Jedro

Obveznost stranke, ki poda pri sodišču prve stopnje predlog za odlog ali oprostitev plačila sodne takse, je, da najprej zatrjuje tista dejstva, ki so podlaga za oprostitev ali odlog (na primer slabo bilančno stanje, izguba, dolgovi in podobno) ter šele nato za zatrjevana dejstva kot dokaz predlaga vpogled v javne evidence. Poleg tega pa sodišče prve stopnje na podlagi 12. člena ZST-1 vpogleda v javno dostopne evidence le takrat, kadar dvomi o resničnosti navedb, ki jih stranka navede v izjavi o premoženjskem stanju. To pomeni, da sodišče nima pravne podlage, da bi brez trditev stranke samo vpogledovalo v javne dostopne evidence, temveč to stori lahko le v primeru, kadar v že podane trditve o slabem premoženjskem stanju stranke dvomi in resničnost teh navedb preveri v skladu s 12. členom ZST-1 v javno dostopnih evidencah.

Pritožbeno sodišče še poudarja, da je 10. 5. 2016 stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1C), ki v prehodnih in končnih določbah določa v 25. členu, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je taksna obveznost nastala do začetka uporabe tega zakona, torej do 10. 5. 2016, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za oprostitev plačila sodnih taks zavrglo, ker je ugotovilo, da dolžnik predloga za oprostitev po pozivu sodišča v danem roku ni dopolnil. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep razveljavi. Navaja, da je sodišče v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso zavrglo njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse oziroma za odlog plačila. Dolžnik nima finančnih možnosti, da bi v roku poravnal sodne takse in bi zato sodišče moralo upoštevati njegovo prošnjo za oprostitev oziroma vsaj za odlog plačila sodne takse. Navaja, da se letna poročila na podlagi 58. člena ZGD-1 javno objavijo in so zato predmet javne evidence, ki jo vodi AJPES. Register letnih poročil se tako vodi v informatizirani obliki, sodiščem pa je zagotovljen tehnično neposreden in brezplačen dostop do teh podatkov preko osebnih računalnikov. Podatki iz letnih poročil kapitalskih družb so sodiščem tako dostopna v informatizirani obliki z namenom, da sodišče te podatke, če je to potrebno v postopkih, sama pridobijo oziroma vpogledajo. Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi kljub temu, da se dolžnik na poziv sodišča ni odzval, po uradni dolžnosti pridobiti podatke o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca pri drugem državnem organu in do katerih ima zagotovljen brezplačni elektronski dostop. Odločitev pa je tudi v nasprotju s sodno prakso oziroma s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 495/2008. V omenjeni odločbi je izpostavljeno, da je potrebno v skladu s četrtim odstavkom 169. člena ZPP preskrbeti tudi potrebne podatke in obvestila o premoženjskem oziroma finančnem in likvidnostnem stanju stranke, ki prosi za oprostitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZIZ je bilo o pritožbi odločeno po sodnici posameznici.

5. Iz spisa izhaja, da je dolžnik zoper plačilni nalog z dne 21. 9. 2015, s katerim je bil pozvan k plačilu sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, podal ugovor, katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 21. 10. 2015, omenjena odločitev pa je postala pravnomočna s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 4163/2015 z dne 28. 12. 2015. Dolžnik je nato sodišču prve stopnje podal predlog za oprostitev plačila sodne takse z dne 5. 2. 2016, v omenjenem predlogu pa je zatrjeval, da prosi za oprostitev plačila sodne takse po plačilnem nalogu z dne 21. 9. 2015 iz razloga, ker trenutno ne more zagotoviti sredstev za plačilo takse in jih tudi ne bo mogel zagotoviti brez škode za svojo dejavnost. Že v tej vlogi dolžnik ni podal ustrezne trditvene podlage, katero je dolžan zatrjevati v skladu s 7. in 212. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik je zgolj podal predlog za oprostitev plačila sodne takse, pri čemer pa ni v ničemer pojasnil, zakaj trenutno ne more zagotoviti sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti brez škode za svojo dejavnost niti ni v ta namen podal nobenega dokaznega predloga. Zato ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 12. 2. 2016 pravilno pozvalo, da svoj predlog v 8. dneh od prejema sklepa dopolni tako, da bo predlog vseboval podatke iz 12. člena ZST-1 na način, da te podatke izpolni v izjavi o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ZST-1. Dolžnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep sam priznava, da se na poziv sodišča prve stopnje z dne 12. 2. 2016 ni odzval, vendarle pa meni, da ga sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno pozivati glede na to, da so vsi podatki v javnih evidencah, in ki vsebujejo tudi podatke o likvidnostnem in premoženjskem stanju dolžnika, javno dostopni sodišču in za sodišče brezplačni, zaradi česar bi moralo po njegovi oceni sodišče prve stopnje že po uradni dolžnosti vpogledati v omenjene podatke. Takšno naziranje dolžnika pa je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno.

6. Na stranki postopka je, da najprej zatrjuje dejstva, s katerimi zatrjuje svoje slabo premoženjsko in likvidnostno stanje, ki opravičuje oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse, za te trditve pa mora predložiti oziroma predlagati ustrezne dokaze. Eden izmed ustreznih dokazov so tudi izpolnjeni podatki o premoženjskem oziroma likvidnostnem stanju stranke, omenjene podatke pa lahko stranka izpolni na način, da jih navede v izjavi o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ZST-1. Obveznost stranke, ki poda pri sodišču prve stopnje predlog za odlog ali oprostitev plačila sodne takse je, da najprej zatrjuje tista dejstva, ki so podlaga za oprostitev ali odlog (na primer slabo bilančno stanje, izguba, dolgovi in podobno) ter šele nato za zatrjevana dejstva kot dokaz predlaga vpogled v javne evidence. Poleg tega pa sodišče prve stopnje na podlagi 12. člena ZST-1 vpogleda v javno dostopne evidence le takrat, kadar dvomi o resničnosti navedb, ki jih stranka navede v izjavi o premoženjskem stanju. To pomeni, da sodišče nima pravne podlage, da bi brez trditev stranke samo vpogledovalo v javne dostopne evidence, temveč to stori lahko le v primeru, kadar v že podane trditve o slabem premoženjskem stanju stranke dvomi in resničnost teh navedb preveri v skladu s 12. členom ZST-1 v javno dostopnih evidencah. Sodišče namreč pri odločanju o oprostitvi oziroma odlogu plačila sodne takse lahko upošteva premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke le na podlagi podatkov, ki jih stranka bodisi zatrjuje v predlogu za oprostitev oziroma odlog ali v izpolnjeni izjavi o premoženjskem stanju. Kadar pa stranka teh trditev ne postavi niti v svojem predlogu za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse, mora sodišče ravnati v skladu s pravili o nepopolnih vlogah in stranko pozvati, da te podatke navede sodišču prve stopnje v naloženem roku.

7. Dolžnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse tako v trenutku vložitve ni bil sposoben vsebinske obravnave, saj ni vseboval nobenih trditev oziroma razlogov o tem, zakaj naj bi dolžnik izpolnjeval pogoje za oprostitev plačila sodne takse, poleg tega pa tudi ni vseboval izjave o premoženjskem stanju po tretjem odstavku 12. člena ZST-1. Zato ga je sodišče prve stopnje s pozivnim sklepom z dne 12. 2. 2016 pravilno pozivalo k predložitvi izpolnjene izjave o premoženjskem stanju. Dolžnik podatkov sodišču prve stopnje ni podal in so zato neutemeljena pričakovanja dolžnika, da bo sodišče samo zbiralo podatke o njegovem premoženjskem stanju z vpogledi v razne registre, četudi so ti podatki javno dostopni. Splošno načelo je, da morajo stranke same navesti dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke (prvi odstavek 7. člena in 212. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter v zvezi s 12. členom ZST-1), sodišče pa sme ugotavljati dejstva, ki jih niso navajale stranke le, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako tudi ZST-1 določa, da je predlagatelj tisti, ki mora podati izjavo, sodišče pa po uradni dolžnosti zgolj preverja podatke o premoženjskem stanju predlagatelja takrat, kadar dvomi o resničnosti navedb, ki jih je predlagatelj že podal, pri tem pa ni dolžno in ne sme po uradni dolžnosti do teh podatkov prihajati na način, da vpogleduje v javno dostopne registre in šele tako ugotavljati dejanskega premoženjskega stanja predlagatelja.

8. Neutemeljene pa so tudi dolžnikove pritožbene navedbe o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s sodno prakso oziroma s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 495/2008. Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da se je omenjena odločba res sklicevala na četrti odstavek takrat veljavnega 169. člena ZPP, ki je določal, da kadar je potrebno, si lahko sodišče po uradni dolžnosti preskrbi potrebne podatke in obvestila o premoženjskem oziroma finančnem in likvidnostnem stanju stranke, ki prosi za oprostitev oziroma lahko zasliši o tem tudi nasprotno stranko. Vendar je bila omenjena določba 169. člena ZPP črtana z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008, ki je stopil v veljavo s 1. 10. 2008). Z dnem 1. 10. 2008 tako v veljavi ni bil več 169. člen ZPP, saj je bil črtan, temveč je bila veljavna pravna podlaga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse 168. člen ZPP, ki pa v prvem odstavku določa, da se glede oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodne takse, torej določbe ZST-1. ZPP-D tako od 1. 10. 2008 dalje ne nalaga več sodišču, da bi preverjalo oziroma pridobivalo podatke po uradni dolžnosti glede premoženjskega stanja stranke ter v celoti napotuje na uporabo določbe zakona, ki ureja sodne takse (ZST-1). Zato odločba I Cpg 495/2008 v konkretnem primeru ni uporabljiva. ZST-1, kot pa že povedano, v drugem odstavku 12. člena izrecno določa, da mora predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks vsebovati podatke in izjavo o premoženju stranke, če pa predlog ne vsebuje predpisanih podatkov in izjave, sodišče v skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah.

9. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je 10. 5. 2016 stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1C, Ur. l. RS, št. 30/2016), ki v prehodnih in končnih določbah določa v 25. členu, da takse za postopke in dejanja, glede katerih je taksna obveznost nastala do začetka uporabe tega zakona, torej do 10. 5. 2016, se plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. V konkretni zadevi je taksna obveznost dolžnika nastala z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil vložen pred 10. 5. 2016 in se tako pri odločanju o dolžnikovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse glede na prvi odstavek 25. člena ZST-1C uporabljajo predpisi in tarifa iz določbe ZST-1C. V skladu s 26. členom prehodnih in končnih določb pa v primeru, če je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse vložen pred začetkom uporabe tega zakona, torej pred 10. 5. 2016, kot je tudi v konkretnem primeru, se za postopek odločanja do pravnomočne odločitve o tem predlogu uporabljajo določbe Zakona o sodnih taksah in Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju, torej ne določbe ZST-1C. Sicer pa se v skladu s 29. členom ZST-1C začne omenjeni zakon uporabljati šest mesecev po njegovi uveljavitvi, razen določbe spremenjenega prvega odstavka 10. člena zakona, ki se začne uporabljati z dnem uveljavitve zakona. Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o dolžnikovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse uporabljalo veljavno pravno podlago, glede same oprostitve plačila sodne takse torej določbe veljavnega 12. člena ZST-1B.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bila pritožba dolžnika zavrnjena kot neutemeljena ter kot pravilen in zakonit potrjen sklep sodišča prve stopnje po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.