Jedro

V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je delavec tisti, ki je zavezan k vrnitvi prejetega nadomestila zaradi brezposelnosti zavodu za zaposlovanje. Delodajalec je dolžan delavcu povrniti celotno nadomestilo plače, katerega ni prejel zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, čeprav je delavec v času sodnega postopka prejemal denarno nadomestilo od zavoda za zaposlovanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 2. stavku 1. tč. izreka in v 2. in 3. tč. izreka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati nadomestilo plače v višini 519.034,70 SIT, z zamudnimi obrestmi od dne 13.12.1996 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo. Višji zahtvek je zavrnilo (1. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek na plačilo pavšalne odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega ramerja v višini 237.494,20 SIT, z zamudnimi obrestmi (2. tč. izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. tč. izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je bil njen zahtevek zavrnjen, kot tudi zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je odločilna za izračun neto vrednost vseh mesečnih prejemkov, ki bi jih morala prejeti v spornem obdobju, pri čemer tožena stranka od posameznih mesečnih nadomestil plače ne bi smela odštevati nadomestila, ki jih je prejela s strani pristojnega zavoda za zaposlovanje. S strani zavoda so nadomestila predstavljala posojilo. V zadevi je šlo tako za razmerje med njo in zavodom, pri katerem tožena stranka ni imela nobene vloge. Poleg tega bi moralo sodišče pri obračunu nadomestila plače upoštevati tudi dodatek iz naslova minulega dela, kot tudi obračunati nadomestila iz naslova regresa za letni dopust, saj je vse to vtoževala. V zvezi z odločitvijo o pavšalni odškodnini navaja, da utemeljitev sodišča o tem, da je smisel navedenega inštituta v izognitvi dolgotrajnemu in zapletenemu ugotavljanju višine dejanske škode, ni prepričjiva.

Meni, da je vsak delavec, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, upravičen do odškodnine, ki jo v takšnem primeru določa kolektivna pogodba. Tudi odločitev o stroških ni pravilna, saj sodišče ni upoštevalo stroškov za udeležbo njenega pooblaščenca na glavnih obravnavah dne 9.10., 13.11. in 13.12.1996 ter stroške, ki jih je po svoji krivdi povzročila tožena stranka.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določil postopka in zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pri obračunu višine tožničinega nadomestila plače pravilno izhajalo iz podatkov o plači primerljive delavke, kot tudi pravilno upoštevalo vrednost prejetih bonov, ki so pripadali delavcev v določenih mesecih dela. V tej zvezi je nadalje pravilno ravnalo, ko ni upoštevalo čas, ko je bila tožnica v spornem obdobju zaposlena pri drugem delodajalcu. Zmotno pa je razsodilo, ko pri obračunu nadomestila plače ni upoštevalo njegovo polno višino, saj pri tem ne bi smelo odštevati posamezna mesečna nadomestila, ki jih je prejemala s strani zavoda za zaposlovanje. Gre namreč za obveznost med tožnico in zavodom, ki v ničemer ne vpliva na obveznosti tožene stranke do tožnice v obdobju, ko je bila ta nezakonito odsotna iz delovnega razmerja. Po določilu 45. a čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91-38/94) so uživalci pravic po tem zakonu dolžni zavodu sporočiti vse spremembe, ki vplivajo na pridobitev ali izgubo pravic. V skladu z določilom 54. čl. ZZZPB ima zavod pravico zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, med drugim tudi v situaciji, če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravice. To pomeni, da mora zavod, ko se seznani s spremembami, ki vplivajo na izgubo pravice do prejemanja denarnega nadomestila, ustrezno ukrepati, pri čemer pa je prejemanja takšnega nadomestila za razmerje delavec proti delodajalcu v primeru, ko je delavec vrnjen nazaj na delo na podlagi pravnomočne sodbe sodišča, pravno nepomembno. V primeru razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja je namreč delavec tisti, ki je zavezan k vračilu denarnega nadomestila pristojnemu zavodu, na drugi strani pa mu je delodajalec dolžan plačati ustrezno nadomestilo plače za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Šele zakon o spremembah in dopolnitvah ZZZPB Ur. l. RS, št. 69/98) je v dopolnitvi 54. čl. uredil pravico, da lahko zavod zahteva od delodajalca vrnitev škode (stroške in zneske denarnih prejemkov, ki so bili izplačani brezposelni osebi), če je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito.

Zato po zaključku pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje za vračunanje nadomestila plače, ki ga je tožnica prejemala za čas brezposelnosti iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ni imelo pravne podlage.

Nadalje si sodišče prve stopnje zmotno obrazlaga pojem pavšalne odškodnine po določilu 44. čl. Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo (Ur. l. RS, št. 12/91, v nadaljevanju: KP dejavnosti).

Namen navedenega določila je, kot izhaja že iz njegovega naslova, v odškodnini za nezakonite odločitve, v bistvu pa tudi v doseganju izvajanja kolektivne pogodbe in zmanjševanju nezakonitih ravnanj delodajalcev pri prenehanju delovnega razmerja delavcev. Gre za posebno odgovornost delodajalca za njegove nezakonite odločitve v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zaradi česar jo je potrebno obravnavati zunaj okvirov odškodninskega prava. Če je bilo v konkretnem primeru tožnici na podlagi pravnomočne sodne odločbe vzpostavljeno delovno razmerje, ji pripada ustrezno nadomestilo plače in ostali denarni prejemki, kar pa ne predstavlja odškodnine v civilnopravnem smislu. Zato je tožnica, poleg navedenih izplačil, upravičena še do 5 povprečnih plač iz naslova odškodnine za nezakonito odločitev, brez pogojev, ki jih je potrebno ugotavljati pri priznavanju odškodnine po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih. Ker so tako uveljavljani pritožbeni razlogi utemeljeni, je bilo potrebno v izpodbijanem delu sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče pri odmeri tožničinega nadomestila plače in pavšalne odškodnine izhajati iz dejstev, ki jih je ugotovilo pritožbeno sodišče, pri čemer bo moralo pri obračunavanju prejemkov upoštevati dodatek za delovno dobo (65. čl. KP dejavnosti) in pripadajoče nadomestilo regresa za letni dopust, ki ga je tožnica v svojem zahtevku vtoževala (pripravljalna vloga z dne 27.12.1996). Ponovno pa bo moralo tudi ugotoviti pravilno višino stroškov in glede tega odločiti v skladu z uspehom v sporu.

Ko bo sodišče dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko v zadevi ponovno razsodilo, kot tudi o stroških pritožbenega postopka, katerih odločitev je pridržana za končno odločbo (3. odst. 166. čl. ZPP).