Jedro

Pritožnik je s predlogom za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v celoti uspel, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zoper sklep o oprostitvi plačila sodne takse zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnika v celoti oprostilo plačila sodne takse za tožbo po tarifni številki 1111 ZST-1 v znesku 6.525,00 EUR.

2. Proti navedenemu sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da iz 1. točke obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik dne 2. 12. 2019 vložil tožbo zaradi plačila odškodnine in odškodnine po ZVPSBNO. Iz sklepa o oprostitvi izhaja, da gre le za tožbo zaradi plačila odškodnine po ZVPSBNO. V zvezi s trajanjem postopka je treba upoštevati čas vložitve tožbe 28. 2. 1986 in ne šele trenutka, ko je za Republiko Slovenijo začela veljati Evropska konvencija za človekove pravice, to je 28. 6. 1994. Pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine se določi upoštevajoč načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Tožba po ZVPSBNO velja le za odškodnino 5.000,00 EUR, ostala odškodnina pa se zahteva na podlagi odškodninskega zahtevka po 26. členu URS, ZUP, ZVOP-1, GDPR, ZJU, OZ, ZPP, ZZDR-DZ, ker je skrbnik dolžan povrnitvi varovancu škodo, ki mu jo prizadene z nepravilnim ali malomarnim upravljanjem ali samovoljno opustitvijo dolžnosti skrbnika. Šteje se, da je tožba podana z dnem vložitve tožbe na pošti, kar dokazuje potrdilo pošte z dne 30. 11. 2019. To dejstvo je pravno relevantno za ugotavljanje odškodninske odgovornosti v zvezi z lažnim izvedenskim mnenjem. V predmetni zadevi se torej obravnava odškodninska tožba z dne 30. 11. 2019 in dopolnitev z dne 19. 3. 2020. Izračun višine sodne takse ni logičen in konsistenten. Če sodišče vztraja pri določeni taksi v znesku 6.525,00 EUR, tožnik povišuje tožbeni zahtevek do vps. 500.000 EUR. Ne glede na dejstvo, da sodišče tožnika v celoti oprosti plačila sodne takse za tožbo, tožnik iz izkušenj ve, da ima izvršbo za plačilo zgoraj navedenega izvedenskega mnenja v znesku 2.581,52 EUR, ki ga ni naročil in ni plačano s strani predlagatelja postopka. Zaradi take nepredvidljivosti pravnega reda razlika v vrednosti 2.175,00 EUR, za kolikor je povečana višina takse, da bi bila v primeru plačila te razlike v bistveno slabšem položaju. To pa je bistvena ali pravno relevantna razlika.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Pritožnik je s predlogom za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v celoti uspel. Če si pritožnik svojega pravnega položaja s pritožbo ne more izboljšati, pritožba ni dovoljena in jo sodišče zavrže (1. točka 365. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku).

5. Ker je pritožnik vložil laično pritožbo, mu pritožbeno sodišče kljub pomanjkanju interesa za pritožbo še pojasnjuje, da zapis sodišča prve stopnje v uvodu ali obrazložitvi sklepa nima nobenega vpliva na njegovo pravilnost. Povsem jasno je, da je sodišče prve stopnje iz pritožnikove laične tožbe pravilno razbralo, da gre za tožbo zaradi plačila odškodnine po ZVPSBNO in za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega ravnanja državnih organov v znesku 1.000.000,00 EUR. Izračun višine takse po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 6.525,00 EUR je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-1-46/15-15 z dne 25. 4. 2018, s katero je razveljavilo prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR (točka 2. izreka odločbe). Pri tem je odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve ta odločitev izvrši tako, da sodišče odmeri sodno takso v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000,00 EUR, kadar odmerja sodno takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST.

6. Pritožbene navedbe, kjer pritožnik povezuje plačilo stroškov izvedenskega mnenja s plačilom takse, niso razumljive, zato pritožbeno sodišče nanje niti ne more odgovoriti.