Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je izvedla reorganizacijo, racionalizacijo in optimizacijo poslovanja in delovnega procesa v družbi ter sprejela ukrepe za zmanjševanje stroškov poslovanja, v okviru katerih je zmanjšala število zaposlenih. Zmanjšala je število zaposlenih na delovnem mestu poslovna sekretarka-visoke in inženirske gradnje (na katerem je bila zaposlena tudi tožnica) za eno delovno mesto ter tožničine naloge prerazporedila na druge zaposlene oziroma zunanje izvajalce, s čimer je potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2014, ugotovitev o tem, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa naložitev stroškov pritožbe v plačilo toženi stranki. Meni, da je delodajalec glede organizacije dela in poslovanja sicer samostojen, vendar ne, če je domnevna reorganizacija namenjena odpustu osebe, ki ji je vodstvo nenaklonjeno. Z domnevno reorganizacijo je po njenem mnenju želela tožena stranka prikriti, da sta dejanska razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi njeno uveljavljanje starševske pravice v polnem obsegu in zavrnitev nespodobnih povabil s strani direktorja. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri utemeljitvi svoje odločitve uporabilo selektiven pristop pri dokazni oceni izpovedi prič in strank, saj je povzelo le tiste dele izpovedi, ki so potrjevale dokazno oceno o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, do ostalih pa se ni opredelilo oziroma jih je relativiziralo. Trdi, da je izpodbijana sodba neobrazložena. Dalje meni, da je sodišče prve stopnje presojalo dejansko stanje na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev in na podlagi meril, ki ne upoštevajo zakonskih predpostavk utemeljenega poslovnega odpovednega razloga. Po njenem mnenju tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega razloga za odpoved delovnega razmerja iz poslovnih razlogov. Prepričana je, da je uspela dokazati, da so razlog za odpoved osebni razlogi na strani A.A. in B.B. V zvezi s tem se sklicuje na izpoved A.A., da je tožnica „praktično dala obe porodniške skozi in koristila dodaten porodniški dopust pri obeh otrocih do konca“ in da je hodila pol ure prej iz službe. Po njenem mnenju takšna izpoved jasno kaže, da je bilo za toženo stranko moteče, da je tožnica v celoti izkoristila zakonske pravice. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo izpovedi priče A.A., da se je zmanjšal obseg dela, in trdi, da je izpoved direktorja drugačna. Po njenem mnenju se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je bila v obdobju od 1. 7. do 31. 12. 2014 podana le še ena odpoved, novih zaposlitev pa je bilo kar 9. Meni, da sta bila zatrjevana reorganizacija in slabše poslovanje zgolj krinka za neutemeljeno odpoved. Pove, da tožena stranka tudi ni obrazložila, zakaj se je odločila za podajo odpovedi tožnici in ne C.C. Meni, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je vsa tožničina dela prerazporedila na ostale delavce in zunanje službe, sama pa težko ovrže trditve o tem. Navaja, da se obstoječi zaposleni bojijo za službo, zato niso izpovedovali v škodo tožene stranke. V zvezi z ugotovitvijo, da je del nalog tožnice prevzela študentka, navaja, da je to zgolj začasna rešitev do pravnomočnega zaključka tega spora, ko bo tožena stranka za opravljanje tožničinih nalog nekoga redno zaposlila. Pove še, da tožena stranka v postopku ni zanikala, da sedaj na delovnem mestu, kjer je prej sedela tožnica, sedi študentka in sprejema stranke ter opravi precejšen del nalog, ki jih je opravljala tožnica. Zatrjuje, da glede te ključne naloge tožena stranka ni uspela dokazati, da jo je prerazporedila na druge zaposlene in zunanje službe. Navaja še, da tožena stranka ni izkazala, da bi se reorganizacijski ukrepi nanašali še na koga drugega kot zgolj na tožnico, niti ni izkazala, da je potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehala. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencu odgovarja in predlaga, da se jo kot neutemeljeno v celoti zavrne in izpodbijano sodbo potrdi v vseh točkah izreka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 4. 11. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so: - da je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2005 in pripadajočega aneksa št. ... za nedoločen čas pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu poslovni sekretar-visoke in inženirske gradnje, - da je tožena stranka 4. 11. 2014 tožnici vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi katere ji je delovno razmerje prenehalo 3. 1. 2015, - da je tožena stranka dokazala, da je izvedla reorganizacijo, racionalizacijo in optimizacijo poslovanja in delovnega procesa v družbi ter sprejela ukrepe za zmanjševanje stroškov poslovanja, v okviru katerih je zmanjšala število zaposlenih, zmanjšala pa je število zaposlenih na delovnem mestu poslovna sekretarka-visoke in inženirske gradnje za eno delovno mesto ter tožničine naloge prerazporedila na druge zaposlene oziroma zunanje izvajalce, s čimer je potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, - da je tožena stranka dokazala, da je tožničine naloge prerazporedila med preostale zaposlene delavce, njenih del pa ni prevzel nihče od novo zaposlenih delavcev pri toženi stranki, prav tako pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi njeno delo prevzela študentka, ki je pri toženi stranki opravljala občasna dela po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ter - da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni posledica katere izmed okoliščin, ki so v 90. členu ZDR-1 opredeljene kot neutemeljeni odpovedni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (diskriminatorne okoliščine ali povračilni ukrepi).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena. Presplošne in s tem neutemeljene so tožničine pritožbene navedbe, da je sodba neobrazložena, ker sodišče ni podalo prepričljivih in tehtnih razlogov in stališč, s katerimi bi se opredelilo do izpovedi, ki so nasprotovale zaključku o utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Da bi bilo na navedene pritožbene navedbe mogoče odgovoriti, bi tožnica morala konkretno navesti, za izpovedi katerih prič oziroma za dele izpovedi katerih prič in strank gre.

9. Prav tako je presplošna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje presojalo dejansko stanje na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev in na podlagi meril, ki ne upoštevajo zakonskih predpostavk utemeljenega poslovnega odpovednega razloga. Pritožba namreč ne navede, za katere kriterije in merila gre, tako da tudi na te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

10. Pritožnica izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter zatrjuje neverodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožničine nadrejene, zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič, ki so še zaposlene pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Neutemeljeno izpodbija tudi verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, z navedbami o strahu pred izgubo zaposlitve. Res je sicer, da so zaslišane priče pri toženi stranki še vedno zaposlene, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedbe pa so v zvezi z razdelitvijo tožničinih nalog med druge zaposlene ter resničnim obstojem poslovnega razloga skladne.

11. S sklicevanjem na izpoved A.A. tožnica ni uspela dokazati, da je bilo za toženo stranko moteče, da je tožnica v celoti izkoristila zakonske pravice. Izpoved, da je priča zelo dobro seznanjena z dejstvom, da je tožnica „praktično dala obe porodniški skozi in koristila dodaten porodniški dopust do konca“ ter da je hodila pol ure prej iz službe, ne dokazuje, da bi bilo to za toženo stranko moteče. Tožnica je nenazadnje sama izpovedala, da toženi stranki ne more ničesar očitati glede spoštovanja starševskih pravic, saj so ji omogočili skrajšani delovnik, ko je zaprosila za to, in da s tem ni imela nobenih težav. Kakšnih drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da je tožničina izraba pravic iz naslova starševstva za toženo stranko moteča, pa tožnica v pritožbi ne navaja.

12. Pritožbene navedbe v zvezi z zmanjšanjem obsega tožničinega dela za odločitev o pritožbi niso pravno pomembne, saj skladno z ustaljeno sodno prakso za utemeljenost organizacijskega odpovednega razloga ni potrebno, da je podan tudi ekonomski razlog, oziroma povedano drugače, tudi ob nezmanjšanem obsegu poslovanja je reorganizacija poslovanja avtonomna odločitev delodajalca, ki je sodišče ne more presojati. Delodajalcu ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja (prim. s sodbami Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 209/2007, VIII Ips 104/2008 in VIII Ips 132/2013).

13. Pravno nepomembno je, ali je bila v času podaje odpovedi tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana še kateremu delavcu pri toženi stranki, enako velja tudi za zaposlovanje novih delavcev na delovnih mestih, ki z delom na tožničinem (ukinjenem) delovnem mestu niso povezana. Tudi to, kateri izmed delavk na delovnem mestu poslovne sekretarke-visoke in inženirske gradnje, na katerem je tožena stranka zmanjšala število izvajalcev z dveh na enega, je svobodna odločitev tožene stranke, v pravilnost katere se sodišče ne more spuščati, saj ne gre za odpoved večjemu številu delavcev. V primeru prenehanja potrebe po delu manjšega števila delavcev je njihova izbira izmed zaposlenih na relevantnih delovnih mestih prepuščena delodajalcu, saj ZDR-1 za take primere ne določa posebnih kriterijev (odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 206/2012, VIII Ips 191/2007 in VIII Ips 81/2010). V zvezi s tem sodišče presoja le, ali je bila odpoved posledica neutemeljenih pritožbenih razlogov oziroma diskriminacije, kar je v predmetni zadevi tudi storilo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo in ustrezno obrazložilo, zakaj tožnica ni dokazala, da je odpoved posledica njenega uveljavljanja starševske pravice v celotnem obsegu in zavrnitve nespodobnih povabil s strani direktorja. Pritožba v zvezi s tem je neutemeljena.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je vsa tožničina dela prerazporedila na preostale delavce in zunanje službe. Tožnica sicer meni, da je to enostavno zatrjevati in težje ovreči, vendar zgolj s tem ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč natančno in argumentirano pojasnilo, kako je tožena stranka prerazporedila tožničina dela, tožnica pa v zvezi s tem konkretnih pritožbenih navedb niti ni podala. V zvezi z delom študentke pri toženi stranki je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožničino delo prevzela študentka, ki je pri toženi stranki opravljala občasna dela po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožnica v pritožbi vztraja, da tožena stranka ni zanikala, da je del njenih nalog prevzela študentka. Ta trditev je protispisna, saj že iz samega odgovora na tožbo izhaja jasno nasprotovanje tožene stranke tem trditvam.

15. Pritožbena navedba, da na tožničinem delovnem mestu po odpovedi tožnici sedi študentka, ki opravlja precejšen del nalog tožnice pred odpovedjo, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da študentka pri njej ni prevzela tožničinih delovnih nalog. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da naj tožena stranka ne bi dokazala, da je na študentko prenesla ključno nalogo tožnice, vendar pa ne navede, katera je ta ključna naloga. Zgolj dejstvo, da po tožničinem prepričanju na prostoru, na katerem je tožnica opravljala delo pred odpovedjo, po prenehanju delovnega razmerja tožnice sedi študentka, pa ne more omajati ustrezno obrazloženih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da študentka ni prevzela delovnih nalog tožnice, ampak jih je deloma prevzela C.C., deloma kadrovska služba oziroma zunanji izvajalec, deloma pa oddelek komerciale.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.