Jedro

Pomanjkanje pisne odločbe še ne dokazuje neobstoja stanovanjske pogodbe po določilih ZSR, če je pogodba bila realizirana z vselitvijo, uporabo in plačevanjem stanarine. Zahtevek na izselitev iz stanovanja po uveljavitvi SZ je zato utemeljen le ob pogoju iz dol. 54. čl. SZ (priskrbitev drugega primernega stanovanja).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna izprazniti stanovanje v mansardi hiše v Ljubljani in ga izročiti v posest tožeči stranki preko njune zastopnice. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo ob ugoditvi pritožbi tožbenemu zahtevku ugodeno. Glede odločilnih dejstev izpodbijana sodba nima razlogov, ki pa so tudi v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sklepanje temelji na domnevah in izraženi verjetnosti obstoja stanovanjske pogodbe med toženo stranko in pravnim prednikom tožeče stranke. Takšna pogodba namreč nikoli ni bila sklenjena. S priznavanjem statusa imetnika pravice uporabe stanovanja je sodišče toženi stranki priznalo status osebe z neodtujljivo pravico in poseglo v pravice tožeče stranke. Sklepanje o tem, da tožena stranka v stanovanju ne živi nezakonito, izpodbijana sodba opira le na izpovedbe tožencev. V pritožbi je tožeča stranka ponudila dokaze, ki bi potrdili, da stanovanjska pogodba ni bila sklenjena. Takšnih dokazov sodišče druge stopnje ni dopustilo, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji. Tožena stranka je v bistvu prišla v sporno stanovanje nasilno in proti volji tedanjega lastnika, plačevala pa je le simbolično najemnino. Pravno zmotno je stališče nižjih sodišč, da se določba 40. člena stanovanjskega zakona uporablja le za bodoče primere.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 375. člena ZPP). Ni mogoče pritrditi reviziji, da pritožbeno sodišče ni ravnalo v skladu s to določbo. Osrednjo vlogo pri odločitvi ima odgovor na vprašanje, ali je med pokojnim Z. kot lastnikom stanovanja in toženo stranko v letu 1965 bila sklenjena stanovanjska pogodba (23. člen zakona o stanovanjskih razmerij iz leta 1962 - Uradni list SFRJ št. 17/62 oziroma kasnejši 34. člen ZSR - Uradni list SRS, št. 14/84), po kateri naj bi ta postala nosilka stanovanjske pravice oziroma po kasnejši terminologiji imetnica pravice uporabe stanovanja. V tej smeri je sodišče druge stopnje obravnavalo vse pritožbene navedbe in zavrnilo stališča, ki so se nanašala na grajo prvostopne dokazne ocene o tem, da je takšna pogodba, čeprav je tožena stranka ni našla, bila sklenjena. Zato je tudi zapisalo, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju dopolnjevanje dokaznega postopka odveč. Navedba novih dejstev in dokazov pritožbenega sodišča ne zavezuje, da mora že zato sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Po določbi 1. odstavka 370. člena ZPP tako ravna le tedaj, če misli, da dejansko stanje na prvi stopnji ni bilo pravilno ugotovljeno. V sodbi sodišča prve stopnje obrazložena "velika verjetnost" sklenitve stanovanjske pogodbe in v drugostopni sodbi prevzeta dokazna ocena o obstoju te pogodbe glede na izpovedi toženca in podatkov spisa prve stopnje II P 370/79, je imela za posledico pravno sklepanje, da med toženo stranko in pravnim prednikom tožeče strake ni obstojalo podstanovanjsko razmerje niti v času nastanka v letu 1965, niti ni obstajalo kasneje. To pa je vsekakor bistveno in ob pravilni pravni razlagi spoštovanja obličnosti stanovanjske pogodbe (o čemer bo govora kasneje) ne omogoča sklepanja, da so si razlogi izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje v medsebojnem nasprotju, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Tožbena trditvena podlaga, ki je ponovljena tudi v reviziji, meri na ugotovitev, da tožena stranka po pravilih zakona o stanovanjskih razmerjih ni imela statusa imetnika pravice do uporabe spornega stanovanja in da ima zato izpraznitveni zahtevek po določbi 58. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91), ker tožena stranka tudi odklanja sklenitev najemne pogodbe za določen čas (40. člen stanovanjskega zakona), svojo utemeljitev. Glede uporabe določbe 40. člena stanovanjskega zakona naj se takoj pove, da je sklenitev najemne pogodbe za določen čas dopuščena, vendar to velja le za pravna razmerja, ki nastanejo po 19.10.1991, to je po uveljavitvi stanovanjskega zakona. V ostalem pa ugotovljena dejstva onemogočajo pravno razlago o nezakoniti podlagi za bivanje tožene stranke v spornem stanovanju oziroma o obstoju podstanovalskega razmerja, ki ga je bilo mogoče odpovedati tudi po določbi zakona o stanovanjskih razmerjih. Obstoj pisne stanovanjske pogodbe iz leta 1965 se sicer v izpodbijani sodbi dokazno ocenjuje, vendar pa se je ne glede na to že ob uporabi ZSR uveljavila sodna praksa, da se zaradi eventualnega pomanjkanja pisne oblike ni mogoče sklicevati na neveljavnost stanovanjske pogodbe, če je pogodba bila realizirana z vselitvijo, uporabo in plačevanjem stanarine. Prav to pa je zanesljivo podano v obravnavanem primeru. Ugotovljena dejanska podlaga (neprekinjena dejanska raba stanovanja od leta 1965 s plačevanjem stanarine) omogoča sklepanje o stanovanjski zaščiti tožene stranke s stališča upravičenj, ki jih imajo ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (19.10.1991) v razmerju do lastnika imetniki pravice do uporabe. Pri tem pa revizijska trditev, da je toženi stranki sporno stanovanje bilo oddano nasilno in proti volji lastnika, nima podlage v ugotovljenih dejstvih in predstavlja revizijsko novoto, ki je ni mogoče upoštevati (3. odstavek 385. člena ZPP). Stanovanjska zaščita tožene stranke je torej takšne narave, da je tožeča stranka iz stanovanja ne more izseliti proti njeni volji, razen če bi ji ponudila drugo primerno stanovanje.

Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po določbi 386. člena ZPP po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).