Jedro

Ker je tožnik tožencu v zakonskem roku predložil dokazila o namenski porabi sredstev za le del dodeljene izredne denarne socialne pomoči, do nove izredne denarne socialne pomoči ni upravičen še 18 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 18. 3. 2011 in št. ... z dne 13. 1. 2011 in dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki meni, da je na obravnavi dne 9. 4. 2013 navedel dovolj dejstev, ki pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Navaja, da ni mogel pravočasno dostaviti računov, ker so mu to onemogočali zdravstveni razlogi, kasneje pa mu ni bilo več dovoljeno predložiti dokazov o namenski porabi sredstev. Storjena mu je bila krivica, kršena je tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah. Kot drugačnemu mu pomoč odrekajo z uporabo sile in z lažmi zaradi tega, ker nima transakcijskega računa. Je invalid in je obravnavan diskriminatorno. Pritožbi prilaga odločbo toženca z dne 5. 3. 2013, sklep toženca z dne 22. 11. 2012, dopis toženca z dne 21. 2. 2013, obvestila o nakazilih, vabilo z dne 18. 3. 2013 in izpodbijano sodbo, kar vse se že nahaja v sodnem spisu, ter dopis toženca z dne 5. 2. 2009 v dveh izvodih (priloge A8 do A15).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče j e izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi, ko tožnik na podlagi 63. člena ZDSS-1 izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 18. 3. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 13. 1. 2011, gre za spor o tem, ali je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči. V zvezi s tem je sporno, ali je tožnik pred tem dodeljeno izredno denarno socialno pomoč namensko porabil. Toženec je namreč zahtevo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči zavrnil zato, ker tožnik ni dokazal, da je izredno denarno socialno pomoč, dodeljeno z odločbo z dne 23. 9. 2010, porabil za namen, za katerega mu je bila le-ta dodeljena. Takšno odločitev toženca je sodišče prve stopnje sprejelo, pritrjuje pa ji tudi pritožbeno sodišče. Po 31. b členu v spornem obdobju veljavnega Zakona o socialnem varstvu (ZSV; UR l. RS, št. 54/92 s spremembami) se lahko ne glede na druga določila tega zakona samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba oziroma družina iz razlogov, na katere ni mogla oziroma ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti.

V 1. odstavku 31. c člena ZSV je določeno, da v vlogi za enkratno izredno denarno socialno pomoč oziroma izredno pomoč vlagatelj točno navede, za kakšen namen potrebuje pomoč, in natančno predvidi višino sredstev, ki jih potrebuje. Skladno z 2. odstavkom 31. c člena ZSV je upravičenec do enkratne izredne pomoči oziroma izredne pomoči dolžan izredno pomoč uporabiti za namen, za katerega mu je bila le-ta dodeljena. V 3. odstavku 31. c člena ZSV pa je določeno, da je dokazila o porabi sredstev upravičenec dolžan v roku 15-ih dni po prejetju pomoči predložiti pristojnemu centru za socialno delo. Če tega ne stori, ali pa se iz dokazila ugotovi, da pomoč ni bila namensko uporabljena, ni upravičen do enkratne izredne pomoči oziroma izredne pomoči 18 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči. Glede na takšno pravno podlago je za odločitev v tej zadevi potrebno odgovoriti na vprašanje, za kakšen namen je tožnik predhodno zaprosil za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, oziroma za kakšen namen mu je bila predhodno izredna denarna socialna pomoč dodeljena. Nadalje je potrebno odgovoriti tudi na vprašanje, ali je tožnik v zakonskem roku tožencu o namenski porabi celotne izredne denarne socialne pomoči predložil tudi dokazila. Le v kolikor bi tožnik dodeljeno izredno denarno pomoč porabil izključno za namen, za katerega mu je bila dodeljena, in bi o tem tožencu v roku 15 dni po prejetju pomoči predložil dokazila, bi bil ob izpolnitvi zakonsko določenih pogojev za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, do te pomoči upravičen že pred pretekom 18 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je proučilo listine v sodnem in upravnem spisu, ugotovilo, da je bila tožniku z odločbo toženca z dne 23. 9. 2010 dodeljena enkratna izredna denarna socialna pomoč v znesku 229,52 EUR za pomoč pri plačilu mesečnih stroškov bivanja in dodatnega oziroma prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Pri tem je bil v odločbi z dne 23. 9. 2010 tožnik izrecno opozorjen, da je dolžan v roku 15 dni po prejetju pomoči predložiti dokazila o porabi sredstev. Ta odločba je bila izdana na podlagi tožnikove zahteve z dne 15. 9. 2010, v kateri je navajal, da pomoč potrebuje za plačilo položnic, dodatnega zavarovanja in nakup ozimnice oziroma prehrane. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožencu predložil dokazila o plačilu mesečnih stroškov bivanja v znesku 88,10 EUR in plačilu prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja v znesku 80,00 EUR, skupaj torej v znesku 168,10 EUR. Tožnik tožencu tako ni predložil vseh potrebnih dokazil o namenski porabi sredstev izredne denarne socialne pomoči, dodeljene z odločbo z dne 23. 9. 2010, v znesku 229,52 EUR. To pa je za odločitev o tej zadevi tudi po stališču pritožbenega sodišča bistvenega pomena.

Tožnik je namensko, torej za plačilo mesečnih stroškov bivanja in zdravstvenega zavarovanja, porabil le del dodeljene izredne denarne socialne pomoči, oziroma je tožencu predložil dokazila o namenski porabi sredstev za le del dodeljene izredne denarne socialne pomoči. Preostanek izredne denarne socialne pomoči je tožnik po svojih navedbah porabil za hrano. Izredna denarna socialna pomoč je bila tožniku dne 23. 9. 2010 dodeljena le za plačilo mesečnih stroškov bivanja in dodatnega oziroma prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, ne pa za prehrano, čemur je sicer namenjena denarna socialna pomoč. Tudi dokazil, da je preostanek izredne denarne socialne pomoči porabil za prehrano, za kar je sicer dne 15. 9. 2011 deloma tudi uveljavljal izredno denarno socialno pomoč, tožnik tožencu ni predložil. S tem v zvezi je navajal le, da teh dokazil pravočasno ni mogel predložiti zaradi bolezni. Pri tem pa o zatrjevani bolezni prav tako ni predložil nobenih dokazov niti tožencu niti sodišču prve stopnje.

Ker je bil torej znesek 229,52 EUR tožniku dodeljen kot izredna denarna socialna pomoč z namenom, da plača mesečne stroške bivanja in zdravstvenega zavarovanja, tožnik pa tožencu ni predložil vseh potrebnih dokazil, da je izredno denarno socialno pomoč v celoti tudi porabil za plačilo mesečnih stroškov bivanja in zdravstvenega zavarovanja, temveč je predložil dokazila le za znesek 168,10 EUR, je sodišče prve stopnje, enako kot že toženec pred njim, pravilno presodilo, da je podan razlog, zaradi katerega glede na 3. odstavek 31. c člena ZSV tožnik ni upravičen do nove izredne denarne socialne pomoči še 18 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči. Takšna odločitev je skladna tudi s sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je že zavzelo stališče, da je potrebno izredne denarne socialne pomoči obravnavati restriktivno(1). Pritožbeni očitki v zvezi z diskriminacijo ter kršitvijo pravic, zagotovljenih z mednarodnimi pogodbami, so zato neutemeljeni.

Dopis toženca z dne 5. 2. 2009, ki ga je tožnik prvič predložil k pritožbi, predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Pritožnik sme v pritožbi skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena tega zakona. Tudi sicer ta listina na odločitev v tej zadevi ne vpliva.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Op. št. (1): Glej sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 244/2012 z dne 5. 7. 2012.