Jedro

Dokončna odločitev Komisije za kadrovske in administrativne zadeve Vlade RS o dolžnosti vrnitve določnega zneska štipendije pomeni odločitev državnega organa o pravicah in obveznostih posameznika v smislu odločanja v upravnem postopku, zoper katero prizadeti posameznik lahko vloži tožbo pred pristojnim delovnim sodiščem.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo sklepa tožene stranke oziroma njene komisije za kadrovske in administrativne zadeve, št. 911-92/01 z dne 2.2.2004 in vrnitev zadeve toženi stranki v nov postopek. Glede na to, da je tožena stranka z navedenim sklepom dokončno odločila o tožnikovi obveznosti iz naslova vrnitve štipendije, je sodišče presodilo, da ne gre za izvršilni naslov in zato ni podana pravna korist za vložitev tožbe, tako da so v skladu s 1. odstavkom 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) podani pogoji za zavrženje tožbe.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da v zadevi revizija na podlagi določb ZPP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) ni dovoljena. Hkrati je ugotovilo, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in je zato na podlagi 1. alineje 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 sklenilo, da se revizija dopusti.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo in navajal, da celo pri ugotovitveni tožbi ni treba posebej dokazati pravnega interesa, kolikor lahko tožnik tožbo vloži na podlagi posebnega predpisa. Ker je bil sporni sklep tožene stranke izdan na podlagi Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 33/99 in 23/01), ki v 3. odstavku 27. člena določa, da lahko štipendist, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo, zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču, je bila vložitev tožbe dopustna že glede na to določbo pravilnika in tožniku ni bilo potrebno še posebej izkazovati pravnega interesa. Tudi sicer pa je mogoče tožnikovo pravno korist od vložitve tožbe ugotoviti že iz konkretne situacije. Zato je izpodbijani sklep o zavrženju tožbe izdan na zmotnem razumevanju določb 1. odstavka 274. člena ZPP.

Revizija je bila na podlagi določb 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi določb 27. člena Pravilnika o štipendiranju, ki je v spornem času urejal podeljevanje kadrovskih štipendij pri toženi stranki, je o pravicah in obveznostih štipendista odločala podkomisija za štipendiranje. Zoper sklep podkomisije je bila izrecno določena možnost ugovora v roku osmih dni, s tem, da je bila za odločanje o ugovoru pristojna Komisija za kadrovske in administrativne zadeve tožene stranke. Odločitev te komisije je bila dokončna. Če štipendist ni bil zadovoljen z dokončno odločitvijo o ugovoru, ali če Komisija za kadrovske in administrativne zadeve ni odločila v 30-dneh, lahko štipendist zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Šlo je za odločanje državnega organa o pravicah in obveznostih posameznika, to je tožnika, uporabljajoč pri tem Pravilnik o štipendiranju, v smislu določb upravnega postopka, to je v smislu določb 1. in 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in spremembe). Sporni sklep tožene stranke z dne 2.2.2004 ima značaj odločbe organa druge stopnje iz 248. člena ZUP. Če tožnik navedene odločbe ne bi pravočasno izpodbijal s tožbo pred sodiščem, bi postala pravnomočna, saj iz nje, v povezavi s prvostopnim sklepom z dne 14.11.2003, jasno izhaja toženčeva obveznost, da iz naslova prejete štipendije in drugih izplačil v zvezi s tem toženi stranki vrne 2.386.547 SIT. Hkrati pa je taka odločba na podlagi določb 282. člena ZUP tudi izvršljiva.

Glede na povedano je sodišče zmotno presodilo, da sporna sklepa tožene stranke tožniku ne nalagata obveznosti in da nista izvršilni naslov v smislu določb 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIS - Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), v povezavi z 282. členom ZUP. Ker imata sporna sklepa tožene stranke značaj zavezujočega individualnega upravnega akta in tožniku nalagata vrnitev štipendije, tožnik izkazuje pravno korist od vložitve tožbe za njuno odpravo pred sodiščem. Glede na to niso bili podani pogoji za zavrženje tožbe na podlagi določb 1. odstavka 274. člena ZPP, oziroma je sodišče druge stopnje kljub nasprotnim pritožbenim navedbam neutemeljeno vztrajalo pri zavrženju tožbe.

Glede na povedano je sodišče na podlagi 1. odstavka 379. člena, v zvezi s 383. členom ZPP reviziji ugodilo, izpodbijani sklep v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.