Jedro

Le dosledno v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZUP opravljena vročitev pisanja, ki se mora obvezno vročiti, ima lahko v primeru, če naslovnik spisa ne prevzame, take pravne posledice, kot jih ZUP določa v 4. odstavku 87. člena. To pomeni, da se mora ob dejstvu, da pisanja naslovniku osebno ni mogoče vročiti (če ni ugotovljeno, da bi bil odsoten) pisanje vrniti na pošto njegovega prebivališča, v poštenem predalčniku, na vratih stanovanja oziroma na drugem primernem mestu, pa mu je treba pustiti sporočilo o tem, da se spis nahaja na pošti ter da ga mora tam prevzeti v 15. dneh, tudi z opozorilom na pravne posledice iz 4. odstavka 87. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 17. 6. 2004 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep o prisilni izterjavi dolga št. ... z dne 9. 10. 2003, s katero je Carinski urad A dovolil izvršbo odločbe št. ... z dne 13. 7. 2000, ki je postala izvršljiva dne 10. 9. 2000, zaradi izterjave carinskega dolga v znesku 40.439,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je Carinski urad A po uradni dolžnosti izdal odločbo št. ... z dne 13. 7. 2000, s katero je tožnika zavezal k plačilu carine in davka na dodano vrednost v skupnem znesku 40.439,00 SIT. Navedena odločba je bila vročena v skladu z določbami 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP). Ker dolg ni bil poravnan v danem roku, je sledil izvršilni postopek, v katerem pa je bilo ugotovljeno, da je dolg izterjan od tožnikovega očeta, ki ima isto ime in stanuje na istem naslovu, zato je bil postopek o prisilni izterjavi ustavljen ter izdan nov sklep o prisilni izterjavi zoper pravilnega dolžnika, to je tožnika. Ker Carinski zakon (Uradni list RS, št. 1/95 - 49/99, v nadaljevanju CZ) nima posebnih določb o postopku prisilne izterjave, se uporablja Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 - 108/99, v nadaljevanju ZDavP), glede na določbe 6. člena CZ, ki napotuje na uporabo zakona, ki ureja davčni postopek. Po določbah 40. člena ZDavP se zoper dolžnika, ki zapadlega davka (carinskega dolga) ni plačal v predpisanem roku, uvede davčni (carinski) postopek prisilne izterjave. 42. člen ZDavP predpisuje, da prisilno izterjavo uvede davčni organ (carinski organ) z izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Tožena stranka odgovarja na pritožbene navedbe, da sklep o prisilni izterjavi temelji na odločbi, ki tožniku ni bila nikoli poslana in vročena. Iz podatkov spisa je razvidno, da je prvostopni organ v skladu z določbo 87. člena ZUP skušal po pošti vročiti odločbo o odmeri carinskega dolga z dne 13. 7. 2000 osebno tožniku. Ker tožnika ni bila na danem naslovu, je vročevalec dne 27. 7. 2000 pustil sporočilo, s katerim je tožnika obvestil o prispelem pismu. Iz nevročene pisemske ovojnice je nadalje razvidno, da je le-ta vrnjena, ker tožnik pošiljke "ni dvignil". Po določbah 3. odstavka 87. člena ZUP vročitev po 2. odstavku istega člena ZUP (če se vročitev spisa ne da opraviti osebno tistemu, kateremu je spis namenjen) velja za opravljeno, ko naslovnik prevzame spis. Če spisa ne prevzame v 15. dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Glede na navedene določbe ZUP, ki urejajo obvezno osebno vročitev, tožena stranka meni, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je štel, da je bila vročitev odločbe dne 13. 7. 2000 opravljena s pretekom 15-dnevnega roka od dneva izdanega obvestila, torej da je bila opravljena dne 11. 8. 2000 (15 dni po obvestilu od 27. 7. 2000). Zato so pritožbene navedbe o nevročitvi odločbe nesprejemljive, saj je prvostopni organ opravil vročitev odločbe o odmeri carinskega dolga, torej meritorne odločbe pravilno, v skladu z določbo 87. člena ZUP. Glede na povedano je bil pravilno ugotovljen tudi datum izvršljivosti odločbe. Pravilno je določen tudi 30-dnevni izvršilni rok, v skladu z določbo 5. odstavka 153. člena CZ. Zato tožena stranka meni, da je carinski urad ravnal pravilno in na zakonu utemeljeno, ko je na podlagi 155. člena CZ ter skladno s 40. in 42. členom ZDavP izdal izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, ko je odločba št. ... z dne 13. 7. 2000, po kateri je bil tožnik dolžan plačati carinski dolg, postala izvršljiva dne 10. 9. 2000, carinski dolg pa ni bil plačan v določenem roku, ki ga je imel tožnik na razpolago.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je kasneje razširil na izpodbijani akt. V tožbi navaja, da mu odločba, s katero je bil odmerjen carinski dolg, ni bila vročena. Na podlagi te odločbe je bil izdan sklep drugemu dolžniku, to je BB. Po njegovi pritožbi je bil postopek ustavljen. Postopek je bil nadaljevan na podlagi iste odločbe. Od drugega dolžnika se zahteva izterjava dolga in plačilo zamudnih obresti od izvršljivosti odločbe 10. 9. 2000. Tožnik kot drugi dolžnik je bil določen s sklepom in ne z odločbo, saj mu odločba ni bila izdana niti vročena. Smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost sklepa o prisilni izterjavi, ki ga je izdal prvostopni carinski organ po določbah 40. - 46. člena ZDavP, ki se subsidiarno uporablja v carinskem postopku (6. člen CZ). Po določbi 40. člena ZDavP zoper dolžnika, ki zapadlega carinskega dolga ni plačal v predpisanem roku, uvede carinski organ postopek prisilne izterjave. Sklep o prisilni izterjavi mora skladno z določbo 43. člena ZDavP vsebovati priimek in ime ter naslov oziroma ime in sedež dolžnika ter davčno številko dolžnika, izvršilni naslov z navedbo kdaj je nastala izvršljivost, višino dolga in sicer ločeno glavnico ter zamudne obresti, način prisilne izterjave, ime, naslov oziroma sedež izplačevalca osebnih prejemkov ali dolžnikovega dolžnika iz naslova drugih terjatev oziroma označbo premičnih stvari, iz katerih naj se dolg izterja ter nahajališče teh stvari, ni pa nujno, da so v sklepu te stvari natančno označene in pouk o pravnem sredstvu. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov odločba o naknadnem obračunu carinskega dolga (44. člen ZDavP). S pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo (46. člen ZDavP). V obravnavanem sporu je sporno vprašanje pravilnosti vročitve odločbe o naknadnem obračunu carinskega dolga tožniku, ki je bila, kot navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi in kar izhaja tudi iz upravnih spisov, opravljena po določbi 87. člena ZUP. Tožnik je že v pritožbi zatrjeval, da mu odločba ni bila vročena, da se pravzaprav niti ne glasi na njega, tožena stranka pa je v odgovoru na te pritožbene navedbe navedla, da je po njenem mnenju bila vročitev opravljena pravilno. Po presoji sodišča tožnik lahko v pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi uveljavlja ugovor pravilnosti vročitve odločbe, s katero se mu nalaga plačilo carinskega dolga, saj kolikor mu odločba ni bila vročena, tudi nima pravnih posledic in izvršljivost ni nastopila. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bil poskus vročitve odločbe tožniku opravljen dne 27. 7. 2000, ni pa razvidno, da je bil tožnik ob tem tudi opozorjen, da se bo v primeru, če spisa ne bo dvignil v roku 15 dni štelo, da je bila vročitev z dnem poteka 15-dnevnega roka opravljena, kot to določa 4. odstavek 87. člena ZUP. Le dosledno v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZUP opravljena vročitev pisanja, ki se mora obvezno osebno vročiti, ima lahko v primeru, če naslovnik spisa ne prevzame, take pravne posledice, kot jih ZUP določa v 4. odstavku 87. člena, namreč da po izteku 15-dnevnega roka za prevzem velja vročitev spisa za opravljeno, če naslovnik spisa ne bo dvignil. To pomeni, da se mora ob dejstvu, da pisanja naslovniku osebno ni mogoče vročiti (če ni ugotovljeno, da bi bil odsoten) pisanje vrniti na pošto njegovega prebivališča, v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja oziroma na drugem primernem mestu, pa mu je treba pustiti sporočilo o tem, da se spis nahaja na pošti ter da ga mora tam prevzeti v 15. dneh, tudi z opozorilom na pravne posledice iz 4. odstavka 87. člena ZUP. Po presoji sodišča je treba zakonski določbi 3. in 4. odstavka 87. člena ZUP razlagati z uporabo temeljnega načela upravnega postopka o varstvu pravic strank iz 7. člena ZUP. Pravice naslovnika so ustrezno varovane le tedaj, če je na pravne posledice, ki nastopijo po samem zakonu ustrezno vnaprej opozorjen in le na ta način je ustrezno zagotovljeno, da njegova nevednost in neukost nista v škodo njegovih pravic. Namen temeljnih načel je prav v tem, da so vodilo in pomoč pri razlagi in uporabi pravil postopka. To pa pomeni, da mora biti naslovnik obveščen, da bo po poteku 15-dnevnega roka za prevzem spisa vročitev veljala za opravljeno. Po presoji sodišča se le tako opravljena vročitev pisanja, ki ga naslovnik v odrejenem roku ne prevzame, lahko šteje za opravljeno po samem zakonu. Listine v upravnih spisih ne izkazujejo, da bi bila vročitev odločbe o naknadnem plačilu carinskega dolga tožniku tako opravljena (pri čemer ni sporno, da odločbe ni prevzel). Tožena stranka na tožnikov pritožbeni ugovor, ki ga le-ta ponavlja tudi v tožbi, da odločbe ni prejel ter da o pisanju ni bil obveščen, sicer navaja, da je bila vročitev (pravilno) opravljena po 3. odstavku 87. člena ZUP, vendar s tem preizkusa vseh pravno relevantnih dejstev in okoliščin ni opravila. Da pa bi se vročitev odločbe tožniku lahko štela za opravljeno, bi glede na navedeno moralo biti izkazano, da je bil tožnik o poštni pošiljki (odločbi) pravilno obveščen. Ker pa to ni izkazano, preveritev utemeljenosti presoje, da so pravne posledice po 4. odstavku 87. člena ZUP nastopile, ni mogoča. Ker je tožena stranka sklep o prisilni izterjavi potrdila kot zakonit, čeprav ni (pravilno) preizkusila vročitve izvršilnega naslova in s tem ni ugotovila okoliščine, bistvene za odločitev o izdaji sklepa o prisilni izterjavi, je njena odločba nezakonita.

Sodišče je zato moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot nezakonito odpraviti, zadevo pa nato v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrniti toženi stranki v ponovni postopek.