Jedro

Neserijska in nestandardizirana dela za odpravo posameznih napak na stanovanjskih blokih ne predstavljajo gradbenih del na obstoječem objektu iz prvega odstavka 630. člena ZOR, ampak predmet pogodbe o delu iz 600. člena ZOR. Zato za ta dela ni potrebna pismena pogodba iz drugega odstavka 630. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje, v kolikor se pod točko 1. in 2. izreka nanaša na tretjega toženca S. d.d., S. razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija v kolikor se pod točko 1. in 2. izreka nanaša na prvega toženca I. d.d. L., zavrne.

Tretji toženec trpi sam stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Glede na določbo 1. odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP (1977).

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je "tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen" (in da se bo o višini tožbenega zahtevka odločilo s končno sodbo).

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama prvega in tretjega toženca ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede prvega in tretjega toženca zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba prvega in tretjega toženca zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podredno, da se razveljavi sodba sodišča druge stopnje in vrne zadeva temu sodišču v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, prvi toženec na revizijo ni odgovoril, tretji toženec pa v odgovoru predlaga zavrnitev revizije in povrnitev stroškov za odgovor.

V kolikor revizija izpodbija sodbo sodišča druge stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka proti prvemu tožencu, ni utemeljena.

Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, temelječ na dejanskih ugotovitvah, da iz celotnega ravnanja in delovanja prvega toženca v sporu zaradi sanacije stanovanjskih zgradb ni mogoče izvajati njegove odgovornosti za odpravo napak na stanovanjskih blokih na ... Toženec je namreč nastopal le kot pooblaščenec glavnega izvajalca Z., L. pri urejanju njegovih razmerij z naročnikom - tožečo stranko in s podizvajalci (med njimi z drugim in tretjim tožencem). Prvi toženec tako ni nastopal v svojem imenu ali na svoj račun. Z dejstvom, da je zastopnik prvega toženca sestavil zapisnik s sestanka 10.4.1990, kjer se je obravnavala sanacija, in ga podpisal, ni prevzel obveznosti za sanacijo. Takšno načelno obveznost sta sprejela le drugi in tretji toženec, očitno zato, ker sta bila kot podizvajalca po sporazumu z glavnim izvajalcem z dne 10.11.1982 sploh zadolžena za gradnjo teh stanovanjskih blokov. V tej zvezi ne drži trditev revizije, da bi naj bili vsi trije toženci odgovorni za odpravo napak direktno proti tožeči stranki na podlagi omenjenega sporazuma o medsebojnih razmerjih pri izgradnji stanovanjske soseske z dne 10.11.1982, saj se ta nanaša le na notranjo ureditev pravic in obveznosti med glavnim izvajalcem Z., L. in podizvajalci ter na pooblastilo prvega tožnika kot koordinatorja v teh razmerjih.

Revizija pa ima načelno prav v zvezi z uveljavljanjem odgovornosti tretjega toženca za odpravo obravnavanih napak, ko navaja, da je "šepava utemeljitev izpodbijane sodbe v odnosu do tretje toženke, češ da ni pasivno legitimirana ..., ker ni podpisala zapisnika z dne 10.4.1990". Revizija sicer trdi, da vprašanje pismenosti pogodbe o odpravi napak ni pomembno zato, ker je podana odgovornost tretjega toženca že iz naslova jamčevanja za napake, in pa zato, ker je tretji toženec že s pristopom na sestanek 10.4.1990 začel izvajati sanacijo. To ne drži, kot je že spredaj obrazloženo, saj podizvajalci in med njimi tudi tretji toženec, niso bili v pogodbenem razmerju s tožečo stranko kot naročnikom, ki je uveljavljala doslej pravice iz jamčevanja za napake le proti glavnemu izvajalcu Z., L. Sam pristop na sestanek "v zvezi s pomanjkljivostmi na ..." pa tudi ne predstavlja že izvajanja sanacije, temveč le razgovor o ureditvi spornega razmerja zaradi ugotovljenih napak na stanovanjskih blokih.

Pač pa ugotavlja revizijsko sodišče po uradni dolžnosti v skladu z določilom 386. člena ZPP (1977), da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo odgovornost tretjega toženca za vtoževano sanacijo, ker za navedena dela ni sklenil pismene pogodbe v skladu z določilom 2. odstavka 630. člena ZOR.

Takšen zaključek je pravno zmoten. Sanacija se nanaša, kot to našteva sodišče druge stopnje, na "nestrokovno izvedene estrihe pohodne strehe, pomanjkljivo izolacijo, premajhno plast betona na montažnih elementih fasade, nepravilno zalite stike med montažnimi elementi". Dela, potrebna za odpravo teh napak, ne predstavljajo gradbenih del na že obstoječih objektih v smislu določila prvega odstavka 630. člena ZOR (za kar se sicer v okviru gradbene pogodbe zahteva pismena oblika). Pri tej sanaciji gre le za neserijska in nestandardizirana dela za odpravo posameznih napak na nekaterih delih stanovanjskih blokov. Takšna dela pa so predmet pogodbe o delu iz 600. člena ZOR, ki se veljavno sklene že z ustnim sporazumom.

Zato se tretji toženec ne more rešiti odgovornosti za sanacijo zaradi pomanjkanja pismene pogodbe, kot to meni sodišče druge stopnje.

Zaradi takšnega načina rešitve zadeve sodišče druge stopnje ni zavzelo dokončnega stališča o pomenu in vsebini dogovora z dne 10.4.1990 med tožečo stranko in (med drugim) tretjim tožencem, o katerem je predstavnik prvega toženca kot organizator sestanka sestavil in podpisal zapisnik. Dejanskega stanja o morebitni obsežnejši vsebini dogovora, kot je zapisan, in s tem v zvezi predvsem o odgovornosti tretjega toženca za odpravo napak, kar je ključnega pomena za obravnavano zadevo, sodišče druge stopnje ni ugotavljalo, čeprav je tožeča stranka ravno zaradi tega predlagala izvedbo določenih dokazov, predvsem zaslišanje predstavnika prvega toženca M. V., ki je sestavil zapisnik o dogovoru z dne 10.4.1990. Zato je bilo treba sodbo sodišča druge stopnje v skladu z določilom 2. odstavka 395. člena ZPP (1977) razveljaviti in vrniti zadevo v tem obsegu sodišču druge stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče druge stopnje upoštevalo gornja izvajanja in nato o stvari pravilno odločilo.

Tretji toženec z izvajanji v odgovoru na revizijo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato trpi v skladu z določilom 1. odstavka 155. člena ZPP (1977) sam stroške za odgovor.