Jedro

Odločitev o tožbenem zahtevku leži v odgovoru na vprašanje, ali je bila pogodba v celoti odplačna, pretežno odplačna ali v celoti neodplačna. S to se je pokojna zavezala sama kriti vse izdatke svoje oskrbe, zato je ključnega pomena, ali vrednost dela in skrbi, ki ga je vložil prvotoženec oziroma drugotoženka, ki je zanj izpolnjevala pogodbo, ustreza vrednosti izročenih nepremičnin.

Tožeča stranka zahtevka na dopolnitev nujnega deleža ni uveljavljala pravilno, saj mora biti tožbeni zahtevek v primeru, ko je zapuščinski postopek že pravnomočno zaključen, oblikovalne (ne ugotovitvene) in dajatvene narave. Meriti mora na pravno neučinkovitost razpolaganja zapustnika v odnosu do tožnika in sicer v taki meri kot je to potrebno, da se dopolni nujni delež ter na vrnitev tega premoženja upravičencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici kot nujni dedinji po pokojni M.K. pripada nujni delež v višini 1/4 nepremičnin s parcelno št. 264/1, vpisani v vložni številki 207 k.o. S. C, prvotožena stranka pa je dolžna tožeči stranki izročiti za vknjižbo solastnega deleža do 1/4 ustrezno listino.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je upoštevalo dokaze (zdravstveno dokumentacijo), ki jih je tožena stranka predložila šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Izvedenec je te upošteval pri izdelavi mnenja, na katerega se opira tudi izpodbijana sodba. Materialnopravno izhodišče sodbe je napačno, saj je pogodba, sklenjena med pokojno M. K. in prvotožencem, klasična izročilna pogodba. Sodišče jo je zmotno presojalo kot aleatorno pogodbo, posledično pa ni odločalo o tem, koliko je tožnica prikrajšana v nujnem deležu, niti ni ugotavljalo višino dogovorjene in nudene pomoči. Povsem pavšalno zaključi, da je vrednost truda in dela ekvivalentna. Ne drži, da ugotovitve glede finančnih sredstev pokojne ne sodijo v kontekst predmetne pravde. Dejstvo je, da je bila drugotoženka pooblaščena za dvigovanje sredstev iz hranilne knjižice in je del denarja zagotovo obdržala zase. Po drugi strani pa je od tega odvisno tudi vprašanje, v kakšni meri je imela sporna pogodba naravo darilne pogodbe. Za oskrbo je bila drugotoženka namreč plačana, saj ji je pokojnica prepustila dodatek za pomoč in postrežbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Po določbi prvega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, na poznejših narokih pa le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Tožena stranka je sporne listine sicer res predložila po opravljenem prvem naroku (s pripravljalno vlogo dne 10.7.2009), vendar kot posledica navedb izvedenca v prvotno izdelanem mnenju, da je del dokumentacije nečitljive ter da sam dodatne dokumentacije ne bo iskal, bi pa ta bila koristna. Na podlagi dodatno predložene dokumentacije pa je izvedenec svoje mnenje lahko dopolnil in še podrobneje odgovoril na zastavljena vprašanja. Poleg tega velja poudariti, da je z vidika odločitve v zadevi ključen podatek o obsegu skrbi, ki jo je pokojna potrebovala, o tem pa se je izvedenec izrekel že v svojem prvem mnenju. Tudi zato ni mogoče zaključiti, da bi kasneje predložena dokumentacija vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je potrebno sporno pogodbo presojati kot pogodbo o preužitku, ki ima naravo aleatorne pogodbe, je pravilno. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) sicer preužitkarske pogodbe ni izrecno (poimensko) urejal, vendar jo je poznal (enako velja tudi za sodno prakso), pravno podlago pa je najti v šestem odstavku 117. člena ZD. Drži sicer, da si je tudi po 111. členu ZD lahko izročitelj ob izročitvi in razdelitvi pridržal pravice užitka na vsem ali delu premoženja, dosmrtno rento, dosmrtno preživljanje ali drugo nadomestilo, vendar pa je potrebno v primeru, ko pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost druge pogodbe šteti, da velja ta druga pogodba (Podgoršek, OZ s komentarjem, 3. knjiga, str. 523, prim. II Ips 811/2008), v obravnavani zadevi torej pogodba o preužitku. V vsakem primeru (tudi, če bi pogodbo šteli za izročilno) pa ni mogoče mimo dejstva, da je bila dogovorjena nasprotna dajatev in je pogodba ravno zaradi te po svoji naravi tvegana (aleatorna). Odločitev o tožbenem zahtevku tako leži v odgovoru na vprašanje ali je bila pogodba v celoti odplačna, pretežno odplačna ali v celoti neodplačna (prim. II Ips 703/94, II Cp 1660/1998). S to se je pokojna zavezala sama kriti vse izdatke svoje oskrbe, zato je ključnega pomena, ali vrednost dela in skrbi, ki ga je vložil prvotoženec oziroma drugotoženka, ki je zanj izpolnjevala pogodbo, ustreza vrednosti izročenih nepremičnin. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da je obdobje skrbi za pokojno razdeliti v 3 obdobja, pri čemer je bila od začetka leta 1995 do leta 2001, ko je bil sprejeta v dom ostarelih, potrebna pomoči pri opravljanju večine, od leta 1999 pa vseh življenjskih funkcij. Iz izpovedbe drugotoženke (pa tudi priče M. K. in prvotoženca) izhaja, da je pokojno vsak dan obiskovala, poskrbela za njeno higieno, da je imela skuhano in da je dobila zdravila, za medicinske pripomočke, kot tudi za samo hišo, prvotoženec pa je poskrbel za dela okoli hiše. Za pokojno je prvotoženec (oziroma zanj drugotoženka) skrbel skupaj 11 let, 6 let za praktično vse njene potrebe, nekaj časa celo 24 ur dnevno, zato je potrebno zaključiti, da je bila pogodba v celoti odplačna. Tožnica enakost dajatev izpodbija s primerjavo z domsko oskrbo, ki je znašala manj kot zapustničina pokojnina. Vendar pa taka primerjava ne more biti odločilna. Po eni strani zaradi narave takih pogodb, ker ima lahko dejstvo, da izročitelj ostane na svojem domu in je oskrbovan po svojih bližnjih, zanj subjektivno bistveno večjo vrednost od primerljive oskrbe drugje in prav iz tega razloga sklene takšno pogodbo (prim. II Ips 791/2008). Tak zaključek je mogoče sprejeti tudi v obravnavani zadevi, saj iz izpovedi prvotoženca izhaja, da je pokojna želela nekoga, ki bi zanjo skrbel. Po drugi strani pa je potrebno poudariti, da je M. K. sicer prispevala za fiksne mesečne stroške, razen tega pa je s svojim denarjem samostojno razpolagala. Zato ni mogoče trditi, da je bila domača oskrba dražja od oskrbe v domu. Pritožnica nadalje izpostavlja vprašanje plačila za delo oziroma skrb, saj je pokojna drugotoženki dovolila, da obdrži dodatek, ki ga je prejela za pomoč in postrežbo. V tej zvezi pa je ne glede na to, da je drugotoženka prvotožencu pomagala pri izpolnjevanju pogodbe, potrebno upoštevati, da drugotoženka ni pogodbena stranka. Gre za notranja razmerja med pokojno in prvotožencem kot pogodbenima strankama, ter pokojno in drugotoženko na drugi strani. Dejstvo, da ji je ta mesečno naklonila denar, bi bilo potrebno upoštevati v zapuščinskem postopku pri ugotavljanju obsega zapuščine in dedičem naklonjenih daril. Predmet te pravde pa ne more biti vprašanje neupravičene obogatitve drugotoženke, saj je relevantno le vprašanje učinkovanja pogodbe o preužitku v odnosu do tožnice. Vse ostale zahtevke, ki bi morebiti lahko vplivali na obseg zapuščine in velikost dednega deleža, pa bi morala tožnica uveljavljati že v zapuščinskem postopku.

Dodatno pritožbeno sodišče še opozarja, da tožeča stranka zahtevka za dopolnitev nujnega deleža ni uveljavljala pravilno, saj mora biti tožbeni zahtevek v primeru, ko je zapuščinski postopek že pravnomočno zaključen, oblikovalne (ne ugotovitvene) in dajatvene narave. Meriti mora na pravno neučinkovitost razpolaganja zapustnika v odnosu do tožnika in sicer v taki meri kot je to potrebno, da se dopolni nujni delež ter na vrnitev tega premoženja upravičencu (prim. II Ips 45/2007, II Ips 23/2000, II Ips 806/2005).

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Pritožnica na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa stroške odgovora na pritožbo, saj ti niso prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).