko sodišče odgovorilo v nadaljevanju hkrati z obravnavanjem materialnopravnih vprašanj.

Najprej je treba pojasniti, kako sta tožnici spreminjali tožbeni zahtevek. Revizija namreč govori, da pritožbeno sodišče en zahtevek poimenuje kot primarni, drugega pa kot sekundarni. Tožnici pri tem očitno prezreta, da sta prav oni tisti, ki sta tako oblikovali svoj tožbeni zahtevek glede premoženjske škode ter da sta tudi uveljavljali različno pravno in dejansko podlago tega zahtevka. V tožbi sta zahtevali odškodnino za izgubljeni osebni dohodek (v nadaljevanju plača) moža oziroma očeta. Vsaka od njiju je za čas od 1948 do 1961, ko se je drugotožnica zaposlila, zahtevala po eno tretjino njegove mesečne plače, prvotožnica pa še za nadaljnje obdobje od 1961 do 1978, ko bi mož dosegel pogoje za upokojitev, eno polovico njegove mesečne plače. Zahtevek sta oblikovali v nemških markah in zahtevali plačilo njihove tolarske vrednosti na dan plačila. Kasneje sta zahtevali povrnitev v tolarjih, prvotožnica 25,872.000 SIT, drugotožnica pa 8,736.000 SIT. Na zahtevo sodišča sta na naroku 6.8.1998 pojasnili, da uveljavljata le škodo zaradi izgubljenega zaslužka moža oziroma očeta, ne pa verzijskega zahtevka za stroške preživljanja (tudi v prvi reviziji sta zatrjevali, da ne uveljavljata verzije). Ko sta z vlogo z dne 17.9.1998 spet spremenili tožbeni zahtevek, je prvotožnica za premoženjsko škodo zahtevala enak zahtevek, tokrat z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, za nepremoženjsko pa 19,500.000 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva sodbe. Drugotožnica je tudi zahtevala enak znesek za premoženjsko škodo z obrestmi od dneva vložitve tožbe, za nepremoženjsko škodo pa je zahtevala 16,500.000 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva sodbe. Poleg tega sta uveljavljali še podredni zahtevek, da jima mora tožena stranka za premoženjsko škodo nerazdelno plačati 34,608.000 SIT z enakimi obrestmi, vsaki od njiju pa za nepremoženjsko škodo enak znesek kot v glavnem zahtevku. Znesek 34,608.000 SIT je seštevek glavnih zahtevkov obeh tožnici v zvezi s premoženjsko škodo, zato ni bilo nobene potrebe, da bi ga sploh uveljavljali kot podrejeni zahtevek. Zakaj sta uveljavljali nerazdelno plačilo, je ostalo nepojasnjeno. Na poziv sodišča sta na naroku 21.9.1998 pojasnili, da je višina zahtevka za premoženjsko škodo enaka kot v tožbi, saj sta uporabili uradni tečaj Banke Slovenije, ki je takrat veljal in zato tudi uveljavljata enako škodo. Pojasnili sta še, da primarno uveljavljata odškodnino za izgubljeno preživljanje po ZOR, s podrejenim zahtevkom pa plačo, ki bi jo mož oziroma oče zaslužil v času od aretacije do smrti, ker sta to terjatev podedovali in temelji na ZKP. Kljub taki opredelitvi obdobja pa podrejenega zahtevka nista skrčili.

Pravna podlaga glede samega temelja odškodninske odgovornosti države za povračilo škode neopravičeno obsojeni osebi je v določbah 541. in naslednjih členov ZKP 1977 oziroma sedaj 538. in naslednjih členov ZKP (1994). Vendar te določbe ne urejajo samih oblik škode in njenega povračila. Prav zato imajo glede odškodnine neopravičeno obsojenim določbe ZOR dopolnilni karakter. ZKP (1994) pa nima nobenih določb glede svojcev oziroma bližnjih sorodnikov žrtve neopravičene obsodbe. Zato so zanje v času izdaje sodbe prve stopnje v prvem sojenju v tej pravdni zadevi prišla v poštev splošna pravila obligacijskega prava oziroma ZOR. Pravkar povzeti razlogi prve revizijske odločbe v tej zadevi so jasni. Revizija se zato nanje neutemeljeno sklicuje, ko uveljavlja, da tožbeni zahtevek obeh tožnic temelji predvsem na ZKP. K svojim prejšnjim razlogom revizijsko sodišče le še dodaja, da glede svojcev žrtev neopravičenih povojnih obsodb tudi v času izdaje sedanje sodbe prve stopnje niso še veljali vsi potrebni posebni predpisi, ki bi celovito urejali njihov položaj, postopek uveljavljanja in plačilo odškodnine.

Revizijsko sodišče pritrjuje reviziji, da vsaj del tožbenega zahtevka res temelji na ZKP. Gre za tisti del premoženjske škode, ki ga tožnici uveljavljata kot dedinji terjatve svojega moža oziroma očeta v zvezi s plačo za čas od njegove aretacije do smrti. Uveljavljata ga v svojem podrejenem zahtevku. Po 544. členu ZKP 1977 oziroma enakem 541. členu ZKP (1994) dediči podedujejo oškodovančevo pravico do povrnitve premoženjske škode. Gre torej za pravico žrtve neopravičene obsodbe, za pravico samega neposrednega oškodovanca, ki jo podedujejo njegovi dediči. Podedujejo jo v takem obsegu, kot jo je pridobil neposredni oškodovanec. Ker ta po naravi stvari po smrti ne more biti več subjekt pravic in obveznosti, je jasno, da terjatev lahko podedujejo le v tistem obsegu, kot jo je imel neposredni oškodovanec. Ali povedano malo drugače: dediči neopravičeno obsojenega lahko podedujejo njegovo terjatev za povrnitev plače za čas od prijetja do smrti, za kasnejši čas pa na tej pravni in dejanski podlagi povrnitve plače ne morejo uveljavljati. In ne nazadnje: to je jasno tudi samima tožnicama, saj sta ob postavitvi svojega podrejenega zahtevka sami navedli, da kot dedinji uveljavljata povrnitev plače za čas od njegove aretacije do smrti. V tem smislu je tudi razumeti razloge sodišča druge stopnje o zapuščinski masi na 7. strani njegove odločbe in ne tako, kot zatrjuje revizija.

Revizijski očitek o nerazumljivosti razlogov na koncu 6. strani odločbe druge stopnje ni utemeljen. Ne more biti dvoma, da je pooblaščencu obeh tožnic jasno, da je bilo na prvi stopnji drugotožnici prav iz tega naslova pravnomočno prisojeno 3,900.000 SIT. Zato čudijo njegova izvajanja na koncu 5. strani revizije. Tudi sicer je vprašanje, ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča o utemeljenosti te prisoje, le materialno pravne narave in zato ne more predstavljati nobene od zatrjevanih procesnih kršitev.

Ob večkratnem spreminjanju dejanske in pravne podlage tožbe in tožbenih zahtevkov so nekateri od razlogov obeh sodišč res mogoče kratki, vendar zadostni in jih je zato mogoče preizkusiti. Z nekaterimi od njih polemizira tudi revizija, čeprav pred tem zatrjuje njihovo pomanjkanje.

Ker je podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za povrnitev premoženjske škode obeh tožnic (razen tistega že pojasnjenega dela, ki predstavlja podedovano terjatev neposrednega oškodovanca) v ZOR, ni nobenega razloga, da se ne bi smel za izgubljeno preživljanje uporabljati 194. člen ZOR, ki ureja pravico oseb, ki jih je umrli preživljal. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da se po tej zakonski določbi prisoja odškodnina v obliki denarne rente, in sicer za sedanje in bodoče preživljanje, ne pa za daljše obdobje za nazaj, kot želita uveljaviti tožnici. Zato že iz tega razloga njun glavni tožbeni zahtevek ni utemeljen. Ker je prvotožnica izrečno izjavila, da ne uveljavlja verzijskega zahtevka za preživljanje hčerke (če pa bi ga, bi morala razširiti svoj tožbeni zahtevek), ji odškodnina iz tega naslova ne gre, drugotožnica pa iz tega naslova tudi ne more zahtevati ničesar, ker sama ni zalagala sredstev za svoje preživljanje. V tem okviru je razumeti razloge obeh sodišč o pomanjkanju njene aktivne legitimacije za uveljavljanje izgubljenega preživljanja za nazaj. Zato tudi v tem delu ne gre za zatrjevano procesno kršitev o pomanjkanju razlogov za zavrnitev glavnega tožbenega zahtevka obeh tožnic.

Pojasnjeno je že bilo, da pa tožnicama gre zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo iz podrejeno uveljavljanega pravnega naslova. Kot dedinji sta obe podedovali pravico neposrednega oškodovanca do povračila plače za čas od aretacije v oktobru 1947 do smrti konec leta 1950. Sodišče prve stopnje je iz tega naslova prisodilo drugotožnici odškodnino za obdobje 39 mesecev v višini pol plače, ki bi glede na razmere v času sojenja znašala 200.000 SIT. Zato je toženi stranki naložilo, da mora tej tožnici plačati 3,900.000 SIT. Pri tem je verjetno prezrlo, da je na podlagi istega naslova uveljavljala odškodnino tudi prvotožnica. Sodišče druge stopnje pa je materialnopravno zmotno menilo, da iz tega naslova tožnicama ne gre nobena odškodnina, pri čemer je pravilno poudarilo, da je drugotožnici navedeni znesek že pravnomočno prisojen. Revizijsko sodišče torej ugotavlja, da je 541. člen ZKP (1994) podlaga za prisojo odškodnine tudi prvotožnici kot dedinji neopravičeno obsojenega za enako obdobje. Pri tem poudarja, da je vezano na okvirje, ki jih je uveljavljala sama tožnica že v tožbi in ki jih kasneje ni spreminjala, torej da v tem obdobju uveljavlja plačilo ene tretjine moževe plače. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prvotožnica sama povedala, da je do aprila 1948 še prejemala eno polovico moževe plače (drugo polovico je sodišče prve stopnje prisodilo drugotožnici), za maj in junij 1948 ji je sodišče prisodilo zahtevano tretjino v skupnem znesku 133.400 SIT (kar je treba upoštevati, čeprav je šlo za prisojo iz drugega pravnega naslova), za čas od 1.7.1948 pa ji ni prisodilo ničesar, ker se je takrat že redno zaposlila. Revizijsko sodišče ugotavlja, da prvotožnica kot dedinja na podlagi 541. člena ZKP (1994) utemeljeno zahteva plačilo ene tretjine moževe plače še za čas od julija 1948 do konca leta 1950, torej za 30 mesecev. Uporabljeni način izračuna plače na revizijski stopnji ni več sporen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi neposredni oškodovanec zaslužil dve povprečni plači ali 200.000 SIT, torej v 30 mesecih 6,000,000 SIT. Zahtevana ena tretjina tako znaša še 2,000.000 SIT. Razloge za neutemeljenost celotnega glavnega zahtevka in presežnega podrejenega zahtevka je revizijsko sodišče že pojasnilo.

Revizija je delno utemeljena tudi pri izpodbijanju na pritožbeni stopnji znižane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem sicer neutemeljeno zatrjuje, da zaradi teoretičnega razglabljanja razlogov sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti in pri tem povzema tiste razloge, ki predstavljajo zakonsko besedilo 200. člena ZOR glede meril za prisojo pravične odškodnine. Z materialnopravnega vidika pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje z znižanjem odškodnine prvotožnici od 7,000.000 SIT na 3,500.000 SIT in drugotožnici od 6,000.000 SIT na 3,000.000 SIT preveč poseglo v prisojeno odškodnino. Ves obseg prestanih duševnih bolečin, ki sta jih zaradi smrti moža in očeta trpeli obe tožnici, je razviden v povzetkih izpovedi obeh tožnic na 3. in 4. strani sodbe prve stopnje. Sodišče je v celoti verjelo tožnicama glede njunih psihičnih bolečin in trpljenja ob aretaciji, med procesom in po smrti moža oziroma očeta ter glede kasnejših težav obeh tožnic v nadaljnjem življenju. Gre nedvomno za večji obseg škode kot pri drugih svojcih, ki trpijo zaradi smrti svojega bližnjega na primer v prometni nesreči. To potrjujejo že sama dogajanja in negotovost v času procesa, dolgoletno čakanje na vsaj moralno zadoščenje z rehabilitacijo neopravičeno obsojenega in kasnejše dolgoletno čakanje na pravično denarno odškodnino. Kljub takim ugotovitvam pa revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni podlage za pritožbeno oziroma sedaj revizijsko ponovljeno trditev, da sta v zvezi z obravnavanim dogajanjem tožnici pretrpeli tudi škodo lastnega izvora. Zato je materialnopravna podlaga za odločanje o njunem odškodninskem zahtevku za plačilo nepremoženjske škode le v prvem odstavku 201. člena ZOR. Ob primerjavi s prisojo odškodnine v zadevah, ki so primerljive z obravnavano (na primer II Ips 250/2001), je revizijsko sodišče presodilo, da predstavlja pravično denarno odškodnino za ugotovljeni obseg duševnih bolečin zaradi neopravičeno izrečene in izvršene smrtne obsodbe njunega moža in očeta za prvotožnico znesek 6,000.000 SIT, za drugotožnico pa znesek 5,000.000 SIT.

Prvotožnica je dobila v letu 1985 znesek 600.000 takratnih dinarjev in od 1.1.1985 po 17.000 takratnih dinarjev mesečnega dodatka k pokojnini. Te zneske je dobila na podlagi sklepa takratnega IS SRS z dne 28.2.1985 in izjave z dne 8.3.1985. Po ugotovitvah obeh sodišč je pri tem šlo za delno plačilo odškodnine, kar sta povzeli iz samih listin in tudi izpovedi prvotožnice. Sodišče druge stopnje je v svojih razlogih z navedbo listovne številke oziroma označbo priloge spisa konkretiziralo, kje je zapisana tožničina izpoved oziroma kako je označena listina. V teh podatkih ni nobenega nasprotja med listinami in razlogi sodbe druge stopnje. Revizija uveljavlja tudi protislovje med prvim delom razlogov na 7. strani sodbe druge stopnje in nadaljnjimi razlogi ter še vztraja pri trditvi, da je pri teh plačilih šlo le za socialno pomoč in ne za odškodnino. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v razlogih sodbe ni zatrjevanega nasprotja, saj prvi del predstavlja povzetek pritožbenih navedb obeh tožnic, ki jih sodišče druge stopnje v nadaljevanju ni sprejelo. Sodišče druge stopnje je pri vsakem od spornih vprašanj povzelo najprej razloge ene ali druge pritožbe, nato pa nanje odgovorilo in potem prešlo na naslednje vprašanje. Tudi drugi revizijski očitek ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je potrdilo oceno sodišča prve stopnje, da je pri obravnavanih plačilih šlo za delno plačilo odškodnine. Zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno valoriziralo na razmere v času izdaje svoje sodbe in odštelo od prisojene odškodnine, pri kateri je tako pri nepremoženjski kot premoženjski škodi tudi upoštevalo razmere v času izdaje sodbe. Pri delnem plačilu odškodnine ne gre za medsebojne terjatve nasprotnih strank in za pobotanje, ampak za upoštevanje delnega plačila ene in iste terjatve. Zato je neutemeljeno revizijsko uveljavljanje, da niso obstajali pogoji za pobot. Revizija neutemeljeno zahteva prisojo zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo že od dneva vložitve tožbe. V tej zadevi je sodišče plačo ugotavljalo tako, da je med drugim upoštevalo povprečno plačo v času izdaje sodbe prve sodbe, ne pa v času vložitve tožbe. Tožnici v pritožbi temu nista ugovarjali, saj sta bili tudi sami zainteresirani, da se upoštevajo razmere v času sojenja. Ugoditev njuni pritožbeni in revizijski zahtevi, naj se od tako dosojene višine prisodijo zamudne obresti že za čas odložitve tožbe, bi pomenila vsaj delno dvojno valorizacijo prisojenega zneska, torej materialnopravno zmotno odločitev.

Revizijsko sodišče na koncu povzema, da je prvotožnici prisojena odškodnina za premoženjsko škodo naslednja: 133.400 SIT za maj in junij 1948 (pravnomočno že v postopku na prvi stopnji) in za obdobje od julija 1948 do konca leta 1952 še 2,000.000 SIT (na revizijski stopnji). Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo tej tožnici znaša 6,000.000 SIT. Od skupnega zneska 8,133.400 SIT je treba odšteti valorizirano delno plačano odškodnino v znesku 4,649.250 SIT. Zato mora tožena stranka plačati tej tožnici še razliko 3,484.150 SIT. Drugotožnici je bilo že na prvi stopnji pravnomočno prisojeno 3,900.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo, pravična denarna odškodnina za njeno nepremoženjsko škodo pa znaša 5,000.000 SIT. Zato mora tožena stranka tej tožnici plačati 8,900.000 SIT odškodnine.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi prvega odstavka 395. člena in na podlagi 393. člena ZPP 1977 odločilo kot v izreku te sodbe. Pri ponovnem odločanju o pravdnih stroških je upoštevalo določbe prvega in drugega odstavka 166. člena, prvega in drugega odstavka 154. člena, prvega in drugega odstavka 155. člena ZPP 1977 ter naslednje ugotovitve. Tožeča stranka je v svojem stroškovniku (list.št. 104) priglasila skupne stroške za obe tožnici, saj stroški zastopanja niso opredeljeni za vsako posebej. Zato je sodišče prve stopnje stroške odmerjalo od skupno priglašenega zneska obeh tožnic za posamezno opravljeno dejanje. V taki situaciji sedaj drugačna določitev odškodnine vsaki od tožnic, ki pa je v skupnem znesku enaka, kot je bila na prvi stopnji, ne vpliva na drugačno odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji. Sedaj ista skupna vsota obema tožnicama prisojene odškodnine narekuje odločitev, da vsaka pravdna stranka trpi svoje pritožbene stroške. Tožnicama pa gre njunemu sedanjemu uspehu sorazmerna povrnitev revizijskih stroškov. V razmerju do pritožbene odločbe je prvotožnica uspela z zneskom 4,000.000 SIT, drugotožnica pa z zneskom 2,000.000 SIT. Skupaj sta zahtevali 70,608.000 SIT, na revizijski stopnji je bil sporen ves zavrnjeni del, torej glede na pritožbeno sodbo, ki je samo drugotožnici prisodila 6,900.000 SIT, 63,708.000 SIT. V razmerju do pritožbene odločbe je njuna odškodnina zvišana za 6,000.000 SIT. Zato znaša njun revizijski uspeh približno 10%. Ob upoštevanju že navedenih zakonskih določb in določb odvetniške tarife je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožnicama 42.840 SIT revizijskih stroškov.