Up-141/99

11. 12. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B.-B., odvetnica v Z. na seji dne 11. decembra 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 326/98 z dne 3. 3. 1999, sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 579/97 z dne 3. 12. 1997 in sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 378/95 z dne 19. 12. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Po sodbi sodišča prve stopnje, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritrdilo pa ji je v reviziji tudi Vrhovno sodišče, mora ustavna pritožnica izprazniti stanovanje, ki ji ga je dodelil organ JLA z odločbo dne 14. 8. 1991, ko po ugotovitvi sodišč za tako dodelitev ni bil več pristojen, zaradi česar pritožnici manjka veljaven pravni naslov za bivanje v spornem stanovanju.

2.Pritožnica meni, da ji je z izpodbijanimi sodbami kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in da so tudi v neskladju s 15. členom (uresničevanje in omejevanje pravic) ter 87. členom Ustave (zakonska pristojnost državnega zbora).

3.Te očitke utemeljuje najprej tako, da ponavlja trditev, da je ona pridobila pravico do spornega stanovanja že v začetku leta 1991, torej pred izdajo odločbe o dodelitvi. Dalje ponavlja svojo razlago o tem, kdo je smel v spornem času, to je po 25. 6. 1991, razpolagati z vojaškimi stanovanji. Med drugim zatrjuje, da je pravica do stanovanja ustavno zajamčena pravica, kar razume Ustavno sodišče kot sklicevanje na 78. člen Ustave (primerno stanovanje). V tem smislu se sklicuje tudi na splošno deklaracijo človekovih pravic in na prvi odstavek njenega 25. člena, po katerem ima vsakdo pravico do primerne življenjske ravni, kamor sodi tudi stanovanje, ter na Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (obe Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 2/93). Vse to je po njenem mnenju v izpodbijanih aktih premalo upoštevano. Pritožnica tudi meni, da gre v njenem primeru za že pridobljene pravice, tudi zaradi njenega večletnega bivanja v stanovanju in njene dobrovernosti, in opozarja, da posameznik ne more vplivati na politične spremembe, kot so se pri nas zgodile v času, ko je pridobila stanovanje.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v vprašanja, ali je bilo v pravnomočno končani pravdi dejansko stanje prav ugotovljeno. V izpodbijanih sodbah je pritožnici jasno obrazloženo, zakaj njena trditev glede tega, kdaj je pridobila pravico do stanovanja, ne vzdrži.

4.Tudi presoja o tem, ali so pravdna sodišča materialno pravo prav uporabljala, praviloma ni stvar postopka z ustavno pritožbo. Kolikor se pritožnica sklicuje tudi na Ustavni zakon, opozarja Ustavno sodišče na svoje obrazloženo stališče v sklepu št. Up 65/94 z dne 12. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 24/97, OdlUS št. V,192) v zadevi, ki je v pravnem pogledu enaka obravnavani.

5.Člen 15 Ustave, na katerega se pritožnica sklicuje, ne vsebuje kake človekove pravice, temveč le načela o uresničevanju in omejevanju teh pravic. Brez natančnejše navedbe, za katero od določb 15. člena gre, zato ustavne pritožbe ni mogoče z uspehom utemeljevati z zatrjevanjem o kršitvi tega člena.

6.Načelo o enakosti vseh pred zakonom se v primeru izpodbijanja sodnih odločitev konkretizira predvsem v človekovi pravici do enakega - v takem primeru sodnega - varstva pravic. Pravdnih primerov z enako pravno in dejansko podlago, kot je pritožničin, je veliko. Sodišča so glede uporabe materialnega prava v takih primerih enotna in tudi pritožnica ne navaja drugače. Kake konkretne kršitve pravic do enakega varstva, ki bi jo sodišča zagrešila v njenem primeru, ne zatrjuje; zgolj s tem, kako so pri sojenju uporabila materialno pravo, ta njena pravica očitno ni bila kršena.

7.Določbe 78. člena Ustave in določb mednarodnih konvencij in paktov, na katere se pritožnica sklicuje, ni mogoče razumeti tako, da bi komurkoli dajale pravico do uporabe konkretnega stanovanja, če zanjo nima veljavnega pravnega naslova.

8.Za spoštovanje ali nespoštovanje pridobljene pravice v obravnavanem primeru očitno ne gre; nasprotno, pravnomočno je ugotovljeno, da pritožnica pravice do uporabe stanovanja ni pridobila.

9.Člen 87 Ustave ne vsebuje človekove pravice ali temeljne svoboščine, da bi se bilo nanj mogoče sklicevati v ustavni pritožbi.

10.Ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti. Kolikor očita kršitve človekovih pravic, namreč za te kršitve očitno ne gre.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude