Jedro

Prvostopenjski organ bi moral poleg tega, kdo so člani kmečkega gospodinjstva, opredeliti vsaj še, za katere od članov tega kmečkega gospodinjstva se šteje, da opravljajo OKGD po določbah ZDoh-2, glede na to, da ugotavlja preseganje 200-evrskega dohodkovnega pragu. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja nič drugega kot le naštevanje zakonskih določb.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 4213-0718-00748/2019 z dne 10. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ odločil, da je tožnik za leto 2018 član kmečkega gospodinjstva s skupnim dohodkom iz osnovne kmetijske in gospodarske dejavnosti (v nadaljevanju OKGD) v višini 2.248,77 EUR, pri čemer sta na dan 30. 6. 2018 člana tega kmečkega gospodinjstva tožnik ter A. A. Tožniku je določil davčno osnovo od dohodka iz OKGD v višini 565,53 EUR (pri čemer skupni katastrski dohodek in pavšalna ocena dohodka na panj vseh članov znaša 1.118,84 EUR, v davčno osnovo tožnika pa se všteva 0,56 EUR katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na panj; kmečko gospodinjstvo pa je prejelo tudi 1.129,93 EUR drugih dohodkov v zvezi z opravljanjem OKGD ter se tožniku določi osnova od drugih dohodkov v višini 564,97 EUR ter obračunana in odtegnjena akontacija dohodnine v višini 47,14 EUR). Tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka, organu pa posebni stroški niso nastali ter pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja navedba pravnih podlag, med drugim se prvostopenjski organ sklicuje na 69. in 70. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

3. Drugostopenjski davčni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Uvodoma prav tako citira 69.-72. člen ZDoh-2, nato pa ugotavlja, da se tožniku z izpodbijano odločbo ne odmerjajo obveznosti za leto 2018. Ponavlja definicijo kmečkega gospodinjstva in meni, da je za njegovo opredelitev bistven pogoj najmanj 200 EUR skupnega dohodka. V izreku odmerne odločbe so torej navedeni samo tisti člani gospodinjstva, ki dosegajo dohodke iz OKGD. Nadalje podaja definicijo katastrskega dohodka ter davčne osnove od drugih dohodkov. Po podatkih davčnega organa je bil tožnik na presečni datum 30. 6. 2018 solastnik parcele 859/2 k.o. ... ter je bil tedaj prav tako prijavljen na naslovu B. (naslov je spremenil šele decembra istega leta, in sicer na C.). Kot član kmečkega gospodinjstva na istem naslovu je bil evidentiran še A. A. Ker je to gospodinjstvo v tem letu prejelo druge dohodke, je bil tožniku kot članu pripisan predmetni dohodek. Ker ni sporno, da je bil tožnik na omenjeni presečni datum solastnik parcele, za katero mu je pripisan katastrski dohodek, na ta dan pa je imel tudi prijavljeno prebivališče na istem naslovu kot prejemnik subvencij, tožnik izpolnjuje pogoje za člana kmečkega gospodinjstva in sta mu bila sorazmerni del subvencije ter ustrezna akontacija dohodnine ustrezno pripisana. Tožnik je bil z vsem navedenim tudi pisno seznanjen, vendar na dopis organa ni odgovoril. 4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in navaja, da je invalid že trideset let ter zato potrebuje pomoč in postrežbo drugega za opravljanje vseh življenjskih funkcij, zato je jasno, da on OKGD ne more opravljati. Posledično pa je sporno, da se mu lahko po določbah ZDoh-2 odmerijo davčne obveznosti od OKGD, če tega ne more opravljati. Pri tem pa se toženka do vprašanja tožnikove invalidnosti sploh ni opredelila. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov, ki jih priglaša. 5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožba je utemeljena.

7. Skladno z 69. členom ZDoh-2 se za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti štejejo vsi dohodki v zvezi z osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnostjo na kmečkem gospodinjstvu, pri čemer je kmečko gospodinjstvo skupnost ene ali več fizičnih oseb, članov enega ali več gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, ki so na dan 30. junija v davčnem letu po predpisih o prijavi prebivališča stalno ali začasno prijavljene na tem naslovu ter se vsaj za enega ali več članov kmečkega gospodinjstva šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost po določbah tega zakona in njihov skupni dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti znaša najmanj 200 evrov. Šteje se, da v okviru kmečkega gospodinjstva opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost člani kmečkega gospodinjstva, ki so na dan 30. junija leta, za katero se dohodek ugotavlja, vpisani v zemljiški knjigi oziroma zemljiškem katastru kot med drugim lastniki kmetijskega ali gozdnega zemljišča. Po 70. členu ZDoh-2 pa se za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti štejejo potencialni tržni dohodki od pridelave na zemljiščih oziroma v panjih in drugi dohodki, ki so plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike in druga plačila iz naslova državnih pomoči, prejeta v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti; tudi v zvezi z drugimi dohodki iz 70. člena je torej relevantno, da gre za opravljanje osnovne kmetijske oz. gozdarske dejavnosti.

8. Vpogled v izpodbijano odločbo pokaže, da le-ta sploh ne vsebuje obrazložitve v polnem pomenu besede. Po prvem odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku mora obrazložitev odločbe obsegati med drugim tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, ter razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. To po presoji sodišča pomeni, da bi prvostopenjski organ glede na zgoraj cit. določila ZDoh-2 moral poleg tega, kdo so člani kmečkega gospodinjstva, opredeliti vsaj še, za katere od članov tega kmečkega gospodinjstva se šteje, da opravljajo OKGD po določbah ZDoh-2, glede na to, da ugotavlja preseganje 200-evrskega dohodkovnega pragu. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kot rečeno, ne izhaja nič drugega kot le naštevanje zakonskih določb. 9. Drugostopenjski davčni organ je to skušal, po razumevanju sodišča, dopolniti, in sicer z obrazložitvijo, da ni sporno, da je bil tožnik na relevantni presečni datum solastnik parcele 859/2 k.o. ..., za katero mu je pripisan katastrski dohodek, na ta dan pa je imel tudi prijavljeno prebivališče na istem naslovu, tj. B., kot prejemnik subvencij, tožnik izpolnjuje pogoje za člana kmečkega gospodinjstva. Vendar pa tudi tako dopolnjeni razlogi po presoji sodišča, glede na to, da tožnik osporava, da bi sam opravljal OKGD, niso zadostni.

10. V zadevi je torej sporno, ali se vsaj za enega ali več članov zadevnega kmečkega gospodinjstva šteje, da opravlja OKGD po določbah ZDoh-2. Tožnik trdi, da on takšne dejavnosti ne opravlja in jih tudi že pojmovno ne more opravljati. Zato bi se davčni organ do teh njegovih dejanskih trditev moral opredeliti ter preveriti, ali so v konkretnem primeru mogoče podane okoliščine za katero od situacij, v katerih se šteje, da posamezni član kmečkega gospodinjstva opravlja OKGD (prim. trinajsti - šestnajsti odstavek 69. člena ZDoh-2; v zvezi s čimer bi bilo nato tudi treba opredeliti, ali gre v posameznih primerih za (ne)izpodbojne domneve ali morebiti fikcije, saj je to relevantno za obseg tožnikovega nasprotnega trditvenega in dokaznega bremena). S tem, ko drugostopenjski davčni organ navaja, da je tožnik solastnik parcele 859/2 k.o. ..., za katero mu je pripisan katastrski dohodek, mogoče pritožbeni organ skuša obrazložiti ravno to. Vendar to ni niti jasno niti ustrezno artikulirano, tj. manjka obrazložitev, ali je morebiti omenjena parcela kmetijsko oz. gozdno zemljišče, kot to določa omenjeni trinajsti odstavek 69. člena ZDoh-2. 11. Sodišče je glede na navedeno na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da v skladu s povedanim odloči v zadevi. Izpodbijane odločbe namreč ni bilo mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki je sodišče samo zaradi narave kršitve ne more odpraviti1. Pri tem sodišče izpostavlja, da je smiselno enako odločilo že v več primerljivih zadevah, in sicer s sodbami št. IV U 18/2018 z dne 12. 12. 2019, 197/2018 z dne 14. 5. 2020, IV U 19/2018 z dne 11. 6. 2020 ter IV U 196/2018 z dne 15. 10. 2020. 12. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov sodnega postopka, vendar le v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožnik je sicer priglasil v svoji tožbi višje stroške, vendar zanje ni pravne podlage, zato mu je sodišče skladno s cit. pravilnikom priznalo stroške v znesku 15,00 EUR, saj je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in ga v postopku ni zastopal odvetnik. Dosojene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 Zakon o upravnem sporu s komentarjem, komentar k 64. členu, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 360.