Jedro

S tem, ko je sodišče naložilo izvedencu, da v skladu z napotki o mejah spornega zemljišča izdela elaborat, ni ravnalo pristransko. Ko je ocenilo, da je tožnik dokazal obstoj lastninske pravice na spornem zemljišču, ki predstavlja del parcele 284, je bilo zato, da je postal zahtevek določen, dolžno geodetu naročiti izdelavo elaborata. Tako bo sodba lahko podlaga za izvedbo sprememb v katastru in nato še v zemljiški knjigi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,36 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugotovilo, da je tožnik lastnik dela zemljišča v izmeri 30 m2 v k.o. ..., ki ima obliko trikotnika in je v elaboratu zemljiško katastrske meritve, izdelanem v tem postopku, označen z začasno parc. št. 278/6 k.o. ... (I. točka izreka), (2) odločilo, da je toženec dolžan tožniku izročiti navedeno zemljišče v posest in ga prenehati vznemirjati v lastninski pravici tega zemljišča (II. točka izreka), (3) zavrnilo zahtevek, po katerem je toženec dolžan prestaviti leseno ograjo s sedanjega mesta na parcelno mejo med parcelo 284 k.o. ... in parcelo 278/6 ... (III. točka izreka) in (4) da je toženec dolžan tožniku povrniti del stroškov, sorazmerno uspehu v pravdi, o znesku pa bo odločeno s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O spornem pasu med tožnikovo in toženčevo parcelo je bilo odločeno v postopku sodne ureditve meje s sklepom Občinskega sodišča v Škofji Loki R 30/77 z dne 6. 10. 1978. Odločeno je bilo, da sporni pas pripada tožencu oziroma je del njegove parcele 284 k.o. ... Na tako določeno mejo je tožnik postavil ograjo, ki jo je 2002 začel prestavljati v toženčevo parcelo in jo je zato sam tedaj podrl. V izpodbijani sodbi ni obrazloženo, zakaj je sodišče v motenjski pravdi naložilo tožencu, naj ograjo postavi na drugo mesto od tistega, kjer je stala dotlej, ko jo je toženec podrl. Neresnična in nelogična je ugotovitev, da je toženec z motilnimi dejanji tožniku nasilno odvzel posest in si s postavitvijo ograje po drugi liniji prilastil tožnikovo zemljišče. Ker se tožnik ni strinjal z odločbo R 30/77, je sprožil postopek za ureditev meje in izvršilni postopek, a v nobenem od postopkov ni uspel. Z izpodbijano sodbo je bilo ponovno odločeno o isti stvari, o kateri je že bilo pravnomočno razsojeno. Neprepričljivo je stališče v izpodbijani sodbi, da gre za lastninski in ne za mejni spor. Sodišče je namreč ves čas odločalo zgolj in samo o eni mejni točki oziroma mejniku št. 14. V nasprotju z drugim odstavkom 319. člena ZPP je poseglo v vse tri zgoraj navedene pravnomočne odločitve pristojnih organov. Poseglo je tudi v skico IDPOS 000, ki je postala sestavni del odločbe R 30/77. S tem je sodišče tudi ignoriralo izvedenski mnenji mag. J. D. in mag. J. C. Oba izvedenca sta povedala, da naloge, ki jima jo je dalo sodišče, ni mogoče izvršiti, tako da je skica, ki jo je izdela mag. J. C., izključen produkt sodišča v prejudiciranju sodne odločitve. Sodišče je namreč izvedencu naročilo izdelavo elaborata, preden je sploh sprejelo odločbo.

Sodišče je upoštevalo le dokaze, ki govorijo v tožnikov prid. Izpustilo je izjavo geometra S. D., ki je na naroku 4. 10. 2012 povedal, da je mejnika št. 12 in 14 posnel po skici IDPOS 000, da je oba mejnika v naravi našel in da je bil mejnik 14 tedaj vkopan pod nivojem tal 10 do 20 cm. Našel ga je torej tam, kjer bi moral biti po skici IDPOS 000, in ne tam, kjer sta trdila priča I. K. in geodet Z. Prav tako je izpustilo izpovedbo priče L. L., ki je povedala, da lesena ograja ni bila postavljena po meji, ampak en meter od meje v notranjost parcele. Ograja je bila torej postavljena na mejo iz odločb R 30/77 in v skladu s skico IDPOS 000. Sodišče se je negativno opredelilo do toženčeve osebnosti, ko ni zaslišalo prič M. F., ker naj bi bilo iz zadeve P 97/2002 razvidno, da se toženca bojita, nato pa je v nasprotju s 4. členom ZPP na njuni izpovedbi oprlo svojo odločitev. Navedeno potrjuje pristranskost sodišča. Če gre za lastninski spor, bi moral tožnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je ta stvar v dejanski oblasti toženca, in ne, ali je mejnik 14 vkopan pravilno ali ne oziroma ali se mejna točka meri od južnega ali severnega dela kapelice. To je stvar geodetskih postopkov. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je del odločbe R 30/77 skica, ki je ne glede na to, ali je pravilna ali napačna, postala pravnomočna. Ni dvoma, da je bil mejnik št. 14 postavljen na točko, kjer bi po skici IDPOS 000 moral biti.

Napačna in protispisna je ugotovitev sodišča, da odloča za vsak primer. Tožnik na spornem delu od leta 1978 ni imel posesti, še manj pa kvalificirane, zakonite in dobroverne posesti. Tudi ta formulacija potrjuje pristranskost sodišča. Da je odločitev v tem delu protispisna, potrjuje tudi izpovedba tožnika 4. 10. 2012, da je izvrševal posest do ograje in ne do nasipa in da se mejnik 14 nahaja ob vznožju nasipa. Do kam je segala brežina in kje je stala in še stoji ograja (tj. pod brežino), je jasno razvidno iz skice izvedenca mag. J. C. Tako je pravilna in resnična izpovedba M. K., tožnika in priče P., ki jim sodišče odreče verodostojnost. Iz dokumenta Kmetijske svetovalne službe z dne 17. 11. 1999 je razvidno, da je bila večina regulacijskih del izvedena leta 1988, zaključena pa so bila v letu 1989. Dotlej so bila izvršena tudi vsa nasutja, pod tem nasutjem pa je, kot je izpovedal tudi tožnik, stala ograja.

Sodišče je tudi spregledalo, da tožnik ni mogel biti hkrati lastnik in priposestvovalec.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi prepovedi ponovnega sojenja (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V nepravdnem postopku R 30/77 je bila urejena meja med parcelo 284 k.o. ... v toženčevi lasti in parcelo 278/1 k.o. ... v tožnikovi lasti, predmet spora v tem postopku pa je obstoj lastninske pravice na delu parcele 284, ki ga je po tožbenih trditvah tožnik užival od ureditve meje dalje. Tožnik je trdil, da je tudi po ureditvi meje v dobri veri izvrševal posest na spornem delu parcele 284, ker so bili mejniki vkopani na drugem mestu, kot je bilo opisano v geodetski skici, ki je bila sestavni del sklepa o ureditvi meje. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da gre v obravnavani zadevi za spor o lastninski pravici na spornem zemljišču in ne za ponovno ureditev meje med parcelama 284 in 278/1. 6. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka ne utemeljujeta niti odločitvi izvršilnega sodišča in upravnega organa v geodetskem postopku. Predmet teh postopkov je bil nekaj drugega od predmeta te pravde.

7. Stališče sodišča, da je tožnik priposestvoval sporno zemljišče v velikosti 30 m2, temelji na ugotovitvah, - da se je izvedenec V. V. pri izdelavi skice IDPOS 000 v postopku R 30/77 zmotil, in sicer je na terenu kot izhodiščno točko upošteval severovzhodni vogal kapelice, pri izdelavi skice, ki je postala sestavni del sklepa, pa je upošteval jugovzhodni vogal kapelice, - da skica IDPOS 000 torej ni bila narisana skladno z mejniki, ki so bili leta 1978 vkopani na terenu, - da je tožnik postavil ograjo na črti mejnikov, prej pa je njegov oče to črto označil z lesenimi količki, - da je tožnik užival sporno zemljišče od leta 1978 do 20. 7. 2002 (oz. 23. 7. 2002), ko je med pravdnima strankama prišlo do spora o poteku meje, - da so se tedaj opravljale meritve zaradi rekonstrukcije vaške ceste, malo prej pa je toženec začel nasipati svoje zemljišče ob meji.

8. Neutemeljeni so očitki o zmotnosti ugotovitve, da je bila ograja, do katere je tožnik izvrševal posest, postavljena na črti, na kateri so bili v mejnem postopku leta 1978 vkopani mejniki (in ne na črti, ki jo prikazuje skica IDPOS 000). Sklep o dokazanosti navedenega dejstva temelji na ugotovitvah, - da je V. V., ki je sodeloval kot izvedenec v mejnem sporu R 30/77, sam povedal, da je bil mejnik št. 14 vkopan na drugem mestu, kot je navedeno v skici, ki je sestavni del sklepa R 30/77 (ker je v skici upošteval zavarovalno mero 16,33 m od jugovzhodnega vogala bližnje kapelice, na terenu pa je bil pri tej meri upoštevan njen severovzhodni vogal), - da se je po izpovedbi priče I. K., ki je na tožnikovo zahtevo (po motenju posesti, ki ga je v juliju 2002 izvršil toženec) pravdnima strankama pokazal katastrsko mejo, položaj mejnika št. 14 ujemal z merami v skici IDPOS 001, ki je kot točko zavarovanja štela en vogal kapelice, v skici IDPOS 000 pa je bil kot točka zavarovanja upoštevan drug vogal kapelice, - da je položaj mejnika št. 14 na terenu v aprilu 2002 posnel tudi geodet S. D., in sicer na mestu, kjer je tedaj stal lesen količek oziroma lesen steber električnega pastirja in da je priča povedal, da je tedaj ugotovil, da je problem spora ravno v širini kapelice.

9. Neutemeljen je očitek, da sodišče ni pravilno ocenilo izpovedbe priče S. D. Priča je povedala, da so oporni stebrički električnega pastirja stali v liniji mejnikov 12 in 14, ki ju je našel na terenu. Del izpovedbe, ki ga izpostavlja pritožba, je iztrgan iz konteksta. Priča je bila namreč zaslišana dvakrat in vsakič zelo obsežno. Nobena od izpovedb ne daje zanesljive podlage za sklep, da je mejnik št. 14 priča našla na mestu, ki je bilo označeno v skici IDPOS 000. Povedala pa je, da ga je našla ob lesenem količku električnega pastirja. Izpovedba priče L. L., tožnikove matere, prav tako ne vzbuja dvoma o pravilnosti gornjega dokaznega zaključka. Sodišče je utemeljeno dalo večjo težo izpovedbam treh geodetov. Poleg tega je tožnik pojasnil, da je njegova mati izpovedovala o stanju potem, ko je toženec podrl prvotno ograjo.

10. Pritožbeno sklicevanje na odločitev v posestnomotenjskem sporu ne vpliva na pravilnost odločitve v tej pravdi. Sodišče je ugodilo zahtevku, ki ga je postavil tožnik, tožnik pa je prepričljivo pojasnil, da je zahtevek postavil na tak način, ker ni vedel, da se potek meje po skici v sklepu R 30/77 in potek ograje, postavljene po liniji tedaj vkopanih mejnikov, razlikujeta.

11. Dvoma o pravilnosti sporne ugotovitve ne vzpostavljata niti mnenji izvedencev J. D. in J. C. Izrekla sta se o tem, ali je mogoče ugotoviti potek meje na podlagi skice IDPOS 000, kar pa za odločitev v zadevi ni pomembno. Pomembna je bila namreč le ugotovitev, ali je bil mejnik št. 14 v postopku R 30/77 postavljen v drugi točki, kot izhaja iz skice, priložene sklepu, izdanem v tem postopku.

12. Pravilnost ugotovitve o ograjni liniji do julija 2002 pritožnik izpodbija tudi z navedbami o tedanjem poteku brežine. Tudi ti očitki, ki jih je toženec sicer napačno opredelil kot protispisnost, so neutemeljeni. Sodišče se je pri ugotavljanju stanja pred 20. 7. 2002 oziroma po tem dnevu oprlo na fotografiji v prilogi C10 in C11, na fotografijo C10 pa se je oprl tudi tožnik v delu izpovedbe, ki ga izpostavlja pritožba. Jasno je torej, da njegove izpovedbe ni mogoče razumeti tako, kot skuša prikazati pritožnik. Iz dopisa Kmetijsko svetovalne službe z dne 17. 11. 1999 ne izhaja nič takega, kar bi vzbujalo dvom o pravilnosti navedene ugotovitve. Enako velja za skico izvedenca J. C. z dne 8. 11. 2016, ki prikazuje stanje v času izdelave skice in ne stanja v letu 2002. Nenazadnje s temi navedbami toženec ne more izpodbiti verodostojnosti izpovedb geodetov o tem, da je prišlo do razkoraka med mejniki, postavljenimi v postopku R 30/77, in skico o poteku meje, izdelano v tem postopku, in da je bila ograja postavljena na liniji mejnikov.

13. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki o pravilnosti ugotovitve, da je tožnik do 20. 7. 2002 izvrševal posest do ograje. O nemotenem izvrševanju tožnikove posesti do ograje do julija 2002 je izpovedal tudi sam toženec.

14. S tem, ko je sodišče naložilo izvedencu J. C., da v skladu z napotki o mejah spornega zemljišča izdela elaborat, ni ravnalo pristransko. Ko je ocenilo, da je tožnik dokazal obstoj lastninske pravice na spornem zemljišču, ki predstavlja del parcele 284, je bilo zato, da je postal zahtevek določen, dolžno geodetu naročiti izdelavo elaborata. Tako bo sodba lahko podlaga za izvedbo sprememb v katastru in nato še v zemljiški knjigi.

15. Neutemeljeni so toženčevi očitki v zvezi z besedno zvezo "za primer, da bi katerokoli sodišče menilo drugače", uporabljeno v 27. točki obrazložitve. Gre za besedno zvezo, ki jo je sodišče povzelo kot tožnikovo navedbo, in ne za stališče sodišča prve stopnje. Tudi sicer ni nedopustno niti a priori nesprejemljivo, da sodišče odloči o utemeljenosti zahtevka po več pravnih podlagah.

16. Neutemeljen je očitek o kršitvi načela neposrednosti, ker se je sodišče oprlo na izpovedbo prič M. F. Sodišče je na naroku 19. 5. 2016 sprejelo sklep, da se prebere zapisnik o zaslišanju M. F., zaslišanega v posestnomotenjski pravdi, ki je tekla med pravdnima strankama. Toženec v zvezi s tem ni uveljavljal kršitve postopka, ampak se je s tem izrecno strinjal. Navedenega zato ne more uveljavljati kot kršitev v pritožbenem postopku (286.b člen ZPP).

17. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da so podane vse predpostavke za priposestvovanje spornega zemljišča, tj. da je tožnik v dobri veri izvrševal posest dvajset let (četrti odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v zvezi s prvim odstavkom 263. člena Stvarnopravnega zakonika).

18. Ker je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da je tožnik sporni del zemljišča priposestvoval, to pa zadostuje za ugoditev zahtevku, ni potreben odgovor na pritožbene navedbe, povezane z ostalimi ugotovitvami in materialnopravnimi stališči v izpodbijani sodbi.

19. Očitki o pristranskosti sodišča niso utemeljeni. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o tem, da je sodišče odločilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ob upoštevanju zavzetega materialnopravnega gledišča. 20. Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik je upravičen do povrnitve 229,36 EUR, in sicer gre za strošek postopka z rednimi pravnimi sredstvi (168 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.