Jedro

Da je notifikacija napak pravilna, morajo biti napake po presoji pritožbenega sodišča jasno opredeljene do te mere, da podjemnik natančno ve, kaj je njegova izpolnitvena dolžnost in torej kakšno ravnanje od njega terja naročnik oziroma kaj šteje naročnik za uspešno opravljeno delo.

Prvostopenjsko sodišče izvaja in presoja dokaze le v zvezi z zatrjevanimi, pa med pravdnima strankama spornimi dejstvi.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi) se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) dolžna tožeči stranki (toženi stranki po nasprotni tožbi) plačati še 460,00 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti 87,26 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki K. d. o. o. naložilo, da je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe plačati tožeči stranki P. d. o. o. 5.151,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka K. d. o. o. dolžna plačati tožeči stranki P. d. o. o. znesek 3.510,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, po kateri je tožena stranka P. d. o. o. dolžna plačati tožeči stranki K. d. o. o. znesek 10.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2010 dalje do plačila ob sočasni nasprotni obveznosti tožeče stranke K. d. o. o., da toženi stranki P. d. o. o. izroči podatkovni nosilec DVD z avdio podlagami, grafikami, izdelki za katalog, fotografijami N. embalaže, predstavitvenima filmoma, fotografijami iz videa s snemanja, fotografijami uporabljenih za predogled, storyboardom po scenariju A in po scenariju B in surovimi materiali animacij (III. točka izreka). Toženi stranki K. d. o. o. je še naložilo, da mora tožeči stranki P. d. o. o. povrniti v 15 dneh stroške postopka v znesku 704,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka je izpodbijala sodbo v I., III. in IV. točki izreka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) pa je izpodbijala sodbo v IV. točki izreka in uveljavljala „kršitve določb ZPP in napačen matematični izračun“ stroškov in predlagala spremembo sodbe tako, da ji sodišče prizna skupno 1.344,05 EUR oziroma 1.344,93 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4. Nobena od pravdnih strank na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče zaradi jasnosti pojasnjuje, da bo tožečo stranko (toženo stranko po nasprotni tožbi) v nadaljevanju navajalo kot tožečo stranko, toženo stranko (tožečo stranko po nasprotni tožbi) pa kot toženo stranko.

O pritožbi tožene stranke:

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo sledeča, za odločanje v pritožbi pravno relevantna, pa tudi pritožbeno neizpodbijana dejstva: - da sta pravdni stranki sklenili dne 19. 2. 2010 Pogodbo o izpeljavi projekta „Promocijski film o obrazni negi K. d. o. o.“, s katero se je tožeča stranka zavezala posneti in izdelati dva promocijska filma po pripravljenih scenarijih A in B tožene stranke ter izdelati dve krajši 30-sekundni različici oglasov, tožena stranka pa se je za to zavezala plačati 19.860,00 EUR, - da je tožena stranka tožeči stranki plačala še pred pričetkom snemanja avans v znesku 10.800,00 EUR za polovico produkcijskega stroška ter honorarje modelov, - da tožeča stranka s tožbo terja plačilo računa št. 10012 v znesku 5.160,00 EUR za drugo polovico produkcijskega stroška, - da je tožeča stranka dne 24. 3. 2010 toženi stranki predstavila delovno verzijo promocijskih filmov, s katero predstavniki tožene stranke niso bili zadovoljni, - da je tožeča stranka vse do predstavitve delovne verzije filmov sodelovala s predstavnico tožene stranke J. H. in projekt vodila po njenih navodilih, - da je J. H. prisostvovala na snemanju (razen pri studijskih posnetkih), in da je s tožečo stranko uskladila storyboard, - da je tožeča stranka toženi stranki dne 4. 5. 2010 izročila, tožena stranka pa prevzela končno verzijo (razen krajših različic oglasov, glede katerih je tožena stranka sama zaustavila projekt), - da tožena stranka po prevzemu končne verzije ni odstopila od pogodbe, ker bi bilo opravljeno delo zanjo neuporabno oziroma opravljeno v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, - da je bilo že ob prevzemu končne verzije na sestanku dne 4. 5. 2010 in nato še dne 10. 5. 2010 vsem udeležencem jasno, da tožena stranka z izdelkom ni zadovoljna in da so se iskale rešitve za uspešen zaključek projekta, - da se tožena stranka ni ravnala po planogramu, pač pa dne 12. 5. 2010 predlagala sporazumno prekinitev sodelovanja in ker tožeča stranka na to ni pristala, je dne 23. 6. 2010 odstopila od pogodbe, - da je bila tožeča stranka ves čas pripravljena uspešno končati projekt. 8. Prvostopenjsko sodišče je (kot pravilno ugotavlja tudi pritožnica) glede na navedeno kronologijo dogovarjanja pravdnih strank ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki ni obrazloženo in konkretizirano grajala zatrjevanih napak vse do odstopa od pogodbe, niti ji ni omogočila roka za odpravo napak. Le na tak način bi bila tudi po presoji pritožbenega sodišča po tretjem odstavku 639. člena OZ v primeru, da tožeča stranka v danem roku jasno notificiranih ji napak opravljenega dela ne bi odpravila, opravičena tožena stranka odstopiti od pogodbe.

9. Zmotna je namreč pritožbena trditev o pravilni ustni notifikaciji napak (barve ozadja in logotipa na koncu filma, lokvanj namesto rože, barva modela), sklicujoč se na izpovedbo priče B. P. o ob ogledu delovne verzije filma izraženem stališču tožene stranke, da scenarij ni v redu in da bodo potrebni določeni popravki, o pripombah tožene stranke, da ni ustrezna barva na koncu in ena roža ter barva modela, da so bila odstopanja, ki so bila na tem sestanku ustno navedena, da so se strinjali, da jih popravijo ter da je šlo za popravke znotraj danih scenarijev. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je scenarije pripravila tožena stranka. Da pripomb tožene stranke, četudi so tako tožeči stranki bile predstavljene, ni mogoče šteti kot pravilno notifikacijo napak, pa izhaja iz izpovedbe J. Ž. (ki jo je povzelo prvostopenjsko sodišče v 16. točki obrazložitve sodbe), da je tožeča stranka odpravila tiste napake, ki ji jih je tožena stranka izrecno naročila. Da je notifikacija napak pravilna, morajo biti napake po presoji pritožbenega sodišča jasno opredeljene do te mere, da podjemnik natančno ve, kaj je njegova izpolnitvena dolžnost in torej kakšno ravnanje od nje terja naročnik oziroma kaj šteje naročnik za uspešno opravljeno delo. Če je torej tožeča stranka odpravila napake, katerih odpravo ji je tožena stranka izrecno naročila, je torej odpravila napake, ki so ji bile pravilno notificirane. Neutemeljeno zato pritožnica uveljavlja bistveno postopkovno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka odstopanja od scenarijev prvič obrazloženo in konkretno navedla šele ob odstopu od pogodbe v dopisu z dne 23. 6. 2010, v nasprotju z vsebino zapisnika o izpovedbi priče B. P. Zgoraj obrazloženo glede pravilnega notificiranja napak z jasno zahtevo po njihovi odpravi velja tudi v zvezi z v pritožbi povzetima izpovedbama prič J. H. in J. Ž.

10. Glede na zgoraj obrazloženo potrebnost po jasni notifikaciji napak se izkaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje med razlogi sodbe sodišča prve stopnje s tem, ko je sodišče po eni strani ugotovilo, da je bilo ob prevzemu končne verzije na sestanku 4. 5. 2010 in tudi na sestanku 10. 5. 2010 vsem jasno, da tožena stranka z izdelkom ni zadovoljna in so se iskale rešitve, kako uspešno zaključiti projekt in da je bil plan, da se izvedejo popravki, kot izhaja iz zapisnika z dne 4. 5. 2010, po drugi strani pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka (pravilno tožeča stranka) delovno verzijo popravila po ustnih pripombah. Pri tem pritožnik pravilno ugotavlja, da so popravki v skladu s pripombami pojmovno mogoči samo v primeru, če so pripombe konkretne. To pa so bile očitno po prepričanju prvostopenjskega sodišča, ki mu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, le tiste, katerih odpravo je tožena stranka tožeči stranki izrecno naročila, izhajajoč iz že zgoraj navedene izpovedbe priče J. Ž.

11. Tožena stranka v prvostopenjskem postopku niti ni zatrjevala, da je tožeči stranki dala primeren rok za odpravo zatrjevanih napak (drugi odstavek 639. člena OZ). S pritožbenim sklicevanjem na izpovedbo priče B. P., iz katere naj bi izhajalo, da je tožena stranka dala tožeči stranki rok za odpravo napak, tožena stranka zato ne more uspeti. Prvostopenjsko sodišče izvaja in presoja dokaze le v zvezi z zatrjevanimi, pa med pravdnima strankama spornimi dejstvi, povezanost ugotavljanja teh dejstev z dokazno ponudbo pa je dosledno izpeljano v prvem odstavku 287. člena ZPP. Nezatrjevanih dejstev pa sodišče po izvedbi dokazov ni dolžno presojati. Sicer pa iz izpovedbe priče sploh ni mogoče razbrati, kdaj je bil rok za odpravo napak tožeči stranki dan in kdaj naj bi sploh potekel. 12. S tem, ko je tožena stranka odpovedala pogodbo, ne da bi tožeči stranki pravilno, torej jasno notificirala napake izvršenega dela in ji dala primeren rok za odpravo napak, je toženi stranki (tudi če bi dejansko šlo za napake opravljenega dela) onemogočila izpolnitev pogodbe po željah tožene stranke. V tistem delu, v katerem je pogodbo tožeča stranka izpolnila, pa ji je tožena stranka zato opravljeno delo dolžna plačati. Pritožbenih navedb o pogodbeno dogovorjenem roku izpolnitve obveznosti tožeče stranke po scenariju A in B kot bistvene sestavine pogodbe pa pritožbeno sodišče kot pritožbenih novot skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni smelo presojati, saj pritožnica ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno že v prvostopenjskem postopku.

13. S pritožbenim očitkom prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo dokaz z vpogledom DVD - medija sodišče izvesti na glavni obravnavi, pa pritožnica ne more uspeti, ker ne gre za bistveno postopkovno kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato bi navedeno kršitev pritožnica skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP morala pravočasno uveljavljati do zaključka glavne obravnave že v prvostopenjskem postopku. Z uveljavljanjem navedene kršitve šele v pritožbenem postopku pa je prekludirana. Zakaj očitane kršitve ni mogla uveljavljati pravočasno že v postopku na prvi stopnji, pa pritožnica tudi ne pojasni.

14. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa je v izpodbijanem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.

O pritožbi tožeče stranke:

16. Pritožba je delno utemeljena.

17. Tožeča stranka utemeljeno v pritožbi opozarja, da ji gre v postopku po nasprotni tožbi nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v znesku 443,30 EUR in da bi ji sodišče na ta znesek moralo priznati tudi 20% DDV, skupaj torej 531,96 EUR. Utemeljeno opozarja tudi, da je sodišče pri priznanju stroškov tožeče stranke nepravilno upoštevalo njen uspeh po združitvi postopkov (po tožbi in nasprotni tožbi) le v deležu 59%-ni, namesto pravilno 82%-ni uspeh. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gredo tožeči stranki stroški po tožbi in sicer sodna taksa v znesku 348,00 EUR in nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT skupaj z 20%-nim DDV 453,96 EUR, skupaj torej 801,96 EUR, glede na 59%-ni uspeh pa 473,15 EUR. Po združitvi zadev pa je bil uspeh tožeče stranke 82%-ni, zato ji gre nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT 502,80 EUR ter materialni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, skupaj z 20%-nim DDV 627,36 EUR, glede na doseženi 82%-ni uspeh torej 514,43 EUR. Skupaj je torej tožeča stranka upravičena do povračila stroškov v znesku 1.519,54 EUR (531,96 + 473,15 + 514,43). Toženi stranki pa gredo stroški nagrade za postopek (po tožbi, ne pa tudi po nasprotni tožbi) in sicer po tar. št. 3100 ZOdvT 378,30 EUR in za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, skupaj z 20%-nim DDV pa 447,96 EUR. Glede na 41%-ni uspeh ji gre priznati stroške v znesku 195,96 EUR. Po združitvi zadev pa ji gre nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT 502,80 EUR, z 20%-nim DDV pa 603,36 EUR ter potni stroški v skupnem znesku 282,90 EUR, skupno 886,26 EUR. Glede na 18%-ni uspeh ji je treba priznati 159,52 EUR stroškov, skupno pa 355,48 EUR (195,96 + 159,52). Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.164,06 EUR.

18. Ker je prvostopenjsko sodišče že priznalo tožeči stranki 704,06 EUR, je pritožbeno sodišče delno utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka spremenilo tako, da je tožeči stranki poleg že prisojenih stroškov priznalo še 460,00 EUR stroškov, ki ji jih mora povrniti še tožena stranka (358. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo (353. člen ZPP).

19. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče odmerilo nagrado za postopek po tar. št. 3220 ZOdvT 50,00 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, z 20%-nim DDV pa 84,00 EUR ter takso za pritožbo v znesku 37,20 EUR, skupno torej 121,20 EUR. Ker je pritožbeni uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku 72%-en (od zahtevanih 1.344,93 EUR upoštevaje že priznanih 704,06 EUR še 640,87 EUR, od pritožbeno priznanih 1.164,06 EUR in že priznanih 704,06 EUR po prvostopenjski sodbi pa 460,00 EUR), ji gre v tem delu tudi povračilo pritožbenih stroškov, ki tako znaša 87,26 EUR. Od tako priznanih pritožbenih stroškov pa ji gredo za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).