Jedro

Čeprav tožnica toženke ni pozvala, da posel prevzame, je kljub temu potrebno šteti, da je z uporabo prostorov, v katerih so bila dela opravljena, toženka delo, četudi z napakami, prevzela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 967/2009 z dne 22. 1. 2009 v prvem in tretjem odstavku v celoti v veljavi in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 1.434,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da tožnico k izdelavi sheme elektroinštalacij zavezuje določba prvega odstavka 626. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Te navedbe je tožnica skušala dokazati s predlogom za postavitev sodnega izvedenca elektro stroke, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo. To dejstvo je posledično ostalo neugotovljeno. Sodišče se do vprašanja, ali je izdelava načrta potrebna, sploh ne opredeli. Opustitev odgovora na to vprašanje predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačne so ugotovitve sodišča prve stopnje, (1) da pravdni stranki nista sklenili dogovora o izdelavi načrta elektroinštalacij, (2) da je tožnica ob izvedbi del označila elektro omarice in uporabnike in (3) da je toženka opravljeno delo prevzela. V zvezi z vsebino pogodbe, ki je bila ustno sklenjena, je sodišče kljub nasprotovanju toženke zaslišalo tudi priči B.J. in D. Ž.. Priči o tem, ali je bil dogovor o izdelavi sheme sklenjen, ne moreta izpovedovati, saj le direktor lahko izjavlja voljo in sprejema izjavo zanjo, kar pa noben od teh prič ni. Poleg tega je bila, zaradi prisotnosti šefa ob njunem zaslišanju, njuna izpoved neverodostojna. Ne drži, da je bila zahteva po izdelavi načrta elektroinštalacij s strani toženke postavljena šele po zaključku del. Dogovor, da se naredi načrt elektroinštalacij je potrdil tako D., kot tudi priča S. R.. Zaključek, da je bila zahteva po načrtu postavljena zaradi defekta, ki se je zgodil pri toženki, je tako napačen. Da na računih ni zaračunane storitve izdelave sheme elektroinštalacij, je seveda logično, če to delo sploh še ni bilo opravljeno. Poleg tega je šlo za večji posel med pravdnima strankama in zato je bila cena za to storitev vsebovana v skupni ceni. Ne drži tudi, da je toženka šele 3. 6. 2008 prvič obvestila tožnico, da ni v celoti opravila storitve. Do grajanja nepopolno opravljenega dela je prišlo že prej, in sicer ustno ob defektu, kar je ugotovilo tudi sodišče, zato je ta ugotovitev protispisna. Toženka ima v skladu s prvim odstavkom 635. člena OZ čas enega leta, v katerem lahko odklanja plačilo podjemniku, z ugovorom pa še celo dlje. Sodišče je mimo trditvene podlage ugotavljalo, da je tožnica ob izvedbi del označila vse elektro omarice in vse uporabnike. Te ugotovitve so tudi v nasprotju z navedbo tožnice iz pripravljalne vloge z dne 26. 10. 2011, da sta se stranki šele v oktobru leta 2011 pogovarjali o tem, da bo tožnica označila elektro omarice in vse uporabnike. Poleg tega sodišče ne pojasni, zakaj šteje izpovedi prič toženke za neverodostojne, na drugi strani pa pričam tožnice podeljuje verodostojnost. Tudi prevzem podjemnikovega dela s strani naročnika je sodišče presojalo zgolj in samo v luči izpovedb tožnice. Toženka je izrecno navedla, da opravljenega dela ni v celoti prevzela, ker niti ni bilo do konca narejeno. Sam začetek uporabe objekta s strani toženke še ne pomeni, da je v celoti prevzela (in s tem potrdila) opravljeno delo. Mogoče je vsaj delno prevzeti opravljeno delo, zato je celo morala prevzeti, potrditi ali grajati tisti del opravljenega dela s strani podjemnika, ki je bil že izveden. S tem v zvezi je želela toženka postaviti vprašanje J. D., ki pa ga sodišče na ugovor tožeče stranke ni dopustilo, češ da ni relevantno za ta postopek. Navedeno ne drži, saj je več kot očitno, da si je tožnica zaradi začetka uporabe elektro inštalacij s strani toženke predstavljala, da je s tem delo že v celoti prevzeto ter da je izpolnila vse svoje obveznosti iz pogodbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe in navaja, da so se navedbe toženke, kaj naj bi bil predmet dogovora, vseskozi spreminjale. Ker je sodišče upoštevajoč trditve toženke in izpovedi prič že ugotovilo, da med strankama ni bilo dogovora o izvedbi „PID“ ali načrta elektro uporabnikov in da so bila dela opravljena po pravilih posla, je upravičeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem. Poleg tega sodišče zavezuje načelo ekonomičnosti, zato je predlagani dokaz povsem neutemeljen. Ne drži, da je ostalo pomembno dejstvo ugotovljeno, saj je sodišče nanj odgovorilo skozi celotno obrazložitev (točka 13 in 14 obrazložitve). Zavajajoče so navedbe toženke, da je grajala nepopolno opravljeno delo prej kot v dopisu z dne 3. 6. 2008 (po prejemu opomina za izvršbo). Do defekta je prišlo pri toženi stranki šele po dokončanju del in po izdaji računov. Sodišče je pojasnilo, zakaj ne verjame priči D.R., zato so očitki o neobrazloženosti sodbe neutemeljeni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar je kljub temu izpodbijana odločitev pravilna. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je sodišče prve stopnje določena dejstva po nepotrebnem ugotavljalo, zato očitane procesne kršitve in morebitna zmotna ugotovitev dejanskega stanja, nanašajoča se na ta dejstva, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala. Dejstva, odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, pa je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno.

6. OZ v prvem odstavku 626. člena nalaga podjemniku, da delo izvrši po dogovoru in po pravilih posla. Merilo, ali je podjemnik svojo storitveno obveznost (pravilno) izpolnil, so tako lastnosti končnega rezultata, ki ga je dosegel, torej lastnosti opravljenega posla. Te lastnosti morajo ustrezati pogodbeno dogovorjenim lastnostim (oziroma če teh nista s pogodbo podrobneje opredelili, običajnim lastnostim), kot tudi pravilom stroke, ki so uveljavljena za vrsto poslov, med katere spada dogovorjeni posel. Podjemnikova izpolnitev je zato pravilna, če ima opravljeni posel navedene lastnosti. Če posel, ki ga je podjemnik opravil, nima opisanih lastnosti, je podjemnikova izpolnitev nepravilna, ima torej stvarne napake in podjemnik naročniku odgovarja za stvarne napake.(1)

7. S tem, ko je toženka trdila, da tožnica ni naredila načrta, katerega izdelava naj bi bila izrecno dogovorjena, oziroma bi ga morala tožnica izdelati po pravilih posla, je glede na zgoraj predstavljeno teoretično izhodišče tožnici očitala izpolnitev podjemne pogodbe z napako. Kljub takšni materialnopravni naravi ugovora toženke, pa njene nadaljnje trditve niso vključevale uveljavljanja zahtevkov iz naslova jamčevanja podjemnika za napake. Toženka je v postopku gradila svoj ugovor na napačnem stališču, da delo, zaradi neizdelave načrta sploh ni bilo dokončano in da ga kot takega toženka niti ni mogla prevzeti, posledično pa tudi njena obveznost plačila še ni zapadla (ugovor sočasne izpolnitve). Uveljavljala je torej ugovor neizpolnjene pogodbe, ne ugovor nepravilno izpolnjene pogodbe. Z drugimi besedami, toženka ni trdila, da je opravljeno delo prevzela, da je napako (odsotnost načrta) nemudoma grajala ter da je dala tožnici na voljo primeren rok za odpravo napake, s čimer bi pridobila pravico do znižanja plačila za opravljeno delo z napako po tretjem odstavku 639. člena OZ, kar bi v postopku lahko uveljavljala z ugovorom.

8. Če ima delo napake, ga naročnik ni dolžan prevzeti, kar smiselno izhaja iz 641. člena OZ. Posledica odklonitve prevzema je nezapadlost plačila, ki bi ga bil sicer dolžan naročnik opraviti, saj lahko naročnik uveljavlja ugovor sočasnosti izpolnitve. Druga možnost, ki jo ima naročnik na voljo je, da delo prevzame ter hkrati od podjemnika zahteva odpravo napak.(2)

9. V obravnavanem primeru ni sporno, da je po zaključku elektroinštalacijskih del toženka začela uporabljati prostore, v katerih so bila dela opravljena. Čeprav tožnica toženke ni pozvala, da posel prevzame, je kljub temu treba šteti, da je z uporabo prostorov, v katerih so bila dela opravljena, toženka delo, četudi z napakami, prevzela. Prevzem del je namreč tudi skladno s sodno prakso mogoč s konkludentnimi ravnanji naročnika, med katera sodi začetek uporabe dela, opravljenega na podlagi podjemne pogodbe.(3) Pri tem je napačno stališče toženke, da je to njeno ravnanje šteti kot prevzem tistih del, ki so bila opravljena, ne pa tudi tistih, ki niso bila opravljena. Pomanjkljivo (le delno) opravljeno delo je delo, narejeno v nasprotju z dogovorom ali v nasprotju s pravili posla, zato gre v tem primeru za delo, obremenjeno z napako. Zato bi toženka, da bi se lahko sklicevala na nezapadlost obveznosti plačila, morala odkloniti uporabo – prevzem – že opravljenih (in do prevzema dokončanih) del. 10. Ugovor toženke je tako ne glede na to, ali je bil načrt elektroinštalacij izrecno dogovorjen, ali pa bi ga morala tožnica izdelati na podlagi pravil posla, nesklepčen. Tako se izkažejo kot neodločilni pritožbeni očitki glede nepravilne ugotovitve dejanskega stanja (pritožnica izpodbija pravilnost ugotovljenega dejstva, da načrt med pravdnima strankama ni bil dogovorjen ter dejstva, da je tožnica označila elektro omarice in uporabnike), kot tudi očitki o kršitvah postopka (očitek, da bi sodišče moralo angažirati izvedenca, ki bi povedal, ali je izdelava načrta potrebna po pravilih posla).

11. Ugotovljene pomanjkljivosti trditvene podlage toženkinega ugovora tudi ob morebitnem pozivu sodišča prve stopnje, ki bi ga terjalo materialno procesno vodstvo, toženka ne bi mogla odpraviti. Izpodbijana sodba namreč vsebuje pravilno ugotovitev (več o tem v nadaljevanju te sodbe), da je toženka opozorila na odsotnost načrta šele, ko se je zgodil elektro defekt in ne takoj ob prevzemu del. Ker zahteva po izdelavi načrta tako ni bila pravočasna v smislu prvega odstavka 633. člena OZ, je toženka izgubila pravice, ki ji pripadajo iz naslova jamčevanja podjemnika za napake izvršenega dela.

12. Naročnik je dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika (prvi odstavek 633. člena OZ). Zakon naročniku nalaga, da ob prevzemu delo pregleda in o očitnih napakah nemudoma obvesti podjemnika. Neizdelavo načrta elektroinštalacij je v obravnavanem primeru šteti kot očitno napako, saj bi toženka lahko takoj ob začetku uporabe elektroinštalacij ugotovila, da načrt ni izdelan. Ker gre torej za očitno napako, je pogoj za pridobitev pravic iz 5. oddelka XI. poglavja OZ, naročnikovo takojšnje grajanje napak.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zahtevo po izdelavi načrta toženka postavila v zaključni fazi izvedbe elektroinštalacij, v nadaljevanju pa je ugotovilo, da je zahtevo po načrtu g. V. postavil po tem, ko je prišlo do izpada – defekta pri opravljanju radijske dejavnosti, oziroma, da naj bi toženka šele 3. 6. 2008 sporočila tožnici, da dela ni opravila. Ne glede na to, ali sta pravdni stranki izdelavo načrta izrecno dogovorili, ali pa bi ga tožnica morala izdelati po pravilih posla, bi toženka morala na odsotnost načrta tožnico opozoriti najkasneje, ko je začela uporabljati objekt. Takrat se šteje, da je prevzela predmet podjemne pogodbe, katerega morebitne napake bi morala nemudoma – in ne šele po nastanku defekta – grajati. Zahteva po izdelavi načrta v fazi pred prevzemom del (v zaključni fazi izvedbe) ne more predstavljati ravnanja naročnika iz prvega odstavka 633. člena, saj napak naročnik že po sami naravi stvari ne more grajati pred prevzemom del. Toženka pa v postopku ni uspela dokazati, da je po prevzemu oziroma začetku uporabe del očitano stvarno napako grajala nemudoma. Čim pa je tako, pa vprašanje, ali je toženka grajala napake po defektu, ali šele 3. 6. 2008, niti ni odločilno. Prav tako pa ob odsotnosti izrecnega grajanja napake ni odločilno, kako je zakoniti zastopnik tožnice razumel dejstvo, da je toženka začela uporabljati prostore.

14. Toženka tako zaradi zamude pri grajanju napake pravic iz naslova jamčevanja za napake ni pridobila, zato je tudi povsem nerelevantno njeno sklicevanje na rok enega leta za uveljavljanje pravic, ki ga naročniku daje 635. člen OZ. Ker toženka nima ugovora neizpolnjene pogodbe, je izpodbijana odločitev, sicer iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, pravilna in zakonita.

15. S tem so uveljavljani pritožbeni razlogi toženke neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, stroški tožnice za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Prim. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del) – 3. knjiga; GV Založba 2003, str. 834. (2) Ibidem, str. 846. (3) Prim. sodbo VSL II Cp 4310/2010, sodbo VSL II Cp 236/2012.