Jedro

Ker je izvedenec ugotovil, da so pri tožnici težave zaradi nezgode izzvenele v štirih mesecih, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ki mora biti trajno), ampak začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti po nesreči in s tem povezane duševne bolečine ustrezno ovrednotilo v okviru prisojene odškodnine za telesne bolečine in strah.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa v celoti in se izpodbijana sodba razveljavi glede odločitve o stroških postopka (III. točka izreka) in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev o stroških postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici priznalo iz naslova nepremoženjske škode 5.000,00 EUR(1), iz naslova premoženjske škode pa 418,00 EUR in odločilo, da mora toženka tožnici v 15 dneh plačati še(2) 2.045,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2009 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Proti navedeni sodbi sta se pravočasno pritožili obe stranki.

3. Tožnica se ne strinja z oceno, da težav, ki jih zatrjuje tožnica, ni moč povezati z obravnavanim škodnim dogodkom in meni, da je utemeljeno zahtevala 14.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče se je oprlo na izvedensko mnenje, izpovedb prič pa ni upoštevalo in s tem naredilo napačen materialnopravni zaključek. Sodišče bi moralo odločiti v skladu z 8. členom ZPP po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Ni pomembno, kakšna je medicinska diagnoza poškodbe, pomembno je dejstvo, da oškodovancu nastanejo takšne posledice, ki zmanjšujejo življenjskih aktivnosti, torej, da določenih življenjskih aktivnosti, ki ji jih je opravljal pred nezgodo, ne more več opravljati oziroma jih opravlja težje ali z bolečinami. To pa je tožnica dokazala s pričami. Dejstvo je, da je pred nezgodo degenerativne spremembe, ruptura rotatorne manšete na desni rami in bursitis niso ovirali pri opravljanju njenih vsakodnevnih življenjskih aktivnosti, ki se je po nesreči močno zmanjšala. Potrebovala je pomoč tako pri opravljanju gospodinjskih del, skrbi zase, kot tudi skrbi in negovanju bolnega moža. V nadaljevanju pritožnica povzema izpovedbe prič, iz katerih izhaja, da je tožnica prej lahko normalno skrbela zase in za bolnega moža. Pomoč pred nezgodo je potrebovala le pri kopanju, pri čemer ji je pomagal sin in občasno patronažna sestra. Po nesreči pa ni mogla več skrbeti za moža in še vedno ne more skrbeti zase. Še vedno ji pomagata sestra in sin, poleti se za daljše obdobje preseli k drugi sestri in njeni družini na morje, kjer v celoti skrbijo zanjo. Izvedenčeva ugotovitev, da bolniki takšne vrste, kot je bil tožničin mož, potrebujejo vedno več pomoči, je lahko sicer verjetna in resnična, vendar pa je če bil mož nepokreten že pred nesrečo, kar je izkazano s pričami, slabšanje njegovega stanja ne more prav dosti vplivati na obseg pomoči, ki jo je potreboval. Tudi obrazložitev sodišča prve stopnje glede razlik med mnenjem prof. dr. M. V. in prof. dr. V. S. glede poškodbe ram ni pravilna. Prvi je pogojeval poškodbo ramen v smislu popolne prekinitve rotatorne manšete desne rame in delno leve z dejstvom, da pred poškodbo v medicinski dokumentaciji in po vedenju tožnice, ni imela težav. Iz zdravniškega kartona tožnice je razvidno, da pred poškodbo ultrazvok leve rame ni pokazal natrganine rotatorne manšete v levi rami. Izvedenec S. je na takšno poškodbo le sklepal zaradi svojega stališča, da tožnica na prvem pregledu ni izkazovala tipičnih znakov za poškodbo rotatornih manšet. Sodišče prve stopnje je v sodbi sicer povzelo mnenje obeh izvedencev, delno tudi izpovedbe prič, napravilo pa napačne zaključke. Sprožilni faktor zmanjšanja tožničinih življenjskih aktivnosti je bila nesreča. Če do nesreče ne bi prišlo, ne bi bilo sprožilnega dejavnika, zaradi katerega so tožničine življenjske aktivnosti zelo zmanjšane. Ne strinja se tudi z odmero stroškov postopka.

4. Toženka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka in trdi, da je tožnica uspela le 10 % zahtevka in da temelj sploh ni bil sporen. Dokazni postopek je tekel le glede obsega škode in njene višine ter pokazal, da pretežni del zatrjevanih težav sploh ni posledica prometne nezgode oziroma, da tožnica škode ni uspela dokazati. Sodišče je tako napačno uporabilo materialno pravno določbo 154. člena ZPP in bi moralo v skladu s tretjim odstavkom istega člena tožnici naložiti v plačilo vse stroške postopka, najmanj pa v višini 90 %.

5. Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila in navedla, da je prisojena odškodnina primerna, da je sodišče prve stopnje skrbno ocenilo vse dokaze in da je najbolj objektiven dokaz izvedensko mnenje prof. dr. S. 6. Tožnica na toženkino pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa v celoti utemeljena.

8. Toženka je bila dne 25.5.2008 kot voznica osebnega avtomobila udeležena v prometni nesreči, ki jo je povzročilo tuje vozilo (nalet od zadaj ob verižnem trčenju). V njej je utrpela udarninino prsnega koša, nateg vratnih mišic in nateg mišic na obeh ramenih. Po ugotovitvah izvedenca gre za zelo lahke oziroma lahke telesne poškodbe I. in II. stopnje po Fischerjevi razdelitvi.

9. Pritožbeno sporna je (le) zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 14.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je trdila, da ima od prometne nezgode naprej stalne glavobole ter težave z levo dlanjo, z levo nogo, z rameni, z vratno hrbtenico in z vrtoglavico. Izvedenec prof. dr. S. je tako v izvedenskem mnenju kot na naroku dne 27.6.2014 prepričljivo pojasnil, da zatrjevanih težav ni mogoče vzročno povezati s poškodbami iz prometne nezgode in da poškodbe niso pustile nobenih trajnih težav. Na podlagi kliničnega pregleda tožnice in pregleda medicinske dokumentacije namreč ni ugotovil nobene objektivno dokazljive funkcionalne trajne posledice obravnavanih poškodb.

10. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in jih bi po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Ta oblika škode je praviloma trajne narave in obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da tožnica ne trpi duševnih bolečin za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki bi bile posledica obravnavane prometne nezgode. Utemeljeno je sledilo ugotovitvam izvedenca, ki je na podlagi tožničine medicinske dokumentacije ugotovil, da ima tožnica (ki je bila v času škodnega dogodka stara 75 let) poleg drugih težav(3) (za katere je trdila, da so posledica nezgode) že vsaj od leta 1999 hudo degenerativno bolezen vratne in prsne hrbtenice z okvaro medvretenčnih ploščic C5/C6 in C6/C7 in da ima sedaj magnetno resonančno dokazane okvare rotarorne manšete na obeh ramenih, ki niso mogle nastati v prometni nezgodi dne 25.5.2008. 11. Glede spornega vprašanja, ali je do poškodb rotatornih manšet lahko prišlo ob prometni nezgodi, se pritožnica sklicuje na izvedensko mnenje prof. dr. M. V. in neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni pravilno pojasnilo razlik med njim in mnenjem izvedenca prof. dr. S. Sodišče je povsem pravilno izhajalo iz dejstva, da je mnenje prof. dr. M. V. tožnica pridobila pred pravdo, ne da bi mu predložila svojo medicinsko dokumentacijo za obdobje pred prometno nezgodo in mu je celo zagotovila, da je bila pred nezgodo brez težav s hrbtenico in rameni. Logično je torej, da je svoje zaključke o sporni poškodbi rame (točka 10 obrazložitve) oprlo na izvedensko mnenje v postopku postavljenega izvedenca prof. dr. S., ki je razpolagal s celotno medicinsko dokumentacijo tožnice, iz katere izhaja da je imela tožnica že pred nesrečo težave z obema ramama. Že dne 7.8.2006 je bila pri tožnici ugotovljena ruptura rotatorne manšete na desni rami, nato se je zaradi hudih bolečin v levi rami dne 27.11.2007 oglasila pri osebni zdravnici in je bila 17.1.2008 ultrazvočno ugotovljena še oteklina rotatorne manšete na levi rami. Ker je bil ta izvid enak izvidu MRI preiskave z dne 2.7.2010 (po nezgodi), je izvedenec utemeljeno sklepal, da do te poškodbe ni moglo priti v prometni nezgodi. Pritožbena navedba, da je verjetneje, da je do poškodbe rotatorne manšete leve rame prišlo ob prometni nezgodi, je torej neutemeljena.

12. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče s tem, ko se je oprlo na mnenje izvedenca, ne pa tudi na izpovedbe prič, kršilo določbo 8 člena ZPP. Sodišče je ustrezno upoštevalo tudi izpovedbe prič (točka 13 obrazložitve) in tožnici verjelo, da je po prometni nezgodi potrebovala pomoč pri nekaterih opravilih in ji je npr. sestra pobirala perilo iz stroja in ga obešala, pri negi nepokretnega moža ji je pomagala soseda, na podlagi dogovora z Zavodom o oskrbi na domu, pa tudi negovalka ipd. Ker pa je izvedenec ugotovil, da so pri tožnici težave zaradi nezgode izzvenele v štirih mesecih, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ki mora biti trajno), ampak začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti po nesreči in s tem povezane duševne bolečine ustrezno ovrednotilo v okviru prisojene odškodnine za telesne bolečine in strah (glej obrazložitev v točki 18 in 24).

13. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo toženke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Glede odločitve o stroških postopka pa je pritožba tožnice delno, toženke pa v celoti utemeljena. Odločitve sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka sploh ni mogoče preizkusiti, ne glede metode odmere stroškov „po temelju in višini“ ne glede utemeljenosti uporabe drugega odstavka 154. člena ZPP. Odločitev o stroških postopka je torej obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz drugega odstavka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato jo je višje sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365 člena ZPP).

(1) Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 4.000,00 EUR in 1.000,00 EUR za pretrpljeni strah.

(2) Toženka je dne 22.12.2008 tožnici plačala za nepremoženjsko škodo 2.900,00 EUR in za premoženjsko škodo 138,00 EUR, kar valorizirano znaša 3.372,18 EUR.

(3) Že pred nezgodo je tožnica trpela glavobole; že leta 1999 je navajala bolečine pri obračanju nog v kolkih; težave v levi dlani kot posledica utesnjenega levega središčnega živca v zapestju; že leta 2006 je pri nevrologu opisovala do nekaj sekund trajajoče vrtoglavice, zaradi katerih je že padla.