Jedro

Če ne bi šlo za solastnino, bi lahko lastnik nepremičnine zahteval od tistega, ki ima nepremičnino v neposredni ali posredni posesti brez pravnega naslova, vrnitev le-te in hkrati, v primeru nedobrovernosti prejemnika, nadomestitev dosežene koristi, ki je enaka obsegu prikrajšanja oziroma plačilo uporabnine. V primeru solastnine na vsakega od solastnikov ne odpade določen fizičen del stvari, s katerim bi lahko samostojno razpolagal, ampak le računsko odrejeni (idealni) del lastninske pravice. Do realizacije delitve gre tistemu od solastnikov, ki solastne nepremičnine ne uporablja, zahtevek iz neupravičene obogatitve le ob pogoju, da izkaže lastno prikrajšanje v obsegu okoriščanja na drugi strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 12.000,00 EUR s pp, ki predstavlja plačilo uporabnine v znesku 200,00 EUR mesečno za zadnjih šestdeset mesecev. Tožeči stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.804,15 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze. Tožnik je od toženke zahteval izročitev ključev hiše, da bi jo lahko uporabljal. Toženka pa se je temu uprla. Toženka si nepremičnino lasti, iz razlogov na njeni strani pa je tudi prišlo do pravde, zaradi večjega lastninskega deleža. Toženka ni pripravljena sprejeti nobenega stališča tožnika, niti ni pripravljena z njim skleniti dogovora. Zato je tudi prihajalo do neljubih dogodkov in fizičnega obračunavanja, kot posledica nevzdržnih odnosov. Iz razlogov na strani toženke je tudi prišlo do zamenjave ključavnice. V hišo tudi ne more vstopiti tožnikova hči M. K.. Sodišče ima zgrešeno pravno mnenje glede uporabe lastnine. Ni pomembno, zakaj tožnik ne stanuje v hiši oziroma, zakaj naj bi se odselil. Dejstvo je, da ima toženka v posesti vse solastne nepremičnine, ki niso razdeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo. Na podlagi ugotovitev, da je tožnik prostovoljno prenehal z uporabo spornih nepremičnin, za uporabo in razpolaganje z njimi pa kot solastnik ni izkazoval interesa ter da so neizkazane tožbene trditve, da toženka neupravičeno uporablja sporne nepremičnine, tožniku pa uporabo onemogoča, je sodišče pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Ena od predpostavk zahtevkov iz naslova neupravičene pridobitve je tudi prikrajšanje na strani osiromašene osebe. V konkretnem primeru je tožnik ob razpadu družinske skupnosti opustil uporabo solastne hiše, solastnica (toženka) pa z uporabo nadaljuje. Solastnika se nista dogovorila, kdo bo v hiši prebival oziroma kakšne pravice bo imel, niti nista hiše razdelila, v teku pa je postopek delitve. Tožnik svojega prikrajšanja ni niti zatrjeval niti dokazoval. Pri obogatitvenih zahtevkih iz naslova solastnih razmerij je treba presoditi, ali je plačilo uporabnine pravna posledica, ki jo terja ugotovitev vseh sestavin zakonskega dejanskega stanu, ki velja za institut neupravičene obogatitve določene v 190. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Če ne bi šlo za solastnino, bi lahko lastnik nepremičnine zahteval od tistega, ki ima nepremičnino v neposredni ali posredni posesti brez pravnega naslova, vrnitev le-te in hkrati, v primeru nedobrovernosti prejemnika, nadomestitev dosežene koristi, ki je enaka obsegu prikrajšanja oziroma plačilo uporabnine. Vendar, v primeru solastnine na vsakega od solastnikov ne odpade določen fizičen del stvari, s katerim bi lahko samostojno razpolagal, ampak le računsko odrejeni (idealni) del lastninske pravice. Do realizacije delitve gre tistemu od solastnikov, ki solastne nepremičnine ne uporablja, zahtevek iz neupravičene obogatitve le ob pogoju, da izkaže lastno prikrajšanje v obsegu okoriščanja na drugi strani (glej Zvone Strajnar: Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten 2/2003).

V danem primeru ni prišlo do neupravičenega premika premoženja iz tožnikove sfere na toženko, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007 in 45/2008), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.