Jedro

Neutemeljene so pritožbene trditve, da naslovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, ker tožeča stranka uveljavlja denarni zahtevek na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ in gre v konkretnem primeru za vprašanje neopravičene obogatitve in ne za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja. Ugovor stvarne nepristojnosti ni utemeljen. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, za določitev stvarne pristojnosti je bistveno predvsem, da zahtevani zneski izhajajo iz delovnega razmerja. Izplačila nadomestil plač in ostalih prejemkov, katerih vračilo tožeča stranka terja v tem sporu in na katere se spor nanaša, so izhajali iz delovnega razmerja med toženo stranko kot delavko in tožečo stranko kot delodajalcem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.668,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2020 dalje do plačila, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.070,57 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zaradi nepristojnosti zavrže, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožeča stranka je v postopku navajala, da v obravnavanem sporu od tožene stranke zahteva tisto, kar je sama plačala toženi stranki v delovno pravnem sporu istega sodišča po sodbi opr. št. Pd 151/2016 z dne 6. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 412/2017, s katerima je bilo tožniku naloženo, da toženi stranki za obdobje od 14. 7. 2016 do 19. 8. 2016 in od 20. 9. 2016 do 6. 3. 2017 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z bruto plačo v znesku 894,10 EUR, zmanjšano za prejete zneske denarnih nadomestil za primer brezposelnosti, zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, denarnim povračilom v višini 10.735,32 EUR bruto z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 3. 2017 dalje do plačila ter povrne stroške postopka v znesku 907,48 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka od vročitve sodbe. Glede na navedeno ni dvoma, da v plačan znesek 8.668,30 EUR spadajo tudi stroški postopka, za katere pa nikakor ni mogoče zaključiti, da se nanašajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, temveč gre za denarno terjatev, ki lahko izvira le iz sodnega spora. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti z vidika vprašanja, kolikšen del zneska se nanaša na terjatev iz delovnega razmerja in koliko na klasično "terjatev iz naslova neopravičene obogatitve", za katero naslovno sodišče ne more biti pristojno. Glede na dejstvo, da v obravnavanem sporu sodišče svojo odločitev opira (materialnopravno) na splošno pravilo iz prvega odstavka 190. člena OZ in zaključuje, da je bila tožena stranka na škodo tožeče stranke obogatena, gre v konkretnem primeru za vprašanje neopravičene obogatitve in ne za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, zato po oceni tožene stranke tudi v ostalem (neobrestnem, nestroškovnem) delu, torej delu, ki se nanaša na glavnico, naslovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje. Tožeča stranka bi v sporu morala dokazati, da drugo nakazilo predstavlja plačilo po sodbi Pd 151/2016, česar pa ni uspela dokazati. Popolno civilnopravno tematiko spora izkazuje tudi vprašanje skupnega premoženja, ki se izpostavlja v obravnavani zadevi. Nesporno dejstvo je, da tožnikovo podjetje in vse njegovo premoženje (na presečni dan razpada življenjske skupnosti tožnika in toženke, oziroma datuma razveze 10. 4. 2017) predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer sta starša toženke omogočila zagon dejavnosti podjetja (stroji, prostori, stranke, znanje itd.). Zato ni mogoče spregledati dejstva, da je bilo plačilo tožeče stranke izvedeno iz sredstev skupnega premoženja, ki toženki "ex lege" pripadajo, zato ji ni mogoče naložiti, da jih vrača. V tem delu se sodišče ni soočilo z argumenti tožene stranke, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožnik izplačil toženki ni izplačal iz svojega osebnega premoženja, temveč iz podjetniškega premoženja, ki predstavljajo skupno premoženje A.A. in B.B. in tako tudi premoženje toženke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno v celoti in stroškovno zavrne ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala, da je tudi nakazilo z dne 12. 1. 2018 toženi stranki izvedla na podlagi razveljavljene sodbe. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da v zvezi s skupnim premoženjem pravdnih strank. V obravnavanem sporu vprašanje skupnega premoženja ni pomembno, saj gre za materialnopravno razmerje delavca in delodajalca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da naslovno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje v zadevi, ker je svojo odločitev oprlo na splošna pravila iz prvega odstavka 190. člena OZ ter gre za vprašanje neopravičene obogatitve in ne za pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka uveljavlja plačilo zneska 8.668,30 EUR, ki ga je izplačala toženi stranki po pravnomočni sodbi naslovnega sodišča opr. št. Pd 151/2016 z dne 6. 3. 2017. Glede na to, da sta bili s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 31/2018 z dne 19. 3. 2018 razveljavljeni sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 151/2016 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 412/2017 z dne 6. 12. 2017, je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki izplačala navedeni znesek. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) podana stvarna pristojnost delovnega sodišča glede na to, da zahtevani zneski izvirajo iz delovnega razmerja med strankama. Zahtevani zneski se nanašajo na plačilo plač in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, med toženo stranko kot delavko in tožečo stranko kot delodajalcem.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da v plačani znesek 8.668,30 EUR, ki ga v tem sporu uveljavlja tožeča stranka spadajo tudi stroški postopka, za katere pa nikakor ni mogoče zaključiti, da se nanašajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Tožeča stranka je z dvema nakaziloma in sicer 7.740,51 EUR z dne 20. 12. 2017 ter z drugim nakazilom v višini 927,78 EUR z dne 12. 1. 2018 izpolnila obveznosti, ki so ji bile naložene s pravnomočno sodbo, in sicer obračun bruto plač za obdobje od julija 2016 do septembra 2016 ter obračun plač za mesece oktober 2016 do marec 2017, s tem da je upoštevala in odštela nadomestilo za primer brezposelnosti ter obračunala pripadajoče obresti. Dokazala je tudi, da se je drugo nakazilo v višini 927,78 EUR nanašalo na plačilo po pravnomočni sodbi Pd 151/2016. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da sicer držijo navedbe tožene stranke, da iz bančnega izpiska za drugo nakazilo v višini 927,78 EUR ne izhaja, da se tožeča stranka pri tem nakazilu izrecno sklicuje na izpolnitev obveznosti po sodbi opr. št. Pd 151/2016, tako kot se je pri tem sklicevalo pri nakazilu z dne 20. 12. 2017, vendar pa tožena stranka ni pojasnila, na kaj bi se potem nakazilo tožeče stranke nanašalo, če ne na obveznosti po pravnomočni sodbi. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi s tem nakazilom plačala kaj drugega kot obveznost po sodbi, zaradi česar je sodišče prve stopnje pavšalne navedbe tožene stranke pravilno zavrnilo kot neutemeljene.

8. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da naslovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, ker tožeča stranka uveljavlja denarni zahtevek na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ in gre v konkretnem primeru za vprašanje neopravičene obogatitve in ne za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja. Ugovor stvarne nepristojnosti ni utemeljen. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, za določitev stvarne pristojnosti je bistveno predvsem, da zahtevani zneski izhajajo iz delovnega razmerja. Izplačila nadomestil plač in ostalih prejemkov, katerih vračilo tožeča stranka terja v tem sporu in na katere se spor nanaša, so izhajali iz delovnega razmerja med toženo stranko kot delavko in tožečo stranko kot delodajalcem. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi, je pristojno za odločanje v obravnavani zadevi delovno sodišče. Navedeno velja tudi za zamudne obresti in stroške postopka, saj jih je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani z razveljavljeno pravnomočno sodbo opr. št. Pd 151/2016 z dne 6. 3. 2017 naložilo tožeči stranki v plačilo iz naslova pravic in obveznosti strank iz delovnega razmerja.

9. Pri tem pa tudi ni bistveno, če premoženje tožeče stranke predstavlja skupno premoženje strank, in da sta starša toženke omogočila zagon dejavnosti podjetja. V konkretnem sporu ni pomembno vprašanje skupnega premoženja strank, saj tožeča stranka v tem sporu kot delodajalec utemeljeno in skladno z materialnim pravom zahteva od toženke, kot delavke, zgolj vračilo tistega, kar je bila dolžna plačati po pravnomočni sodbi Pd 151/2016, ki je bila kasneje razveljavljena. Sicer pa tožena stranka v pritožbi tudi sama navaja, da tožnik toženki ni izplačal zneska iz svojega posebnega premoženja, temveč iz podjetniškega premoženja, ki pa ne more predstavljati skupnega premoženja strank (A.A. in B.B.).

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno pomembne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato krije tožeča stranka svoje pritožbene stroške sama (155. člen ZPP).