Jedro

Do tožničine poškodbe je prišlo, ko ji je v zbornici drugotožene stranke, kamor se je namenila, da bi se preobula, zdrsnilo na grozdni jagodi, tako da je padla in si poškodovala desni gleženj. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni podana krivdna odgovornost drugotožene stranke, ker ji ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, za katerega bi bila krivdno odgovorna. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do tega, ali je drugotožena stranka dejansko prepovedala vnos hrane (tudi sadja) v zbornico in če je, ali je svojo prepoved tudi dejansko izvajala. Iz izvedenega postopka izhaja, da se je sadje v zbornico prinašalo redno, kadar je bilo na jedilniku. Drugotožena stranka je, kljub dani prepovedi, dopuščala prinašanje hrane v zbornico, saj je sadje v zbornico iz jedilnice prinašala tudi delilka hrane, kar kaže na to, da drugotožena stranka svoje prepovedi ni uresničevala. Če bi bila tožena stranka dovolj skrbna, da bi preprečila vnos hrane v zbornico, bi lahko preprečila tudi tožničin zdrs na grozdni jagodi. Sodišče prve stopnje pa se s tem ni ukvarjalo, saj je ugotovilo, da je tožena stranka ustrezno poskrbela za čistočo tal v zbornici (da na tleh ni bilo grozdja). Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženk, da ji iz naslova nesreče pri delu izplačata odškodnino v višini 26.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 do plačila. Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, prvotoženi stranki je dolžna povrniti stroške v znesku 20,00 EUR drugotoženi stranki pa stroške v višini 1.540,45 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku po temelju ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, toženima strankama pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je podana vsaj krivdna, če ne objektivna odgovornost toženih strank. Čeprav tla niso sama po sebi nevarna stvar, pa to v določenih okoliščinah postanejo, kar se je v obravnavanem primeru zgodilo. Grozdna jagoda na tleh je namreč povzročila, da so tla postala spolzka in nevarna. Te nevarnosti pa tožnica ni mogla predvidevati ali odstraniti. Sigurno pa je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, saj ta ni dokazala, da je spoštovala vsa pravila in izpolnila svoje dolžnosti, da zagotovi varno delovno mesto. Trdila je, da je prepovedala vnos hrane v zbornico in zaposlene na to opozarjala ter zahtevala spoštovanje te prepovedi. Vendar pa očitno te prepovedi ni striktno izvrševala, saj so delavci v zbornico prinašali hrano. Če bi tožena stranka dejansko preprečila vnos hrane v zbornico, tudi grozdne jagode na tleh ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je tožnica uveljavljala tudi odgovornost tožene stranke iz naslova odgovornosti za drugega, saj njeni zaposleni niso spoštovali prepovedi in so posledično povzročili okoliščine, ki so privedle do tožničinega padca. Sodišče prve stopnje je po pritožbenem stališču nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se ni opredelilo do navedbe tožnice, da se grozdne jagode na tleh ni videlo, ker so tla podobne barve kot grozdna jagoda. S tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba še poudarja, da je sodišče prve stopnje padec pripisalo naključju, hkrati pa meni, da je šlo za tožničino nepazljivost. Ker se navedeno med seboj izključuje, so razlogi sodbe v tem delu nejasni. Tudi če bi bilo mogoče šteti, da je bila tožnica nekoliko nepazljiva, bi ji bilo mogoče pripisati le manjši soprispevek, nikakor pa ne zavrniti celotnega zahtevka, saj padec ni posledica naključja, ampak protipravnega ravnanja tožničinega delodajalca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Drugo tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo pritožbenih stroškov, ki jih priglaša. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke 2. odstavka 399. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, je pa glede krivdne odgovornosti drugo tožene stranke odločilo preuranjeno, zato pritožbeno sodišče ni moglo preveriti pravilne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za škodo, ki je tožnici nastala zaradi nesreče pri delu, ko ji je dne 13. 6. 2008 v zbornici zdrsnilo na grozdni jagodi, tako da je padla in si huje poškodovala desni gleženj, tožena stranka ni ne objektivno ne krivdno odgovorna, saj je poškodba, ki jo je tožnica utrpela, posledica naključja. Zaradi tega je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine v višini 26.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 do plačila.

7. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje: - da tožbeni zahtevek ni zastaral. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara skladno z določbo 1. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Torej morata biti izpolnjena oba pogoja. Tožnica je za povzročitelja škode izvedela že ob samem škodnem dogodku, za škodo, ki ji je nastala, pa z odpustnim pismom z dne 23. 12. 2008, iz katerega izhaja, da je zdravljenje s tem dnem zaključeno. Ker je tožnica tožbo vložila 28. 12. 2008, zahtevek še ni zastaral. - da se je tožnica poškodovala dne 13. 6. 2008, ko ji je v zbornici drugotožene stranke, kamor se je namenila, da bi se preobula, zdrsnilo na grozdni jagodi, tako da je padla in si poškodovala desni gleženj.

- da je pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti podana v 1. odstavku 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju. Po tej določbi mora delodajalec delavcu, če mu je bila povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. OZ v 131. členu določa dve podlagi za odškodninsko odgovornost in sicer odgovornost po načelu krivde (krivdna odgovornost) in odgovornost po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost).

- da je tožnica zatrjevala tako objektivno kot tudi krivdno odgovornost drugotožene stranke.

- da drugotožena stranka ni objektivno odgovorna. Skladno z 2. odstavkom 131. člena OZ je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani. Tla sama po sebi ne predstavljajo nevarne stvari in hoja po njih ne nevarne dejavnosti. Tla v zbornici niso bila spolzka, so redno vzdrževana, čiščenje pa se je opravljalo izven delovnega časa.

8. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tudi ni podana krivdna odgovornost drugotožene stranke, ker ji ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, za katerega bi bila krivdno odgovorna. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa je po stališču pritožbenega sodišča preuranjen.

9. Iz točke 15 obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno jasno stališče sodišča prve stopnje, ali je tožena stranka vnos hrane (pri čemer je hrana tudi sadje) prepovedala ali ne. Iz trditev drugotožene stranke in izpovedi njene ravnateljice izhaja, da je drugotožena stranka prepovedala prinašanje hrane v zbornico, ker naj se zaposleni prehranjujejo v jedilnici. Priče, pa tudi stranki, so izpovedale, da se je v zbornico občasno prinašala hrana, sadje pa redno, kadar je bilo na jedilniku. Poleg nekaterih učiteljev je sadje v zbornico prinašala tudi delilka hrane. Ker je ravnateljica izpovedala, da je tožena stranka zaposlene, ki so kršili prepoved vnosa hrane v zbornico, na kršitve večkrat opozarjala, je tožena stranka za kršitve očitno vedela. Sodišče prve stopnje se do tega ni izrecno opredelilo. Preuranjeno je zaključilo, da tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, ki je zaradi zdrsa na grozdni jagodi nastala tožnici. Ker je bila v obravnavanem primeru v zbornici na tleh ena sama grozdna jagoda, je to po stališču sodišča prve stopnje nesrečno naključje, ki (glede na to, da drugotožena stranka ni krivdno in tudi ne objektivno odgovorna) bremeni tistega, ki se mu je primerilo.

10. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do tega, ali je drugotožena stranka dejansko prepovedala vnos hrane (tudi sadja) v zbornico in če je, ali svojo prepoved tudi dejansko izvajala. Iz izvedenega postopka izhaja, da se je sadje v zbornico prinašalo redno, kadar je bilo na jedilniku. Sadje so v zbornico prinašali nekateri učitelji ali pa delilka hrane v jedilnici. Drugotožena stranka je očitno, kljub dani prepovedi, dopuščala prinašanje hrane v zbornico, saj je sadje v zbornico iz jedilnice prinašala tudi delilka hrane, kar kaže na to, da svoje prepovedi ni uresničevala. Če bi bila tožena stranka dovolj skrbna, da bi preprečila vnos hrane v zbornico, bi lahko preprečila tudi tožničin zdrs na grozdni jagodi. Sodišče prve stopnje pa se s tem ni ukvarjalo, saj je ugotovilo, da je tožena stranka ustrezno poskrbela za čistočo tal v zbornici (da na tleh ni bilo grozdja).

11. Kot izhaja iz navedenega, je pritožba tožnice utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka dejansko prepovedala vnos hrane v zbornico in to prepoved tudi izvajala, od tega pa je odvisna tudi odgovornost za škodo, ki je tožnici zaradi zdrsa na grozdni jagodi v tem prostoru nastala. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju tako zavzame jasno stališče v zvezi s prepovedjo vnosa hrane v zbornico in z izvajanjem te prepovedi s strani drugotožene stranke. Pri tem naj upošteva tudi morebiten prispevek tožnice k škodi, ki ji je zaradi zdrsa nastala in sicer v zvezi z njeno pazljivostjo pri hoji v tem prostoru, glede na njeno izpoved, da ji je bilo znano, da se sadje prinaša v zbornico, in bi tako lahko tudi pričakovala, da bo kakšen del sadja tudi na tleh, zaradi tega pa so tla lahko tudi spolzka.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.