Jedro

Sodišče je presojalo tožnikov ugovor glede vrednosti sodnega spora, ki jo je uporabila tožena stranka pri odmeri stroškov in ugotovilo, da le-ta ni utemeljen. Po pregledu upravnih spisov sodišče namreč ocenjuje, da je tožena stranka izdala izpodbijani sklep glede na pravno in dejansko stanje zadeve, kot je izhajalo iz podatkov v spisu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 112,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku priznala potrebne izdatke in nagrado v višini 135,80 EUR, v presežku pa njegov zahtevek zavrnila. Iz obrazložitve napadenega sklepa izhaja, da je bil tožnik z odločbo Bpp 997/2014 z dne 18. 7. 2014 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči prosilki A.A. v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji. Tožnik je dne 10. 1. 2017 pravočasno priglasil stroške v skupni višini 2.216,63 EUR za zastopanje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. P 377/2014 (prej P 764/2012 in P 1132/2005), zaradi zmanjšanja oporočnih razpolaganj in vrnitve darila. Tožena stranka je tožniku stroške priznala na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 67/2003, v nadaljevanju OT), saj se je postopek začel leta 2005. Upoštevaje vrednost spora 9.597,73 EUR mu je priznala 50 točk za vlogo z dne 26. 5. 2015 (tar. št. 19/4 OT), 50 točk za vlogo z dne 12. 6. 2015 (tar. št. 19/4), 50 točk za vlogo z dne 15. 6. 2015 (tar. št. 19/4), 250 točk za zastopanje na naroku dne 9. 1. 2017 (tar. št. 20/2) in 40 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja (člen 6/4 OT), kar skupaj znaša 440 točk. Skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je tožena stranka znesek prepolovila, k dobljenim 220 točkam pa prištela 2% od skupne vrednosti storitve za izdatke in 6,29 EUR potnih stroškov.

2. Tožnik zoper navedeno odločbo pravočasno vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ker je bil na podlagi ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju ter zaradi zmotne uporabe Zakona o odvetniški tarifi. Stališče tožnika v tožbi je, da je tožena stranka stroške odmerila v nasprotju z Odvetniško tarifo, ki jo je treba uporabiti v konkretnem primeru, glede na to, da se je postopek v predmetni pravdni zadevi pričel leta 2005 z vložitvijo tožbe dne 7. 11. 2005. Tožena stranka je sicer pravilno uporabila Odvetniško tarifo iz leta 2003, pri čemer pa je tožniku priznala zgolj polovico stroškov, ki bi ji pripadali po tej tarifi, in sicer v skladu z Zakonom o dopolnitvah zakona o odvetništvu (ZOdv-D), ki je uzakonil določbo, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Ker je navedeno določilo začelo veljati šele 18. 12. 2014 in v času veljavnosti Odvetniške tarife iz leta 2003 ni veljalo, je tožena stranka z izpodbijano odločitvijo kršila prepoved retroaktivne veljavnosti Zakona (155. člen Ustave RS). Tožnik v tožbi še navaja, da je tožena stranka stroške za vlogi z dne 12. 6. 2015 in 15. 6. 2015 ocenila prenizko, saj je tožnik s predmetnima vlogama ravnal v skladu s sklepom sodišča in je šlo za obrazloženi pripravljalni vlogi, za kateri bi morala tožena stranka tožniku odmeriti stroške kot za pripravljalno vlogo v višini 250 točk za vsako vlogo. Sodišču glede na navedeno predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev stroškov tega postopka.

3. Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Naknadno je tožena stranka sodišču posredovala svoj sklep, št. Bpp 997/2014, z dne 9. 5. 2017, s katerim je odpravila v tem sporu izpodbijan sklep z dne 7. 2. 2017 in tožniku priznala potrebne izdatke in nagrado v višini 254,07 EUR.

5. Glede na navedeno je sodišče, skladno z drugim v zvezi s prvim odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožnika pozvalo, da v roku 8 dni sodišču sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na novi upravni akt. Po določbi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 sodišče postopek nadaljuje, če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sicer postopek s sklepom ustavi. Tožnik je z vlogo z dne 12. 6. 2017 sodišču sporočil, da je tožena stranka sicer s sklepom z dne 9. 5. 2017 res odpravila izpodbijani sklep ter tožeči stranki priznala stroške po odvetniški tarifi brez znižanja stroškov za polovico, vendar pa je tudi v novem sklepu napačno upoštevala vrednost spora v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. P 377/2014, kjer je le-ta določena v višini 38.401,00 EUR, kar izhaja tako iz sodbe tega sodišča pod opr. št. P 377/2014 z dne 9. 1. 2017, kot tudi iz sklepa o ugovoru zoper plačilni nalog, in ne 9.597,73 EUR, kot je to neutemeljeno upoštevala tožena stranka v sklepu o odmeri stroškov. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče tudi nov sklep o odmeri stroškov odpravi ter tožeči stranki prizna priglašene stroške, in sicer od vrednosti spora 38.401,00 EUR, prav tako pa vztraja pri povrnitvi stroškov v zvezi s tem upravnim sporom, saj je bila upravna tožba potrebna.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Določba 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obravnava situacijo spremembe ali odprave odločbe upravnega organa v zvezi z upravnim sporom. Če organ, zoper katerega odločbo je pravočasno sprožen upravni spor, ugodi vsem tožbenim zahtevkom, ne da bi s tem kršil pravice koga drugega, lahko dotlej, dokler ni končan spor, odpravi ali spremeni svojo odločbo iz razlogov, zaradi katerih bi jo lahko odpravilo sodišče. Zoper takšno odločbo je možen ponovni upravni spor. Skladno z določilom 39. člena ZUS-1 mora organ, ki med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt, to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor. V tem primeru zahteva sodišče od tožnika, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt. Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje.

8. V obravnavani zadevi je tožnik prvotno ugovarjal uporabi pravne podlage tožene stranke pri odločanju o odmeri stroškov, saj ni soglašal z znižanjem stroškov za polovico, kot to določa ZOdv v petem odstavku 17. člena. Tožena stranka po odpravi izpodbijanega sklepa v ponovnem odločanju spornega določila ni uporabila in je tožniku odmerila stroške v skladu z OT, tožnik pa je na poziv sodišča tožbo razširil tudi na nov upravni akt. 9. Uporaba materialnega prava med strankama zdaj več ni sporna, vendar pa tožnik ne soglaša z vrednostjo spornega predmeta, ki jo je tožena stranka upoštevala kot osnovo za odmero stroškov. Sodišče ugotavlja, da tega ugovora tožnik v tožbi z dne 17. 3. 2017 ni uveljavljal, čeprav je tožena stranka že v sklepu z dne 7. 2. 2017 kot vrednost spornega predmeta upoštevala znesek 9.597,73 EUR. Ne glede na to pa ima upoštevajoč drugi odstavek 273. člena ZUP, ki določa, da je zoper novo odločbo upravnega organa iz prvega odstavka istega člena možen ponovni upravni spor, za ponovni upravni spor pa je treba šteti tudi razširitev tožbe na novo odločbo1, tožnik zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 997/2014 z dne 9. 5. 2017, samostojno pravno varstvo.

10. Sodišče je tako presojalo tožnikov ugovor glede vrednosti sodnega spora, ki jo je uporabila tožena stranka pri odmeri stroškov in ugotovilo, da le-ta ni utemeljen. Po pregledu upravnih spisov sodišče namreč ocenjuje, da je tožena stranka izdala izpodbijani sklep glede na pravno in dejansko stanje zadeve, kot je izhajalo iz podatkov v spisu. Tako v zapisniku o glavni obravnavi z dne 9. 1. 2017 v pravdni zadevi opr. št. P 377/2014 pred Okrožnim sodiščem v Celju, kot v pripravljalnih vlogah z dne 26. 5. 2015, 12. 6. 2015 in 15. 6. 2015, ki jih je tožeča stranka v skladu z določili 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) posredovala toženi stranki skupaj z izpolnjeno napotnico, je navedena takšna vrednost spornega predmeta, kot jo je pri odmeri stroškov upoštevala tožena stranka.

11. Izpodbijani upravni akt je tako po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

12. V petem odstavku 25. člena ZUS-1 je določeno, da če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku 25. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi je podana situacija iz tretjega odstavka 39. člena ZUS-1, zato je potrebno o stroških postopka odločiti po določbah Zakona o pravdnem postopku. Tožena stranka je med sodnim postopkom izdala drug upravni akt, s katerim je o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika odločila v njegovo korist, pri tem pa niso kršene pravice drugega, kar je po mnenju sodišča primerljiva situacija s končnim uspehom v pravdi, ki je glavno vodilo pri odločanju o stroških v pravdnem postopku. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, ki so ji nastali v postopku.

13. Pooblaščenec je v tožbi dne 17. 3. 2017 priglasil nagrado v višini 350,00 EUR po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) oziroma podredno 500 točk in sodno takso po odmeri sodišča. Sodišče mu je priznalo 200 točk po tarifni številki 30 OT za tožbo v upravnem sporu. V sporočilu sodišču z dne 12. 6. 2017, v katerem je sodišče obvestil, da vztraja pri tožbi, je ponovno priglasil nagrado v višini 350,00 EUR po Pravilniku, oziroma podredno 500 točk. Glede na to, da je s predmetno vlogo tožnik razširil tožbo na novo izdano odločbo tožene stranke, takšno razširitev tožbe pa je treba šteti za nov upravni spor zoper novo izdano odločbo, v katerem tožnik ni uspel, saj je bila njegova tožba zavrnjena, je sodišče skladno z določilom četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da mora tožnik stroške za to vlogo kriti sam. Skupno je pooblaščencu tožeče stranke tako priznalo 200 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke, ki znaša 0,459 EUR (1. odstavek 13. člena Odvetniške tarife), skupno znaša 91,80 EUR, povečano za 22 % DDV pa 112,00 EUR. Tožena stranka mora torej tožeči stranki povrniti 112,00 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Glej tudi Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, str. 736 (J. Breznik, 2008)