Jedro

Nepreskrbljenost zakonca kot dejstvo socialnega stanja (čl. 81 ZZZDR) vsebuje tudi prognozo socialne varnosti, kar terja ugotavljanje dejstev, ki bodo v tem pogledu v bodoče bolj ali manj zanesljivo obstajala.

Izrek

Revizija se v obsegu določitve preživnine za ml. P.B. zavrne kot neutemeljena, kolikor pa se nanaša na odločitev o preživnini za tožnico M.B. pa se ji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem obsegu in v izreku o pravdnih stroških razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, njuno mld. hčerko P.B. dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo materi M.B., tožencu pa naložilo, da mora za hčerino preživljanje plačevati preživnino, ki je nazadnje določena od 1.3.1993 dalje z zneskom 8.788,40 SIT mesečno, zavrnilo pa je višji preživninski zahtevek in zahtevek za preživljanje tožnice v znesku 100,00 SIT mesečno. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo, kolikor je odločeno o preživnini. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tudi v zavrnjenemu delu tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v izpodbijanem delu v novo sojenje. Ugotovitve sodišča druge stopnje o višini mesečnih prejemkov tožnice so v nasprotju z ugotovitvami, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Poleg tega na dan sojenja niso bile ugotovljene otrokove preživninske potrebe, temveč po stanju dne 1.10.1992. Valorizacija preživnine od tega dne dalje nasprotuje določbi 79. člena ZZZDR. Za pravilno uporabo navedene zakonske določbe so odločilna dejstva ob času sojenja. Tudi preživnina v višini 8.788,00 SIT od 15.5.1993 dalje ne ustreza potrebam otroka. Ugotovitev, da tožnica ni nepreskrbljena, nima podlage v 81. členu ZZZDR. Tožnici njene nezaposlenosti ni mogoče pripisati v krivdo. Trditev, da je materialno preskrbljena zaradi prejemkov iz pogodbe o delu, je zmotna. Pogodba o delu namreč ne zagotavlja trajnosti zaposlitve in s tem ustrezne socialne varnosti. V zakonski zvezi je takšno socialno varnost tožnica imela, sedaj pa jo je izgubila.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Okoliščine v zvezi s potrebami preživninskega upravičenca so res odločilna dejstva za pravilno uporabo 79. člena ZZZDR. Drži tudi revizijska trditev, da brez ugotovitve le-teh po stanju na dan sojenja, preizkus sodbe sodišča prve stopnje po pritožbenem sodišču ni možen. Vendar pa revizijsko sodišče zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v tej smeri v postopku na nižjih sodiščih ni našlo. Sodišče druge stopnje je razlogom sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na določitev preživnine za otroka po posameznih obdobjih in končno od 1.3.1993 dalje, posvetilo posebno pozornost. Ugotovilo je sicer nenavadnost metode, s katero je prvo sodišče določalo preživnino, vendar je istočasno ob ugotovljeni dejanski podlagi presodilo, da so odločilne okoliščine za določitev višine preživnine podane in sicer tudi po razmerah v času sojenja na prvi stopnji. O premoženjskih razmerah preživninskih zavezancev in potrebah upravičenca (otroka), so bila na prvi stopnji za pravilno uporabo 79. člena ZZZDR ugotovljena in v razlogih sodbe obrazložena vsa potrebna dejstva dejanske podlage, ki jih je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo. Prav pravilna uporaba materialnega prava (določitev višine preživnine ob ugotovitvi preživninske obveznosti) pa je končni cilj pravde, pri čemer je sodišče druge stopnje na pravilno uporabo materialnega prava dolžno paziti po uradni dolžnosti. V tej smeri torej revizijsko sodišče ne pritrjuje revizijskemu stališču, da sodišče druge stopnje v ugotovljenih dejstvih prve stopnje ni imelo podlage za svojo odločitev. Premoženjske razmere staršev so bile na prvi stopnji obširno ugotavljane, otrokove potrebe (kolikor ne gre celo za splošno znana dejstva) pa tudi. Zato v tej smeri reviziji ni mogoče pritrditi, ko očita izpodbijani sodbi obstoj revizijskih razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP, niti ji ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Okolnosti v zvezi s tožničino nezaposlenostjo in dohodki, ki jih ob tem vendarle prejema, so prišle v zadostni meri do izraza (ob ističasnih skromnih toženčevih prejemkih); pri tem pa je otrok vendarle lahko deležen tolikšnih preživninskih prispevkov - ne glede na manjše ali večje potrebe - kakršne so mu straši zmožni nuditi.

Revizija pa je utemeljena, kolikor izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava ob zavrnitvi tožničinega zahtevka za njeno lastno preživljanje. S sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, se nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, določi na njegovo zahtevo znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim zmožnosti (81. člen ZZZDR). Sodišče druge stopnje ima sicer prav, da je osnova za uporabo navedene zakonske določbe dejstvo, da gre za nepreskrbljenega zakonca, vendar je pravni standard nepreskrbljenosti zakonca nepravilno uporabilo. "Trenutna preskrbljenost", ki jo izpodbijana sodba ugotavlja pri tožnici na podlagi dejstev o "trenutnih" dohodkih s strani Zavoda za zaposlovanje in dohodkih iz (časovno omejene) pogodbe o delu, namreč še ne omogoča sklepanja niti o njeni preskrbljenosti niti nepreskrbljenosti. Zaradi omenjenih prejemkov in opravljanja pogodbenega dela (ob ugotovljenem dobrem zdravstvenem stanju) je sicer mogoče sprejeti del razlogov izpodbijane sodbe, vendar s pridržkom, da gre za začasno stanje brez ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na prognozo. Nespreskrbljenost kot dejstvo socialnega stanja pa seveda vsebuje tudi okoliščine, ki se nanašajo na prognozo socialne varnosti, torej dejstva, ki bodo v bodoče bolj ali manj zanesljivo obstojala. V tem pogledu ni brez teže revizijska trditev, da je tožnica v zakonski zvezi kljub nezaposlenosti socialno varnost imela, zaradi razveze pa jo je izgubila.

Ob povedanem je bilo treba po določbi 2. odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje, kolikor sta zavrnili tožničin zahtevek na lastno preživljanje, razveljaviti, zadevo pa v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava dopolni dokazni postopek, da bi se ugotovilo, ali je tožnica kot razvezani zakonec res nepreskrbljena v smislu določbe 81. člena ZZZDR. Pri tem naj se ne zadovolji s trenutno situacijo, ki opredeljuje tožničin socialni položaj, temveč razišče dejstva, ki se nanašajo na prognozo njene socialne varnosti. Pri tem gre tako za dejstva, ki se povezujejo z možnostjo trajnega in zanesljivega pridobivanja dohodkov, kot tudi za okolnosti, povezane s tožničino delovno sposobnostjo.

Zaradi delne razveljavitve sodb sodišča druge in prve stopnje je bilo treba razveljaviti tudi določbo o pravdnih stroških, pri čemer izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP. Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).