Jedro

Poseg v ustavno pravico sam po sebi še ne pomeni, da je bila pravica kršena. Kolikor je do posega prišlo zaradi varovanja druge, močnejše ustavno zavarovane pravice, se šteje, da šibkejša pravica ni bila kršena, temveč je bilo vanjo poseženo na ustavno dopusten način.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedenim sklepom zahtevo zagovornice osumljenega A. A., Odvetniške družbe B., o. p., d. o. o., z dne 18. 5. 2021 za izločitev spisovnega gradiva in izločitev delavcev sodišča zavrnila kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep so se pritožili osumljenčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov „zmotne uporabe materialnega prava“, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču so predlagali, da izpodbijani sklep „razveljavi in spremeni“ na način, da se spisovno gradivo izloči iz spisa ter da se iz nadaljnjega postopka izločijo delavci sodišča, seznanjeni z izločenim spisovnim gradivom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Osumljenčevi zagovorniki zahtevajo izločitev: (i) zvočnih posnetkov, ki so bili posneti na domu osumljenca brez njegove privolitve in vednosti, prepisov zvočnih posnetkov ter vseh dokazov pridobljenih na podlagi teh posnetkov in (ii) pisnih izjav osumljenčevih otrok, ki jih je njihova mati C. C. sopodpisala ter po elektronski pošti poslala policiji, ker izjave niso bile podane prostovoljno in ne odražajo dejanskega stanja, niti ni razvidno, da bi bili otroci poučeni o svojih pravicah.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da zvočni posnetki vsebujejo dogodek med osumljencem in njegovim sinom ter več dogodkov med osumljencem in ostalimi družinskimi člani, ki sta jih posnela mld. oškodovanec D. D. in oškodovanka C. C., vsebina pisnih izjav mld. oškodovancev D. D. in E. E. pa se navezuje na podano kazensko ovadbo zoper osumljenca v smeri kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. 7. V zvezi s sicer pravilnim zatrjevanjem zagovornikov, da je bilo s posnetki oškodovancev poseženo v osumljenčevo pravico do zasebnosti, pritožbeno sodišče izpostavlja stališča procesnopravne teorije in sodne prakse, da je v primeru, ko posameznik pridobi dokaze s posegom v človekove pravice drugega posameznika, tehtanje med prizadeto pravico in pravico, ki jo posameznik ščiti, ne le mogoče, temveč nujno za sprejem pravilne in zakonite odločitve.1 Poseg v ustavno pravico namreč sam po sebi še ne pomeni, da je bila pravica kršena. Kolikor je do posega prišlo zaradi varovanja druge, močnejše ustavno zavarovane pravice, se šteje, da šibkejša pravica ni bila kršena, temveč je bilo vanjo poseženo na ustavno dopusten način.2 Ker je tudi v konkretnem primeru izkazana neposredna ogroženost dveh ustavnih pravic, na eni strani osumljenčeve pravice do zasebnosti in na drugi strani pravice oškodovancev do osebne varnosti ter telesne in duševne integritete, je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z načelom sorazmernosti opravilo tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama. Upoštevaje težo in okoliščine v zahtevi za preiskavo opisanega protipravnega ravnanja osumljenca v smeri kaznivega dejanja nasilja v družini, sodišče druge stopnje pritrjuje argumentiranim in prepričljivim zaključkom izpodbijanega sklepa (točki 12 in 13), da je bil poseg oškodovancev (z zvočnim snemanjem njegovega ravnanja) v osumljenčevo pravico do zasebnosti dopusten ter da se mora posledično osumljenčeva pravica do zasebnosti umakniti pravici oškodovancev do telesne in duševne celovitosti ter osebne varnosti.

8. Glede na navedeno pritožniki neuspešno zatrjujejo, da naj bi bil izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju, kar utemeljujejo s selektivnim povzemanjem razlogov sklepa, češ da je sodišče prve stopnje po eni strani pravilno ugotovilo, da je narava varovanih pravic absolutna (točki 8 in 9 sklepa), po drugi strani pa je zaključilo, da so bili posnetki (zakonito) pridobljeni od oškodovanke C. C., ki jih je prostovoljno izročila policiji (točka 7 sklepa), saj naj bi bili po (zmotni) oceni pritožbe posnetki nezakoniti že po sami svoji naravi.

9. Pravilne presoje prvostopenjskega sodišča ne morejo izpodbiti posplošene pritožbene trditve o sistematičnem zvočnem snemanju osumljenca v daljšem časovnem obdobju in da gre, zaradi razpada življenjske skupnosti in s tem povezanimi postopki, za iz konteksta iztrgan izbor posnetkov, ki bi osumljenca čimbolj očrnili, saj bodo okoliščine nastanka, vsebina in verodostojnost posnetkov, v kolikor bo zoper osumljenca pravnomočno uvedena preiskava, predmet ugotavljanja in dokazne presoje v nadaljevanju kazenskega postopka.

10. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim stališčem, da je prebivališče (hiša) in pogovor z družinskimi člani okolje, v katerem posameznik pričakuje največjo stopnjo tudi ustavnopravno varovane zasebnosti, ni pa mogoče pritrditi nadaljnji pritožbeni tezi, da naj bi bila z dopustnostjo takšnih dokazov (posnetkov) ustavno varovana pričakovana zasebnost izjave izrečene v domačem okolju izničena in lahko vsak državljan pričakuje, da ga zakonec ali kdo od družinskih članov snema. Sodišče prve stopnje je pri tehtanju med prizadetima ustavnima pravicama pravilno upoštevalo, da naj bi osumljenec z v zahtevi za preiskavo očitanimi protipravnimi ravnanji (psihičnim in fizičnim nasiljem) močno posegel v pravico do osebne varnosti ter telesne in duševne integritete svoje zakonske partnerke C. C., predvsem pa njunih petih mladoletnih otrok, ter utemeljeno presodilo, da sta oškodovanca D. D. in C. C. s snemanjem tega dogajanja zgolj zaščitila svoje ustavno varovane pravice, zato se osumljenec na svojo pravico do zasebnosti ne more uspešno sklicevati.

11. Pritožniki svoje nestrinjanje z navedeno presojo ter pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje v okviru testa sorazmernosti relevantnega dejanskega stanja naj sploh ne bi ugotavljalo, zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, neprepričljivo utemeljujejo s pritožbenimi navedbami, da osumljenec ni nasilnež, saj policija na njegovem naslovu nikdar ni posredovala, niti mu ni bila izdana „serija“ plačilnih nalogov. Upoštevaje očitke v zahtevi za preiskavo ter v predkazenskem postopku zbrane podatke in dokaze o domnevnem osumljenčevem dolgoletnem, kontinuiranem ter vztrajnem psihičnem in fizičnem nasilju nad oškodovanci, so namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča zaključki izpodbijanega sklepa (točki 12 in 13), da naj bi bila zaradi njegovega ravnanja pravica oškodovancev, še posebej mladoletnih, do telesne in duševne nedotakljivosti v daljšem časovnem obdobju pogosto in v precejšnji meri prizadeta, in da so posnetki oškodovancev zgolj skrajni način zavarovanja lastnih ustavno zagotovljenih pravic, utemeljeni in pravilni.

12. Sodišče prve stopnje je na navedbe zagovornikov v zahtevi za izločitev dokazov, da mld. oškodovanca D. D. in E. E. v zvezi z njuno pisno izjavo nista bila primerno in razumljivo njuni starosti poučena o svojih pravicah, kar zatrjujejo tudi v pritožbi, pravilno odgovorilo, da pri takšnih izjavah pravni pouk ni potreben. Sicer pa pritožniki niti ne pojasnijo, o kakšnih pravicah bi otroka morala biti poučena in kdo bi ju moral poučiti, glede na dejstvo, da sta pisni izjavi sestavila doma, njuna mati C. C. pa ju je po elektronski pošti posredovala policiji. S pritožbenimi navedbami, da pisni izjavi glede na sopodpis C. C. nista bili dani prostovoljno oziroma da ju ni zgolj lektorirala, temveč je lahko njuno vsebino priredila ali spremenila v smeri, da bi se sama ekskulpirala kakršnih koli očitkov o lastnem neustreznem postopanju, zagovorniki izpodbijajo način nastanka in verodostojnost teh izjav, kar pa ni predmet presoje v okviru instituta izločitve dokazov, temveč se bodo, v primeru zoper osumljenca pravnomočno uvedene preiskave, te okoliščine ugotavljale tekom dokaznega postopka. Enako velja za pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bil osumljenec s strani C. C. deležen verbalnih napadov, preklinjanja, zmerjanja in zaničevanja.

13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, posledično pa se pritožniki tudi neuspešno zavzemajo za izločitev „delavcev sodišča“, ki so bili seznanjeni z navedenimi dokazi.

1 Vavken, L.: Praktična konkordanca v kazenski judikaturi, Zbornik 10. konference kazenskega prava in kriminologije, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 86. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 47223/2017 z dne 16. 12. 2021.