Jedro

Čeprav je obdolženec svojo vlogo naslovil kot pisni zagovor, na katerega sicer ni bil pozvan, bi se sodišče prve stopnje vsaj na načelni ravni do ključnih navedb v tej vlogi obdolženca vsekakor moralo opredeliti. Taka dolžnost sodišča izhaja že iz obdolženčeve pravice do izjave in do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (15. in 22. člen Ustave RS), predvsem pa taka njegova pravica izhaja iz 29. člena Ustave RS, kjer so določene glavne kavtele glede pravnih jamstev v kazenskem in posledično tudi postopku o prekršku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega ravnanja v nasprotju z drugim odstavkom člena 105 ZPrCP in mu na podlagi 4. točke petega odstavka tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo v znesku 1.200,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo tudi sodno takso in pa stroške postopka.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja. V pravočasno vloženi pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog kršitev materialnih določb zakona, uveljavlja pa tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, ker se sodišče sploh ni opredelilo do obdolženčevega zagovora in predlaga, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, ker se izpodbijano sodbo opira na dokaz, na katerega pa se po materialnopravni določbi ZP-1 ne more opirati, ker opis izvršilnega dejanja in odločilnih okoliščin v obrazložitvi napadene sodbe ne predstavlja kršitev zakona.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pregled spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb in uradnega preizkusa napadene sodbe (člen 159 ZP-1) pokaže naslednje: prekrškovni organ je na prvostopno sodišče 8. 7. 2014 poslal obdolžilni predlog zoper obdolženca zaradi kršitve določbe 4. točke petega odstavka člena 105 ZPrCP, hkrati pa je sodišču prve stopnje na podlagi člena 113.a ZP-1 predlagal izrek začasnega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu do dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker naj bi bil podan utemeljen sum, da je storilec, ki sicer ima veljavno vozniško dovoljenje, storil tak prekršek zoper varnost cestnega prometa, zaradi katerega je predpisana stranska sankcija KT v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja obdolženec je že 9. 7. 2014 sodišču prve stopnje poslal vlogo (l. št. 10 - 16), v kateri je oporekal postopku oprave preizkusa z alkotestno napravo za tem je prvostopno sodišče z odredbo z dne 10. 7. 2014 obdolženca vabilo na zaslišanje za 21. 7. 2014 s posebnim opozorilom med drugim tudi o tem, da v primeru, če se obdolženec na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, bo sodišče v skladu z določbo drugega odstavka člena 115 ZP-1 izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi obdolženec bil zaslišan. Prav tako je bil opozorjen, da na podlagi določbe četrtega odstavka člena 114. člena ZP-1 mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih kasneje v postopku več ne bo mogel uveljavljati sodišče prve stopnje je izdalo 10. 7. 2014 sklep opr. št. PR 945/2014, s katerim je storilcu prekrška začasno odvzelo vozniško dovoljenje, tak sklep pa je obdolžencu bil vročen 11. 7. 2014

14. 7. 2014 je obdolženec zoper sklep iz prejšnje alineje vložil ugovor (l. št. 27-40), dne 18. 7. 2014 pa je vložil še pisni zagovor (l. št. 41-66) prvostopno sodišče je s sklepom opr. št. PR 945/2014 dne 23. 7. 2014 takšen obdolženčev zagovor zavrnilo kot neutemeljen, po vloženi pritožbi s strani obdolženca (6. 8. 2014) pa je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. PRp 136/2014 z dne 26. 8. 2014 pritožbo obdolženca zoper tak sklep prvostopnega sodišča zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo obdolženec je 6. 10. 2014 vložil še predlog za vrnitev začasno izdanega vozniškega dovoljenja, o čemer je prvostopno sodišče odločalo s sklepom opr. št. PR 945/2014 z dne 3. 11. 2014 in ga zavrnilo, istega dne pa je izdalo tudi izpodbijano sodbo.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev o obdolženčevi odgovornosti gradilo izključno in predvsem na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom št. 1690009 z dne 6. 7. 2014, kar obrazloži s tem, da je obdolženec bil vabljen na zaslišanje 21. 7. 2014, vendar pa se vabilu sodišča ni odzval, četudi je bil pravočasno vabljen, poslal pa je pisni zagovor, za katerega je prvostopno sodišče v skladu z določbo šestega odstavka člena 114 ZP-1 štelo, da je neupošteven, kajti sodišče je tisto, ki lahko od obdolženca zahteva, da poda pisni zagovor, ne pa obratno.

6. Takim razlogom, ko sodišče prve stopnje obdolženčevega pisnega zagovora, ki je podan tekom tega postopka (18. 7. 2014) in še pred obdolženčevim zaslišanjem, ki je bilo odrejeno za 21. 7. 2014, pritožba utemeljeno oporeka in trdi, da je sodišče tak obdolženčev zagovor namerno ignoriralo in se do njega ni opredelilo, posledično je svojo odločitev gradilo zgolj na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, o posledicah tako podanega pisnega zagovora pa obdolženec tudi ni bil poučen, ko je vlagal pisni zagovor, zato je sodišče s takim ravnanjem bistveno kršilo določbe Zakona o prekrških (ZP-1). Takim pritožbenim navedbam je pritrditi.

Iz določbe drugega odstavka člena 115 ZP-1 izhaja, da je potrebno obdolženca v vabilu, ki ga prejme na zaslišanje poučiti o tem, da v primeru, če se vabilu ne bo odzval in izostanka ne bo opravičil in le-ta tudi ne bo opravičljiv, za pravilno odločitev v konkretni prekrškovni zadevi pa ni nujno, da bi obdolženec bil zaslišan, se lahko izda sodba brez obdolženčevega zaslišanja. To pomeni, da je pogoj za tako postopanje sodišča najprej v pravilnem vabljenju obdolženca na zaslišanje, v pravilno podanih pravnih poukih in ob njegovi opustitvi odzvati se sodišču v primeru neodložljivih zadržkov oziroma, če so ti zadržki neopravičljivi. V konkretnem primeru je prvostopno sodišče (točka 4 obrazložitve izpodbijane sodbe) v izpodbijano sodbo zapisalo, da se obdolženec zaslišanja ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil, čeprav je bil o tem pravilno poučen, zato je sodišče sklenilo, da bo o njegovi odgovornosti odločilo na podlagi listinskih dokazov, predvsem zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Natančno branje takih razlogov pokaže, da pa obrazložitev takšnega postopanja sodišča v skladu z določbo drugega odstavka člena 115 ZP-1 kaže na odsotnost razlogov v smeri, da za pravilno odločitev ni nujno, da bi obdolženec sploh bil zaslišan, kajti utemeljevanje sodišča, da je za odločitev o obdolženčevi odgovornosti dovolj že dokazna ocena zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti pa namreč nikakor ne more zapolniti odsotnosti razlogov, ki jih kot neobhodno nujne v skladu z določbo drugega odstavka člena 115 ZP-1 zahteva zakonodajalec, zato ima pritožba prav, da se je na ta način sodišču prve stopnje, ki je izdalo sodbo brez obdolženčevega zaslišanja in tako svojo odločitev tudi pomanjkljivo obrazložilo, pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1. 8.V nadaljevanju ima pritožba prav, ko graja odločitev prvostopnega sodišča, ki ni upoštevalo obdolženčeve vloge, ki jo je poslal sodišču dne 18. 7. 2014 in ki jo je naslovil kot “pisni zagovor obdolženca”, ne držijo pa trditve pritožbe, da bi sodišče o neupoštevanju pisnega zagovora moralo obdolženca kakorkoli opozarjati. Pravilno je sicer razlogovanje prvostopnega sodišča o tem, da je odločitev o tem, ali se obdolženca pozove na pisni zagovor izključno in samo v domeni sodišča, ne pa obdolženca, ki bi lahko izbiral medtem, ali bo zaslišan neposredno pri sodišču, ali pa bo morda lahko tak svoj zagovor podal v pisni obliki. Že določbe člena 114 ZP-1 namreč dopuščajo, da se sodišče, ko dobi obdolžilni predlog s strani prekrškovnega organa samo odloča o tem, ali bo obdolženca glede na razpoložljivo dokumentacijo in predložene dokaze pisno pozvalo, da poda zagovor v pisni obliki, ali pa odredilo ustno zaslišanje obdolženca. Povedano pomeni, da torej, kot pravilno sklepa prvostopno sodišče, nikakor ni v domeni obdolženca, da si bo sam izbiral način podaje svojega zagovora.

9. Ne glede na povedano pa ni mogoče mimo ugotovitve, da je obdolženec že takoj po vložitvi obdolžilnega predloga na prvostopno sodišče (9. 7. 2014) podal vlogo, v kateri je oporekal pravilnemu postopku prekrškovnega organa v obravnavani zadevi, prav tako pa je še pred zaslišanjem (18. 7. 2014) podal pisni zagovor, v katerem je ponovil svoje oporekanje pravilnemu obravnavanju s strani prekrškovnega organa in načinu preizkusa alkoholiziranosti, do katerega pa se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Iz določbe člena 90 ZP-1 določno izhajajo obdolženčeve pravice v postopku o prekršku, ki so med drugim tudi v tem, da se obdolženec lahko zagovarja (pisno ali ustno), predlaga dokaze in ves čas postopka daje predloge, vlaga pravna sredstva, vsa ta dejanja pa sme izvrševati sam ali pa po svojem zakonitem zastopniku oziroma po zagovorniku, v skladu z določbo prvega odstavka člena 102 ZP-1 pa sme ves čas postopka tudi pregledovati in prepisovati spise in si ogledovati dokazne predmete. Iz povedanega torej izhaja, da ne glede na to, če je obdolženec svojo vlogo z dne 18. 7. 2014 (in pred tem še vlogo z dne 9. 7. 2014) naslovil kot pisni zagovor, na katerega sicer, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče ni bil pozvan, bi se sodišče prve stopnje vsaj na načelni ravni do ključnih navedb v tej vlogi obdolženca vsekakor moralo opredeliti. Taka dolžnost sodišča izhaja že iz obdolženčeve pravice do izjave in do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (členi 15 in 22 Ustave RS), predvsem pa taka njegova pravica, da se do njegovih vlog, ki jih lahko daje ves čas postopka sodišče mora opredeliti, izhaja iz člena 29 Ustave RS, kjer so določene glavne kavtele glede pravnih jamstev v kazenskem in posledično tudi v postopku o prekršku, in kjer je med drugim zapisano, da je obdolžencu ves čas postopka zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Iz povedanega torej izhaja, da opustitev opredelitve sodišča prve stopnje do vlog, ki jih je obdolženec poslal sodišču po vložitvi obdolžilnega predloga (9. 7. 2014, 14. 7. 2014) pomeni kršitev obdolženčeve pravice do poštenega postopka, zato je pritrditi pritožbi, da je v tem delu sodišče prve stopnje, ko se ni opredelilo do za obdolženca razbremenilnih navedb v omenjenih vlogah in o tem tudi ni navedlo razlogov, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku, saj v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni bilo mogoče preizkusiti. S takšnim ravnanjem pa je torej podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1. Glede na naravo kršitve in stanja stvari pa pritožbeno sodišče takšne kršitve ni samo odpravljalo, temveč je s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v nov postopek.

10. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno natančno tehtati predpostavke za izdajo sodbe brez obdolženčevega zaslišanja v skladu z določbo drugega odstavka člena 115 ZP-1, hkrati pa v ponovljenem postopku ne bo smela (vsaj na načelni ravni!) izostati opredelitev sodišča do vseh vlog, ki jih je obdolženec z namenom razbremeniti se odgovornosti v postopku o prekršku, temu sodišču tudi poslal do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, četudi na predložitev takih vlog ni bil izrecno pozvan.