17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 231/2004 z dne 15. 2. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1656/2003 z dne 20. 5. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 561/2001 z dne 17. 9. 2003 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnika (tožnika v delovnem sporu) za plačilo 1.014.089,50 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 1995 dalje iz naslova vračila vloženega denarnega nadomestila v materialno osnovo dela tožene stranke. Pritožnik je zoper navedeno odločitev vložil pritožbo. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo. Soglašalo je z ugotovitvijo nižjih sodišč, da je pritožnikov zahtevek neutemeljen, ker mu je delovno razmerje prenehalo po preteku obdobja, za katero mu je bilo priznano denarno nadomestilo, pogodbe o lastniškem ali delniškem vložku po drugem odstavku 29. člena Zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 71/93 in nasl. – v nadaljevanju ZZZPB) z delodajalcem (toženo stranko v delovnem sporu) pa ni sklenil.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Navaja, da so odločitve sodišč materialnopravno nepravilne, zaradi česar naj bi mu bili kršeni pravici iz 49. in 66. člena Ustave. Z odstopom od sodne prakse naj bi mu bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, s pristranskim odločanjem pa pravica iz 23. člena Ustave. Kršitev 25. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da je pritožbeno sodišče ignoriralo vsebino pritožbe, Vrhovno sodišče pa vsebino revizije.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik sicer navaja številne kršitve človekovih pravic, vendar jih s pavšalnimi navedbami ne izkaže. Odločitev sodišča v korist ene stranke namreč še ne pomeni, da je odločalo pristransko in da je zato podana kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Povsem pavšalen in kot takšen neizkazan pa je tudi očitek pritožnika o odstopu od ustaljene sodne prakse, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic).

4.Zgolj nezadovoljstvo pritožnika z izpodbijano odločitvijo tudi ne more utemeljiti očitkov o kršitvah pravic iz 49. člena Ustave (svoboda dela) in iz 66. člena Ustave (varstvo dela). Za takšne kršitve bi šlo, če bi izpodbijana sodna odločitev vsebovala stališča, ki bi bila v nasprotju s katero izmed teh človekovih pravic, česar pa pritožnik ne izkaže.

5.Ustavnopravno relevanten bi lahko bil očitek pritožnika o kršitvi 25. člena Ustave, ki naj bi jo Višje sodišče storilo s tem, ko naj bi ignoriralo njegovo pritožbo, kar je mogoče razumeti kot očitek, da mu Višje sodišče ni odgovorilo na posamezne pritožbene navedbe. Omenjena ustavna pravica namreč stranki zagotavlja pravico, da se pritožbeno sodišče opredeli do bistvenih navedb pritožbe. Vendar pa tudi za ta pritožnikov očitek velja, da s povsem pavšalnimi in nekonkretiziranimi navedbami pritožnik ne more utemeljiti zatrjevane kršitve ustavne pravice.

6.Očitek pritožnika, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njegove revizijske navedbe, bi bil lahko relevanten z vidika 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Ta namreč stranki zagotavlja tudi pravico, da se revizijsko sodišče opredeli do bistvenih navedb revizije. Ustavno sodišče tega očitka ni moglo oceniti, saj pritožnik ni pojasnil, v katerem delu naj Vrhovno sodišče na revizijske navedbe ne bi odgovorilo.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker pritožnik ne navaja nobenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede priglašenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan